Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je povzeti ugovor toženca pavšalen in bi ga moral ustrezno konkretizirati vsaj po tem, ko je prejel odgovor tožnice, v katerem je obstoj dogovora o brezplačnem koriščenju komunalnih storitev zanikala in navedla, da je svoje storitve ves čas obračunavala in zanje prejemala plačilo. Tako bi moral navesti vsaj to, kdaj je bil dogovor sklenjen, s kom je bil sklenjen in navesti njegovo natančnejšo vsebino, torej konkretna dejstva, katerih resničnost bi nato sodišče lahko preverilo v dokaznem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, je zato pravilna, neutemeljen pa je tudi očitek o posegu v pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank. Tožencu so bile zagotovljene vse procesne pravice, tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa je ni uveljavil na ustrezen način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo od toženca zahteva plačilo za opravljene komunalne storitve. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 57,83 EUR s pripadki ter ji povrne 315,32 EUR stroškov.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da ni odgovoril na pripravljalno vlogo tožnice in zanikal njenih navedb, saj je to storil z vlogo 9. 3. 2023. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je kršilo toženčevo pravico iz 22. čl. Ustave, to je pravico do kontradiktornega postopka in pravico do enakopravnosti strank.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v tej pravdni zadevi za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP1), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec, ki ima na naslovu ..., stalno bivališče, uporabnik storitev, ki jih izvaja tožnica. Teh storitev, ki jih je tožnica, ob upoštevanju v sodbi navedenih podzakonskih predpisov ter cenika tožnice, pravilno obračunala, ni plačal. Toženčev ugovor, da računov ni dolžan plačati, ker je tožnica z njegovo pravno prednico A. A. sklenila ustni dogovor o brezplačni uporabi komunalnih storitev, ker je na njegovih nepremičninah vodno zajetje, je ocenilo kot pavšalen in neobrazložen. Zavrnilo tudi z njegove strani predlagan dokaz z zaslišanjem priče A. A. in njega kot stranke.

7. V pritožbenem postopku je sporno, ali je bil ugovor toženca dovolj konkretiziran in ali je posledično odločitev sodišča o zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov pravilna.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženec na navedbe tožnice v prvi pripravljalni vlogi, s katero je tožbo dopolnila, odgovoril z vlogo dne 9. 3. 2023. V njej je navedel, da je tožnica z njegovo pravno prednico A. A. sklenila ustni dogovor o brezplačni uporabi komunalnih storitev, ker ima JP Komunala na parcelah v lasti toženca (prej A. A.) vodno zajetje. V dokaz teh trditev je predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje A. A. Tožnica je te navedbe, posebej tudi obstoj dogovora, zanikala in navedla, da v primeru, da bi tak dogovor obstajal, računov ne bi izstavljala, a jih ves čas je, računi pa so bili tudi plačani. Na to vlogo toženec ni več odgovoril. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je povzeti ugovor toženca pavšalen in bi ga moral ustrezno konkretizirati vsaj po tem, ko je prejel odgovor tožnice, v katerem je obstoj dogovora o brezplačnem koriščenju komunalnih storitev zanikala in navedla, da je svoje storitve ves čas obračunavala in zanje prejemala plačilo. Tako bi moral navesti vsaj to, kdaj je bil dogovor sklenjen, s kom je bil sklenjen in navesti njegovo natančnejšo vsebino, torej konkretna dejstva, katerih resničnost bi nato sodišče lahko preverilo v dokaznem postopku. Če bi pritožbeno sodišče sledilo stališču, za katerega se zavzema pritožnik, bi dejansko dopustilo, da se z izvedbo dokazov nadomešča pomanjkljive trditve. To pa ni dopustno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, je zato pravilna, neutemeljen pa je tudi očitek o posegu v pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank. Tožencu so bile zagotovljene vse procesne pravice, tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa je ni uveljavil na ustrezen način.

10. Ob upoštevanju zgoraj na kratko povzetih dejanskih ugotovitev, na katere je vezano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tudi materialnopravno pravilna, storjene pa niso bile niti druge kršitve, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

11. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Stroški tožnice, ki so nastali z odgovorom na pritožbo, pa so bili glede na vsebino pritožbe, nepotrebni. Tožnica jih zato nosi sama (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku.