Jedro

Tožeča stranka je obravnavane prošnje za BPP vložila v času, v katerem po odločbi z dne 28. 6. 2011 do tega ni bila upravičena. Odločitev, da se na tej dejanski podlagi prošnje kot nedovoljene zavržejo, je pravilna in skladna z določbami ZBPP (37. člen) in ZUP (129. člen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zadeve, ki se vodijo pod opr. št. Bpp 537/2011, opr. št. Bpp 538/2011, opr. št. Bpp 539/2011, opr. št. Bpp 540/2011, opr. št. Bpp 541/2011, opr. št. Bpp 542/2011, opr. št. Bpp 543/2011, opr. št. Bpp 551/2011, opr. št. Bpp 554/2011, opr. št. Bpp 555/2011 in opr. št. Bpp 562/2011 združila v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. Bpp 537/2011 (v 1. točki izreka) in odločila, da se prošnje tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami: - zoper sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. 1399/2011-7 z dne 4. 10. 2011, opr. št. I U 1401/2011-6 z dne 18. 10. 2011, opr. št. I U 1402/2011-9 z dne 5. 10. 2011, opr. št. I U 1416/2011-5 z dne 20. 10. 2011, opr. št. I U 1528/2011-6 z dne 5. 10. 2011 in opr. št. I U 1593/2011-11 z dne 25. 10. 2011; - zoper sklepe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Su 160100/2011-71 z dne 25. 10. 2011, opr. št. Su 160100/2011-75 z dne 14. 11. 2011 in opr. št. I U 1494/2009-34 z dne 29. 9. 2011; ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks, zavržejo (v 2. točki izreka) ter da se zavržeta prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks v zvezi z vložitvijo tožbe zoper sklepa Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Bpp 495/2011-2 z dne 21. 11. 2011 in opr. št. I U 1494/2009-34 z dne 29. 9. 2011 (v 3. točki izreka).

Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka prošnje za dodelitev BPP v zvezi s pritožbami in tožbo zoper v 2. in 3. točki izreka navedene sodbe in sklepe Upravnega sodišča vložila po vročitvi odločbe opr. št. Bpp 210/2011-4 z dne 28. 6. 2011. Ker navedeno dejstvo narekuje isto pravno podlago (peti odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP) odločitve v vseh obravnavanih zadevah, je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zadeve (v 1. točki izreka) združila v skupno obravnavanje in odločanje pod opravilno številko prvo vpisane zadeve Bpp 537/2011. Zavrženje prošenj za dodelitev brezplačne BPP (2. in 3. točka izreka) je utemeljeno z ugotovitvijo, da gre za prošnje, vložene po vročitvi in s tem dokončnosti odločbe tožene stranke opr. št. Bpp 210/2011-4 z dne 28. 6. 2011, po kateri tožeča stranka zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za dodelitev BPP. V obravnavanih zadevah je tožeča stranka vse prošnje vložila v času veljavnosti navedene sankcije. Odločba, s katero je bila sankcija izrečena, pa je v času izdaje izpodbijanega sklepa postala tudi pravnomočna z zavrnitvijo tožbe v upravnem sporu (sodba I U 1393/2011-58 z dne 1. 9. 2011).

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožnici dodeli brezplačno pravno pomoč na podlagi zakona.

Tožnica je tožbo vložila v javnem interesu zaradi zaščite interesov meščanov Mestne občine A., zaradi česar so relevantni le podatki o sejninah, ki jih v tej vlogi prejema. Drugi dohodki so za odločitev nerelevantni. V zadevi je odločila višja sodnica, ki ni organ za BPP in ni pristojna za izdajo sklepa. Zato tudi ni pristojna za vpogled v spise Upravnega sodišča, ki ga je opravila pred odločitvijo.

Ko gre za podatke, ki jih lahko organ preveri uradoma, sankcije po petem odstavku 20. člena ZBPP ni mogoče izreči, takšna odločitev pa v navedeni zakonski določbi tudi nima podlage.

Ker sodišče ne sodi med organe, navedene v 1. členu ZUP, tudi ni podlage za odločanje po določbah tega zakona. ZBPP pomeni uresničevanje zakonske pravice do brezplačnega sodnega varstva, ki se na podlagi zakona zagotavlja v sodnih postopkih. Opozarja še na določbe 17. člena ZUS-1, ki opredeljujejo toženo stranko. Upravni spor zoper odločbo sodišča (ki po navedeni določbi ne more biti tožena stranka) je nezakonit. Zaradi dosedanjega nerazumevanja pravic državljanov, ki jih je mogoče uresničevati samo z omejevanjem upravnih organov (120. člen Ustave) in sodišč (125. člen Ustave), bo tožnica zoper nesmiselne odločitve sodnikov Upravnega sodišča vložila ustavno pritožbo zaradi kršitve 25. člena Ustave. Zato vztraja, da se ji BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz 24. člena ZBPP.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (71. člen ZUS-1).

Skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svetnika. Stališče tožeče stranke, da gre za odločanje sodne veje oblasti v izvrševanju funkcije sojenja, je zato v nasprotju z zakonom in mu ni mogoče slediti.

Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (četrti odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem, skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 kot tožena stranka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za brezplačno pravno pomoč, kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan.

Zatrjevanih procesnih nezakonitosti sodišče po navedenem ne najde. V zadevi pa tudi ni spora, da je tožeča stranka obravnavane prošnje za BPP vložila v času, v katerem po odločbi opr. št. Bpp 210/2011-4 z dne 28. 6. 2011 do tega ni bila upravičena. Odločitev, da se na tej dejanski podlagi prošnje kot nedovoljene zavržejo, je zato pravilna in skladna z določbami ZBPP (37. člen) in ZUP (129. člen). Ker tožeči stranki z izpodbijanim sklepom prepoved vlaganja novih prošenj za dodelitev BPP ni izrečena, sodišče tožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na uporabo petega odstavka 20. člena kot podlago za izrek sankcije, v tem upravnem sporu ni presojalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.