Jedro

Tožnica z začasno odredbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prepovedi delovanja v Zvezi in v imenu Zveze za obdobje 5 let. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper odločitev tožene stranke, saj o njeni pritožbi še ni bilo odločeno, potekel pa tudi ni trimesečni rok iz določb člena 14 Zakona o društvih. Glede na določbe statuta tožene stranke je tožena stranka zveza društev in tožnica v dosedanjem postopku ni dokazala, da jo je v organe društva predlagala ali imenovala tožena stranka. Pravilno je stališče, da se predlagana začasna odredba nanaša na del tožbenega zahtevka in ne more nositi samostojne pravne usode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem postopku prepoveduje izvršitev sklepa 14, sprejetega na 3. seji Izvršilnega odbora Zveze ... z dne 19. 1. 2016, s katerim je tožnici prepovedalo delovanje v Zvezi in v imenu Zveze, v Sloveniji in tujini za obdobje 5 let ter predlog, da se toženi stranki prepoveduje o tem sklepu obveščati organe ... in druge, katerih članica je Zveza in se ji nalaga, da tožnici do pravnomočne odločitve v tem postopku omogoči delovanje v Zvezi in v imenu Zveze v Sloveniji in tujini.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi tožnica v uvodu navaja, da je sodišče neutemeljeno od tožnice zahtevalo plačilo sodne takse za vodenje postopka na prvi stopnji. Tožnica je sodno takso plačala 26. 2. 2015, sodišče pa ji je sklep vročilo šele 1. 3. 2016 in je sodišče odločalo nezakonito in v nasprotju z institutom začasnih odredb in namenom izdajanja le-teh in hitrosti postopka. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče presojalo vsebinsko utemeljenost zahtevka in prestopilo meje odločanja o podanem predlogu. Zahteve sodišča, kaj bi morala tožnica pojasniti, so močno pretirane in neutemeljene. Sodišče bi lahko zaslišalo tožnico. Presoja predloga za zavarovanje terjatve se ne more ukvarjati z vsebino tožbenega zahtevka, kakor tudi ni pravno vzdržna obrazložitev, da v kolikor ni dopustno sodno varstvo uveljavljanja terjatve, tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve. Prav tako oporeka razlogom, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Tožnica nasprotuje tudi razlogom, da bi morala trditi, da tožena stranka obvešča širšo javnost in da so trditve o blatenju časti in dobrega imena pavšalne in da tožnica s svojimi navedbami ni izkazala, da ji nastaja težko nadomestljiva škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe so določbe člena 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in jih tudi pravilno materialnopravno uporabilo. Bistvena pogoja sta dva in sicer tožnik mora izkazati obstoj terjatve in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Oba pogoja morata biti podana kumulativno, da sodišče izda začasno odredbo. V konkretnem primeru tožnica po vsebini predlaga regulacijsko začasno odredbo in predlaga začasno ureditev spornega razmerja, ki je skoraj identična tožbenemu zahtevku pod točko 1 tožbe, tako, da so neutemeljene pavšalne pritožbene trditve, da v konkretnem primeru ne gre za regulacijsko začasno odredbo. Tožnica z začasno odredbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prepovedi delovanja v Zvezi in v imenu Zveze za obdobje 5 let. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper odločitev tožene stranke, saj o njeni pritožbi še ni bilo odločeno, potekel pa tudi ni trimesečni rok iz določb člena 14 Zakona o društvih. Glede na določbe statuta tožene stranke je tožena stranka zveza društev in tožnica v dosedanjem postopku ni dokazala, da jo je v organe društva predlagala ali imenovala tožena stranka. Materialnopravno pravilno je stališče, da se predlagana začasna odredba nanaša na del tožbenega zahtevka in ne more nositi samostojne pravne usode, kot neutemeljeno trdi pritožba, ko navaja, da je pravno nevzdržna obrazložitev, da v kolikor ni dopustno sodno varstvo terjatve, tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve tudi v smislu pogoja za izdajo začasne odredbe. Povedano poenostavljeno, sodišče lahko izda začasno odredbo samo, če tožnik izkaže verjetnost obstoja terjatve iz tožbenega zahtevka. Tudi glede zahtevka pod 2. točko tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve, saj ni navedla, na kakšen način, s kakšnimi izjavami in kje naj bi tožena stranka blatila njeno dobro ime. Sodišče prve stopnje se je, glede na to, da tožnica ni izkazala obstoja verjetnosti terjatve, po nepotrebnem ukvarjalo še z vprašanjem težko nadomestljive škode, vendar so tudi v tem delu razlogi sodišča prve stopnje pravilni. Sicer pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na izčrpne in materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je postopalo nezakonito, ko je v skladu z zakonskimi pooblastili zahtevalo, da označi vrednost spornega predmeta in v skladu z ZST-1 plača sodno takso za celoten postopek na prvi stopnji, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za sodno varstvo. V okviru odločanja o verjetnosti terjatve mora presojati tudi utemeljenost tožbenega zahtevka, kot je bilo že pojasnjeno, tako, da so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe tega ne bi smelo storiti. Glede na vsebino odločanja zaslišanje tožnice ne more nadomestiti trditev o verjetnosti terjatve, kot trdi pritožba.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365 točka 2 ZPP).