Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tudi v sporni zadevi postopati po določbah Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. Tožnik je sicer res podpisal izjavo, da se zavezuje za teto poskrbeti iz naslova preužitka. Seznanjen je bil, da bo njegov prispevek k doplačilu domske oskrbe oziroma institucionalnega varstva 140,00 EUR mesečno, kar je v višini najnižjega dodatka za pomoč in postrežbo izplačanega preko ZPIZ‑a. Navedena izjava je bila podana v postopku imenovanja skrbnika za posebni primer za teto. Tožnik je torej v tem postopku oziroma v postopku v zvezi z domsko oskrbo moral skrbeti in varovati njene pravice kot njen skrbnik. Istočasno pa ni mogel varovati svojih pravic, torej pravice do odločitve, koliko je sam dolžan prispevati k domski oskrbi za teto. V tem primeru tudi ne gre za izjavo kot je urejena v petem odstavku 12. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi se tožnik s posebno izjavo skladno z določbami Pravilnika zavezal k celotnemu oziroma delnemu plačilu storitev z izjavo, ki bi jo priložil prošnji. Tega tudi pritožba ne oporeka. Ker torej tožnikove izjave ni mogoče šteti kot izjave, s katero se je zavezal, da bo k domski oskrbi doplačeval 140,00 EUR mesečno, tak zaključek pomeni, da je potrebno njegovo vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev obravnavati po določbah Uredbe. Prispevek k plačilu storitve je namreč znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec zmožen in zato dolžan plačati (16. člen Uredbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 26. 8. 2016, z dne 21. 11. 2016 in 5. 5. 2017. Odpravilo je tudi drugostopenjske odločbe št. ... z dne 10. 11. 2017, št. ... z dne 10. 11. 2017 in št. ... z dne 10. 11. 2017. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati nove upravne akte o pravici do oprostitve plačila institucionalnega varstva za B.B. v obdobjih od 9. 8. 2016 do 17. 10. 2016, od 18. 10. 2016 do 31. 3. 2017 in od 1. 4. 2017 dalje. Nadalje je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 514,06 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo o temelju tožnikovega prispevka, in sicer da je tožnik zavezan k plačilu storitve za upravičenko - njegovo teto - B.B. na podlagi sporazuma, ki je povzet v sklepu o dedovanju in ima v tem delu naravo sodne poravnave. Napačna pa je odločitev sodišča glede razlogov, zaradi katerih je odločbe CSD A. in odločbe tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka se sklicuje na 100. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)1 ter na 3. točko 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba)2. Višina prispevka zavezanca se namreč določi po 18. členu uredbe. Nadalje se sklicuje na 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in pa na 12. člen Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (v nadaljevanju: Pravilnik)3. Pri tem je bistveno, da izjavo o načinu plačila, ki je sestavni del prošnje, podpiše uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik in v njej navede v kolikšnem obsegu bo sam plačeval storitev. Če bo za uporabnika storitev delno ali v celoti plačeval kdo drug, se le-ta za plačilo zaveže z izjavo, ki se priloži prošnji. V primeru, da uporabnik in njegovi svojci ne bodo v celoti plačevali storitev, ki jo potrebuje uporabnik, zavod uporabnika napoti na vložitev zahteve za oprostitev pri plačilu socialnovarstvene storitve pri pristojnem CSD, v skladu z Uredbo. Med strankama je sporno pravno vprašanje, ali je tožnik zavezanec za kritje stroškov institucionalnega varstva za upravičenko B.B.. Sporna pa je tudi višina njegovega dolžnega prispevka. Sodišče je v postopku pravilno odločilo, da je tožnik zavezan pri oskrbi B.B. na podlagi izvršljivega pravnega naslova. Iz sklepa o dedovanju D 406/2006 z dne 20. 10. 2006 namreč izhaja, da je zapustnik (tožnikov oče in brat B.B.) zapustil vse svoje premoženje sinu C.C. (tožniku), s tem, da je le-ta dolžan poskrbeti za vso potrebno oskrbo za vdovo pokojnega in za sestro pokojnega B.B. (tožnikovo teto) in sicer tako, da jima je dolžan nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje ter vso potrebno oskrbo, ki bo primerna njunemu zdravstvenemu stanju. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je vsebina institucionalnega varstva opredeljena v 8. členu Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev kot oblika obravnave v zavodu, drugi družini ali drugi organizirani obliki, ki upravičencem nadomešča, dopolnjuje ali zagotavlja funkcijo doma ali lastne družine ter da obsega osnovno oskrbo in socialno oskrbo v skladu z omenjenim pravilnikom in zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva. Sodišče je ocenilo, da takšna opredelitev institucionalnega varstva ustreza vsebini oskrbe, ki jo je zapustnik volil B.B. v breme tožnika. V nadaljevanju pa sodišče utemeljuje, da o vsebini oskrbe, kakršna izhaja iz volila, ne nujno, ustreza tudi vrednost institucionalnega varstva za B.B.. Sodišče je ocenilo, da tožnik utemeljeno opozarja, da je treba njegovo obveznost oskrbe najprej ustrezno ovrednotiti ter šele nato ugotoviti, kakšen naj bo njegov prispevek k plačilu institucionalnega varstva. Glede tega pa tožena stranka opozarja, da je tožnik 1. 8. 2016 pred prvostopenjskim upravnim organom podal izjavo, da se je zavezal poskrbeti za B.B. iz naslova preužitka in da je bil seznanjen, da bo njegov prispevek k doplačilu domske oskrbe oziroma institucionalnega varstva znašal 140,00 EUR mesečno. Pripravljen je bil torej prevzeti plačilo oziroma doplačilo k plačilu domske oskrbe v višini 140,00 EUR. Izjavo je tudi lastnoročno podpisal. V istem mesecu pa je nato podal vlogo za oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da prevzeta obveznost ni bila ovrednotena. Skladno z 18. členom Uredbe se v primeru, ko je zavezanec dolžan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali s pravnim poslom, kar predstavlja izjemo od splošnega pravila, da je zavezanec dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost. Iz navedenega izhaja, da plačilne sposobnosti v primeru zavezancev, ki so zavezani k plačilu na podlagi pravnega posla ali izvršljivega pravnega naslova ni treba ugotavljati, razen v primeru, ko bi ta zavezanec zaprosil za višjo oprostitev, česar pa tožnik do izdaje odločbe na prvi stopnji ni storil. Še toliko manj je treba plačilno sposobnost zavezanca ugotavljati, ko se ta z višino strinja. Res je, da je tožnik to izjavo podal v postopku postavitve skrbnika za poseben primer, vendar je bil postopek uveden (med drugim) ravno zaradi urejanja domskega varstva. Del domskega varstva pa je vsekakor plačilo domske oskrbe. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, da mora tožena stranka stroške postopka povrniti v celoti, saj po njenem mnenju tožnik v bistvenem delu tožbenega zahtevka ni uspel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbe CSD št. ... z dne 26. 8. 2016, 21. 11. 2016 in 5. 5. 2017 ter drugostopenjske odločbe, ki so bile izdane v zvezi s prvostopenjskimi odločbami, in sicer ... z dne 10. 11. 2017, ... z dne 10. 11. 2017 in št. ... z dne 10. 11. 2017. Z omenjenimi odločbami je bilo odločeno o višini oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za B.B. za obdobje od 9. 8. 2016 do 17. 10. 2016, od 18. 10. 2016 do 31. 3. 2017 in od 1. 4. 2017 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da upoštevaje oprostitev, tožnikov prispevek znaša 140,00 EUR.

6. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnik dolžan prispevati k plačilu institucionalnega varstva za teto B.B.. Pri tem opozarja, da je bil sklenjen sporazum o delitvi zapuščine, s katerim je bila med drugim dogovorjena tudi obveznost poskrbeti za B.B. tako, kot izhaja iz zapustnikovega volila. Takšen sporazum je bil vnesen v sklep o dedovanju in ima zato v skladu s sodno prakso učinek sodne poravnave in je posledično tudi izvršljiv. Glede na pritožbene navedbe omenjeno ni sporno.

7. Sporno pa je, ali je potrebno takšno obveznosti iz dednega dogovora, ki se nanaša "na oskrbo" najprej ustrezno ovrednotiti ter nato odločiti o višini prispevka k plačilu institucionalnega varstva za B.B..

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tudi v sporni zadevi postopati po določbah Uredbe. Tožnik je sicer res 1. 8. 2016 podpisal izjavo, da se zavezuje za B.B. poskrbeti iz naslova preužitka. Seznanjen je bil, da bo njegov prispevek k doplačilu domske oskrbe oziroma institucionalnega varstva 140,00 EUR mesečno, kar je v višini najnižjega dodatka za pomoč in postrežbo izplačanega preko ZPIZ‑a. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je bila navedena izjava podana v postopku imenovanja skrbnika za posebni primer B.B.. Tožnik je torej v tem postopku oziroma v postopku v zvezi z domsko oskrbo moral skrbeti in varovati pravice B.B. kot njen skrbnik. Istočasno pa torej ni mogel varovati svojih pravic, torej pravice do odločitve, koliko je sam dolžan prispevati k domski oskrbi B.B.. V tem primeru tudi ne gre za izjavo kot je urejena v petem odstavku 12. člena Pravilnika. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi se tožnik s posebno izjavo skladno z določbami Pravilnika zavezal k celotnemu oziroma delnemu plačilu storitev z izjavo, ki bi jo priložil prošnji B.B.. Tega tudi pritožba ne oporeka. Ker torej tožnikove izjave ni mogoče šteti kot izjave, s katero se je zavezal, da bo k domski oskrbi doplačeval 140,00 EUR mesečno, tak zaključek pomeni, da je potrebno njegovo vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev obravnavati po določbah Uredbe. Prispevek k plačilu storitve je namreč znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec zmožen in zato dolžan plačati (16. člen Uredbe).

9. Ker vsega tega tožena stranka v predsodnem postopku ni ugotavljala, je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijane odločbe in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Pravilno je odločilo tudi o stroških postopka, saj je tožnik z zahtevkom uspel (iz izreka ne izhaja, da bi sodišče v določenem delu tožbeni zahtevek zavrnilo).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 3/07 - Uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 38/04 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.