Jedro

Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa subjektivni in objektivni rok, v katerem mora delodajalec zahtevati povrnitev škode, nastale s kršitvijo prepovedi konkurence. Tožeča stranka je v tožbi sicer res navedla zadostna dejstva, na katera bi lahko oprla svoj odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Vendar tožeča stranka ni zahtevala pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. To je zahtevala šele z drugo pripravljalno vlogo, kar je po izteku trimesečnega subjektivnega roka. Čeprav je dajatveni zahtevek postavila že v tožbi, ni mogoče zavzeti stališča, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule oziroma pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti uveljavljala pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Pri tem ne gre za pravno kvalifikacijo zahtevka, ampak za uveljavljanje drugega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti zavrnilo, ker: 1. tožeča stranka ni izkazala, da bi uveljavljanje odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške, in ker 2. ni trdila in dokazala, kateri posel je izgubila (tj. nastanek škode). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka izkazati, da bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. 180. člen ZDR-1 določa, da se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Toženka tega ni trdila, tožeča stranka pa je imela podlago za uveljavljanje pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi in v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za izkaz predpostavke nastanka škode zatrjevati in dokazati, konkretno katere posle je zaradi ravnanja toženke izgubila. Za obstoj škode zadostuje, da je trdila in dokazala, da je prišlo do upada prometa pri poslovanju z določenimi naročniki. Ker zahteva pavšalno odškodnino, ni treba da bi zatrjevala in dokazala konkretno višino škode.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 5.685,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 419,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženki iz naslova pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule in plačila pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in kršitve poslovne tajnosti v skupnem znesku 25.555,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstojijo terjatve toženke nasproti tožeči stranki iz naslova plačila poslovne uspešnosti za leto 2017 v višini 2.555,52 EUR, nadurnega dela od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 v višini 1.923,75 EUR, nadurnega dela od 1. 6. 2017 do konca leta 2017 v višini 3.109,75 EUR in dodatka za čas pripravljenosti toženke za delo od julija 2014 do 5. 1. 2018 v višini 7.611,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 25.555,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 5.217,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (IV. točka izreka), in da stranska intervenientka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da sta se stranki s sporazumom z dne 5. 1. 2018 dogovorili za prenehanje konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pogodbeno voljo strank ugotavljalo, čeprav iz besedila sporazuma jasno izhaja, da se tožeča stranka ni odpovedala svojim zahtevkom iz naslova konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le 2. in 3. člen sporazuma, ne pa tudi drugih določil, s katerimi sta stranki izrecno opredelili, katere medsebojne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi s sporazumom prenehajo veljati. Iz 5. in 6. člena sporazuma izhaja, da so prenehale vse terjatve in obveznosti, ki so do sklenitve sporazuma nastale in dospele v plačilo, razen izrecno naštetih. Nezapadlim zahtevkom se je odpovedala izključno toženka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je pogodbena volja strank obsegala prenehanje konkurenčne klavzule. Zmotno in nepopolno je ugotovilo, da na podlagi tipsko sklenjenih sporazumov tožeča stranka v preteklosti ni uveljavljala sankcij zaradi morebitnih kršitev in da je pri tožeči stranki veljalo, da v primeru takšnih sporazumov preneha veljati konkurenčna klavzula. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved stranske intervenientke, s čimer je kršilo četrti odstavek 201. člena ZPP. Njena izpoved je neverodostojna, saj na posamezna ključna vprašanja ni odgovorila. Dogovor o tem, da stranki nimata neporavnanih obveznosti iz delovnega razmerja, je mogoče pravno okvalificirati kot splošen odpust dolga, na podlagi katerega ugasnejo vse terjatve upnika proti dolžniku, razen tistih, za katere ni vedel. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka v času podpisa sporazuma vedela za nastanek obveznosti spoštovanja konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovljeni kršitvi konkurenčne prepovedi s strani toženke napačno presodilo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine postavila po poteku subjektivnega roka treh mesecev. Tožeča stranka je s tožbo postavila dajatven zahtevek za plačilo 25.555,10 EUR, navedla je vsa pravno relevantna dejstva in predlagala dokaze, iz katerih izhaja kršitev konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine, čeprav je pravilno ugotovilo, da je toženka protipravno uporabilo poslovno skrivnost tožeče stranke. Dejstva, da bi ugotavljanje dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške, toženka ni prerekala. Sodišče prve stopnje ni izpolnilo dolžnosti materialno procesnega vodstva. Tožeča stranka je vsaj glede naročnika družbe A., ltd., konkretno pojasnila, katere vnaprej pripravljene posle je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja izgubila. Iz elektronskega sporočila z dne 28. 2. 2018 jasno izhaja, da se je poslovni partner odločil za prenos poslov na družbo B., d. o. o., izključno zato, ker se je tam zaposlila toženka. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo vseh potrebnih in izkazanih stroškov postopka. Poleg priznanih stroškov je utemeljeno zahtevala še stroške za opravljen pripravljalni narok, za podane pripombe na prepis zvočnega posnetka, za sporočilo sodišču, za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo ter povračilo stroškov za overjene prevode listin. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj teh stroškov toženki ni priznalo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožeči stranki naloži, da je toženki dolžna povrniti 7.240,80 EUR stroškov postopka, podredno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo toženke, toženka in stranska intervenientka pa odgovora na pritožbo tožeče stranke. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke pritožbenemu sodišču predlagata, da to zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Odgovor na pritožbo stranske intervenientke predloga za odločanje pritožbenega sodišča ne vsebuje. Pravdni stranki priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev o glavni stvari je pravilna in zakonita, v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev o stroških postopka je deloma materialnopravno zmotna.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o pogodbeni kazni v višini desetih toženkinih plač (25.555,20 EUR) zaradi kršitve konkurenčne klavzule, o pavšalni odškodnini v višini šestih toženkinih plač (15.333,06 EUR) zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in o pavšalni odškodnini v višini šestih toženkinih plač (15.333,06 EUR) zaradi kršitve varovanja poslovnih skrivnosti. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek, ki se glasi na (en) denarni znesek 25.555,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018 do plačila.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki nazadnje v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu Vodja področja 1 (incoming). Toženka je glede na opis del in nalog tega delovnega mesta med drugim koordinirala in nadzorovala pri izvajanju in izvajala vse nabavne aktivnosti v skladu s splošnimi smernicami in navodili, med temi tudi izbor in pripravo pogajalskih izhodišč, sklepanje pogodb, izvajala in podpirala je aktivnosti nabave, npr. pogajanja z dobavitelji, priprava pogajalskih izhodišč, kontaktiranje dobaviteljev za akcije, izdelava predlogov in planov zakupa, resursi, kapacitete, cene, popusti, pridobivala je nove dobavitelje, izvajala aktivnosti operativne podpore in izvedbe, vse poleg izvajanja in podpore aktivnosti marketinga in razvoja. Delovno razmerje med pravdnima strankama je trajalo od 15. 12. 2005 do 5. 1. 2018. Dne 11. 12. 2017 je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z istim dnem, čeprav je delovno razmerje trajalo še skoraj mesec dni in prenehalo s podpisom sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: sporazum) na podlagi 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- ; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) z dne 5. 1. 2018. Predmet sporazuma je bil poleg prenehanja delovnega razmerja z določenim datumom tudi ureditev medsebojnih obveznosti med strankama iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka se je po prenehanju delovnega razmerja s tožečo stranko zaposlila pri novem delodajalcu, družbi B., d. o. o. 10. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženko na podlagi 19. člena pogodbe o zaposlitvi zavezovala konkurenčna klavzula šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V tem času znanj in informacij, ki jih je pridobila pri svojem delu ali v zvezi z njim, zlasti pa pridobljenih tehničnih ter poslovnih znanj in zvez, ni smela uporabiti pri drugem delodajalcu, med temi tudi skleniti delovnega razmerja pri delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenco dejavnosti tožeče stranke. Konkurenčna klavzula velja tudi v primeru sporazuma med strankama in redne odpovedi s toženkine strani. V času trajanja konkurenčne klavzule je bila toženka dolžna tožeči stranki vsaj 30 dni prej pisno sporočiti predvsem, kakšne posle namerava opravljati z opisom del in nalog, za koga jih namerava opravljati, tožeča stranka pa je bila nato zavezana v 15 dneh odgovoriti, ali pri konkurenčni klavzuli vztraja. Za primer kršitve konkurenčne klavzule je bila dogovorjena pogodbena kazen v višini desetih toženkinih plač.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pravdni stranki s sporazumom, s katerim sta dogovorili prenehanje pogodbe o zaposlitvi, dogovorili tudi prenehanje konkurenčne klavzule na podlagi prvega odstavka 42. člena ZDR-1. Ker je presodilo, da so sporna določila sporazuma nejasna, a bi lahko pomenila dogovor o prenehanju konkurenčne klavzule, je na podlagi drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2003 in nasl.) ugotavljalo skupen namen pogodbenikov in ugotovilo, da je dejansko med njima bil sklenjen sporazum o prenehanju konkurenčne klavzule.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi se sporazum glede na njegovo vsebino lahko nanašal na sklenjeno konkurenčno klavzulo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da so določila sporazuma tako jasna, da ni podlage za ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ. Iz 2. člena sporazuma izhaja, da je predmet le-tega ureditev vseh medsebojnih obveznosti strank, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi. Iz 3. člena pa, da sta s prenehanjem delovnega razmerja stranki prosti vseh medsebojnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. V 5. členu sporazuma sta stranki soglašali, da na dan podpisa nimata nobenih neporavnanih medsebojnih obveznosti ali zahtevkov, nastalih na podlagi pogodbe o zaposlitvi, razen tistih, ki so izrecno navedeni (plača, regres). Obveznost vzdržati se konkurenčnih ravnanj po prenehanju delovnega razmerja je obveznost toženke kot delavke in izhaja iz v pogodbi o zaposlitvi sklenjene konkurenčne klavzule. Ta obveznost je nastala že s sklenitvijo konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi, zato je v času sklenitve sporazuma obstajala in je lahko bila predmet dogovora o prenehanju obveznosti. Toženka je namreč v tem sporu ugovarjala, da je s sklenitvijo sporazuma prenehal dogovor o konkurenčni klavzuli, in ne le, da je tožeča stranka izjavila voljo, da konkurenčne klavzule ne bo uveljavljala. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko tožeča stranka voljo izrazila šele po tem, ko bi bila seznanjena z vsemi okoliščinami, ki so bistvenega pomena za njeno presojo, ali je potrebno zavarovanje njenih interesov s konkurenčno klavzulo. Ker je tožeča stranka za toženkino obveznost vzdržati se konkurenčnih ravnanj po prenehanju delovnega razmerja in s tem za svojo terjatev v primeru kršitve te obveznosti vedela že ob podpisu sporazuma, je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe 322. člena OZ o splošnem odpustu dolga.

13. VS RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 169/2016 zavzelo stališče, da pri sporazumu o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule ne gre za odpoved bodoči terjatvi oziroma odpoved bodoči škodi. V navedeni zadevi je sodišče obravnavalo v bistvenem podobno situacijo, saj sta se stranki v sporazumu dogovorili, da "so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca". Izpostavilo je, da zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor (tj. dogovor o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule), in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum v konkretnem primeru, če bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 6. člen sporazuma, saj ta ureja obveznosti delodajalca in tudi z uporabo razlagalnega argumenta a contrario ni mogoče sklepati na obstoj dogovora o obveznostih delavca, zlasti ker se sporazum v drugih členih na obveznosti delavca izrecno nanaša. Ker ne gre za pomembno določilo z vidika reševanja konkretnega spora, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do tega določila izrecno ni opredelilo.

14. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajala volja, da s sklenitvijo sporazuma preneha konkurenčna klavzula med pravdnima strankama. Vodja kadrovske službe C.C., nekdanja predsednica uprave tožeče stranke (stranska intervenientka) in toženka so navedeno v svojih izpovedih skladno potrdile. Iz njihovih izpovedi ne izhaja, za kar se zavzema pritožba, da je med pravdnima strankama obstajal zgolj dogovor, da tožeča stranka konkurenčne klavzule ne bo uveljavljala, oziroma da v preteklosti tega svojega materialnopravnega upravičenja ni izkoristila, čeprav ga je imela. To ne izhaja niti iz razlogov izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da tožeča stranka v preteklosti konkurenčne klavzule ni uveljavljala.

15. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpoved stranske intervenientke, saj se omejitev iz četrtega odstavka 201. člena ZPP nanaša le na pravdna dejanja (npr. priznanje dejstev, umik dokaznih predlogov, umik in sprememba tožbe, pripoznanje tožbenega zahtevka), ne pa na zaslišanje stranskega intervenienta kot priče. Ta je v skladu z drugim odstavkom 238. člena ZPP dolžan govoriti resnico, sodišče pa je dolžno v skladu z 8. členom ZPP pri ugotovitvi dejstev upoštevati in dokazno oceniti vse izvedene dokaze. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpoved stranske intervenientke neverodostojna, ker ni odgovorila na posamezna vprašanja. Možnost priče, da iz tehtnih razlogov odreče odgovor na posamezna vprašanja, je njena pravica na podlagi 233. člena ZPP, zato iz tega razloga njene izpovedi še ni mogoče označiti za neverodostojno. Drugih okoliščin, zaradi katerih sodišče prve stopnje stranski intervenientki ne bi smelo verjeti, pa pritožba ne navaja.

16. Med trajanjem delovnega razmerja delavec v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1 ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Za kršitev konkurenčne prepovedi sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili pavšalno odškodnino v višini šestih toženkinih plač. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek iz naslova pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi postavila prepozno glede na subjektiven rok iz drugega odstavka 39. člena ZDR-1. Ta določa, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, ki predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

17. Presoja sodišča prve stopnje o zamudi subjektivnega roka je pravilna. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je toženka s kršitvami konkurenčne prepovedi pričela že v času zaposlitve pri tožeči stranki in kot dokaz tega ravnanja navedla in predložila elektronsko sporočilo z dne 26. 12. 2017. Navedla je tudi, da se je toženka v 18. in 19. členu pogodbe o zaposlitvi zavezala, da tako v času delovnega razmerja kot tudi v času po njegovem prenehanju ne bo opravljala nobenih konkurenčnih dejavnosti. Vendar pa je v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo 25.555,20 EUR izrecno navedla, da z njim do višine 25.555,10 EUR1 uveljavlja plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, do višine 15.333,06 EUR pa plačila pavšalne odškodnine zaradi kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti tožeče stranke. Tožeča stranka ni navedla, da bi s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, pri čemer gre za drugo pavšalno odškodnino, kot je tudi razvidno iz določb pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama.

18. Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa subjektivni in objektivni rok, v katerem mora delodajalec zahtevati povrnitev škode, nastale s kršitvijo prepovedi konkurence. Tožeča stranka je v tožbi sicer res navedla zadostna dejstva, na katera bi lahko oprla svoj odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Vendar tožeča stranka ni zahtevala pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. To je zahtevala šele z drugo pripravljalno vlogo 8. 3. 2019, kar je po izteku trimesečnega subjektivnega roka. Čeprav je dajatveni zahtevek postavila že v tožbi, ni mogoče zavzeti stališča, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule oziroma pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti uveljavljala pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Pri tem ne gre za pravno kvalifikacijo zahtevka, ampak za uveljavljanje drugega zahtevka. Pritožba neutemeljeno in vsebinsko napačno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru nasprotja med vsebino dokazov in navedbo v odločbi sodišča o vsebini dokazov.

19. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZDR-1 delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, določena toženkina obveznost prepovedi uporabe in izdajanja poslovne skrivnosti, kot jih je določila tožeča stranka s svojimi splošnimi akti in so bile toženki zaupane ali pa je bila z njimi seznanjena na drug način, pri čemer so bili posebej našteti podatki o poslovnih partnerjih in njihovih poslih. Zapisana je bila splošna določba, da se kot poslovna skrivnost štejejo podatki, za katere je očitno, da bi tožeči stranki nastala občutna poslovna škoda, če bi zanje izvedele nepooblaščene osebe. Za primer kršitve te določbe z uporabo ali izdajo poslovnih skrivnosti v korist tretjih, je bila dogovorjena pavšalna odškodnina v višini šestih toženkinih bruto plač.

20. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti zavrnilo, ker: 1. tožeča stranka ni izkazala, da bi uveljavljanje odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške, in ker 2. ni trdila in dokazala, kateri posel je izgubila (tj. nastanek škode). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka izkazati, da bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. 180. člen ZDR-1 določa, da se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo,2 če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Toženka tega ni trdila, tožeča stranka pa je imela podlago za uveljavljanje pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi in v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 in nasl.). Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za izkaz predpostavke nastanka škode zatrjevati in dokazati, konkretno katere posle je zaradi ravnanja toženke izgubila. Za obstoj škode zadostuje, da je trdila in dokazala, da je prišlo do upada prometa pri poslovanju z določenimi naročniki. Ker zahteva pavšalno odškodnino, ni treba da bi zatrjevala in dokazala konkretno višino škode.

21. Navedena napačna stališča na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo, saj iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da tožeča stranka toženki v resnici očita zgolj kršitev konkurenčne prepovedi v času trajanja in po izteku delovnega razmerja ter da bi ji v posledici tega nastala škoda. Tožeča stranka je v postopku navajala: da so podatki o poslovnih partnerjih in z njimi sklenjenimi ali planiranimi posli določeni kot poslovna skrivnost; da se je toženka zavezala varovati to poslovno skrivnost, a je svojo obveznost prekršila; da je škoda tožeči stranki nastala, ker so njeni poslovni partnerji D., in A., ltd, prekinili poslovanje s tožečo stranko, in sicer zato, ker je toženka te posle razkrila konkurenčni družbi B., d. o. o., in obenem poslovne partnerje prepričala v poslovno sodelovanje z novim delodajalcem; da poslovno skrivnost predstavljajo podatki o tem, kdo so v okviru posameznega turističnega programa dobavitelji (hotelirji, prevozniki, gostinci idr.) in katerim tour operaterjem (agencije oziroma naročnike) je posamezni program namenjen, podatki o vseh načrtovanih ali sklenjenih poslih z navedenimi osebami, podatki o kapacitetah in pogojih rezervacij ter uspešnosti pri prodaji in realizaciji posameznih programov; da je toženka delala s temi poslovnimi partnerji in je informacije, ki jih je pridobila pri svojem delu, protipravno zlorabila na način, da je stopila v kontakt z navedenimi poslovnimi partnerji in poslovanje preusmerila na novega delodajalca; in da ni verjetno, da bi se ti partnerji sami od sebe obrnili na novega delodajalca. Priložila je kartice prometa za D., A., ltd, in E. za poslovni leti 2017 in 2018 ter navedla, da je iz njih razviden upad prometa (pri tem je navedla konkretne številke upada prometa).

22. Zlorabo poslovnih znanj in poslovnih zvez pri opravljanju dela za novega delodajalca, ki jo tožeča stranka v resnici očita toženki, pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po poteku delovnega razmerja, torej kršitve konkurenčne klavzule, in ne kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. To izrecno izhaja tudi iz 19. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo. Toženka se je zavezala, da v času šestih mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi znanj in informacij, ki jih je pridobila pri svojem delu ali v zvezi z njim, zlasti pa pridobljenih tehničnih ter poslovnih znanj in zvez, ni smela uporabiti pri drugem delodajalcu. Tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, zaradi pravilne presoje, da je toženkina obveznost vzdržati se konkurenčnih ravnanj prenehala s sklenitvijo sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2018. Posledično ni utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

23. Ker niso podani niti s pritožbo tožeče stranke uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., III. in IV. točka izreka, kolikor je ne izpodbija toženka).

K pritožbi toženke:

24. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati vse njene priglašene stroške postopka, skupaj v višini 7.240,80 EUR. Čeprav sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj nekaterih priglašenih stroškov postopka toženki ni priznalo (razen glede tretje, četrte in pete pripravljalne vloge toženke), zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo o višini priznanih stroškov postopka toženke, v obrazložitvi pa je navedlo, katere stroške je priznalo. Priglašeni stroški postopka so razvidni iz toženkinega stroškovnika (list. št. 406-408), njihova odmera je skladna z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Odločitev o stroških omogoča pritožbeni preizkus.

25. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

26. Toženka se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg priznanih stroškov za zastopanje na prvem naroku posebej priznati stroške za zastopanje na pripravljalnem naroku. OT v 3. točki tarifne številke 15 določa, da stranki stroški zastopanja na poravnalnem naroku pripadajo le v primeru, da temu naroku ni sledil prvi narok. Poravnalnega naroka veljavni ZPP ne pozna več, pozna pa pripravljalni narok, za katerega v OT ni nobene določbe, na podlagi katere bi se posebej priznali stroški, sploh v primeru, ko mu neposredno sledi prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje tako toženki pravilno ni posebej priznalo stroškov za zastopanje na pripravljalnem naroku, saj je temu takoj sledil prvi narok. V pritožbi toženka neutemeljeno opozarja na obvezno razlago Odvetniške zbornice Slovenije, na katero pa sodišče pri odločanju ni vezano. V skladu z s 125. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) je vezano le na ustavo in zakon.

27. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženkina četrta in peta pripravljalna vloga nista bili potrebni, zato toženki stroški obrazložene vloge med postopkom posebej še za ti dve pripravljalni vlogi po določbi 2. točke tarifne št. 15 OT ne pripadajo. Med tretjo in četrto pripravljalno vlogo ni bilo nobene nove pripravljalne vloge tožeče stranke, opozorila na pomanjkljivosti zaslišanih prič in dodatna pravna naziranja pa bi lahko toženka podala tudi na enem od narokov za glavno obravnavo. Ne glede na to, da je bilo med četrto in peto pripravljalno vlogo več vlog tožeče stranke, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženka v peti pripravljalni vlogi ni podala nobenih novih bistvenih navedb ali pravnih naziranj, da bi bila upravičena do dodatnih stroškov za sestavo te vloge.

28. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati priglašene stroške overjenih prevodov. Toženka je na podlagi drugega odstavka 163. člena ZPP priložila račun (B20), iz katerega izhaja obseg opravljenega prevajalskega dela, zato je sodišče prve stopnje razpolagalo s potrebnimi podatki, da bi pravilnost višine spornih stroškov lahko preverilo v skladu z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/2018). V skladu s priloženim računom tolmaču pripada nagrada v višini 503,65 EUR.

29. Sodišče prve stopnje bi moralo toženki priznati tudi priglašene stroške za podane pripombe na prepis zvočnega posnetka z dne 20. 5. 2019 in z dne 26. 7. 2019 v višini 50 točk po 3. točki tarifne številke 39 OT. Prav tako bi ji moralo priznati stroške dopisa z dne 4. 6. 2019, s katerim je na poziv sodišču prve stopnje sporočila, ali vztraja pri zaslišanju priče. Za to ji pripadajo stroški v višini 20 točk po 4. točki tarifne številke 39 OT.

30. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano odločitev na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP delno spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe. Toženki pripada sedaj skupaj 6.470 točk, kar je skupaj z materialnimi stroški in 22 % DDV 4.790,72 EUR. S potnimi stroški in stroški overjenih prevodov to znese 5.685,09 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka.

Pritožbeni stroški

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženki skladno z OT priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Toženka je s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka uspela delno (v 25 %), zato ji je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti takšen del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške pritožbe in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV in 25 % uspeha znaša 70,00 EUR. Tožeča stranka pa je upravičena do dela stroškov odgovora na pritožbo v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV in 75 % uspeha znaša 209,99 EUR. Tožeča stranka je tako glede na uspeh s pritožbo in z odgovorom na toženkino pritožbo upravičena do povračila 209,99 EUR, toženka pa je glede na uspeh s svojo pritožbo in odgovorom zoper pritožbo tožeče stranke upravičena do povračila 629,98 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 419,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, svoje stroške pa krije sama. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožeča stranka toženki plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Znesek v tožbeni naraciji se za 0,10 EUR razlikuje od zneska v tožbenem zahtevku. 2 Razen v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu.