Jedro

Tožeča stranka je v izjasnitvi v zvezi z izvedenskim mnenjem zgolj trdila, da izvedensko mnenje ni skladno z določbo 251.člena ZPP, ni pa zahtevala, da se izvedensko mnenje dopolni ali določi nov izvedenec, zato je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja smelo upoštevati tudi sporno izvedensko mnenje in s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožba zmotno meni, da izvedenec ne bi smel v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja pridobiti dodatne podatke, ki jih sicer ni v spisu, saj mu je sodišče prve stopnje to dopustilo v sklepu, s katerim je izvedenca imenovalo in mu določilo nalogo, kar pa je skladno z določbo 252. člena ZPP, da sme izvedenec pridobiti določena pojasnila, lahko pa se mu dovoli tudi pregled spisov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 1450/2013 z dne 11. 5. 2015 izreklo: “II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 5.562,83 EUR. III. Ugotovi se, da obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 4.001,87 EUR. IV. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 886,13 EUR. V. Izvede se pobotanje do višine 4.001,87 EUR. VI. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.560,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2015 dalje do plačila. V presežku, za znesek 4.001,87 EUR se zahtevek tožeče stranke zavrne. VII. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.748,46 EUR pravdnih stroškov.”

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko na objektu ZD opravila tlakarska dela, za kar je tožeča stranka toženi stranki izstavila dve situaciji. Prvo situacijo v višini 8.749,76 EUR brez DDV je toženi stranki izstavila na računu z dne 28. 10. 2011 (priloga A2), ki ga je kasneje zmanjšala z dobropisom z dne 8. 12. 2011 v višini 723,25 EUR (priloga A3). Tožena stranka je to situacijo deloma plačala, in sicer dne 28. 12. 2011 v znesku 2.482,71 EUR in dne 3. 1. 2012 v znesku 1.500,00 EUR. Iz tega naslova tako tožeča stranka zahteva plačilo neplačanega zneska v višini 4.043,00 EUR. Drugo situacijo v višini 114,64 EUR brez DDV je tožeča stranka toženi stranki izstavila na računu z dne 30. 11. 2011 (priloga B6) in je tožena stranka ni plačala. Tožeča stranka tako od tožene stranke zahteva plačilo v višini 4.043,80 EUR, z rokom plačila 12. 12. 2011, in plačilo v višini 114,64 EUR, z rokom plačila 14. 1. 2012, kar skupaj znaša 4.158,44 EUR. Zahtevek tožeče stranke ni bil prerekan niti po temelju niti po višini, prav tako ni bil prerekan tek zakonskih zamudnih obresti, zato ga je sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo za priznanega in v celoti utemeljenega. Terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih je tako z izdanimi, predloženimi in priznanimi računi v celoti izkazana. Temeljni ugovor tožene stranke (predmet spora med strankama) je, da je bila terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, pobotana z nasprotno, še obstoječo terjatvijo tožene stranke iz naslova stroškov odprave reklamacije del, ki jih izvedla na objektu K.. Sama izvedba del s strani tožeče stranke kot podizvajalke tožene stranke na objektu K. ni sporna. Tožeča stranka je bila sodelavec tožene stranke pri izvedbi del na objektu K. v L. , tožena stranka pa izvajalec del po pogodbi s K. d.o.o. Tožena stranka je pravočasno (v aprilu oziroma maju 2009) podala reklamacijo tožeči stranki, da je prišlo do napake na parketu, ki ga je dvignilo, sanacijo parketa je izvedla družba A. v junija 2009. Tožeči stranki je bil dan rok za odpravo napak in sicer takoj, ker je bila sanacija nujna, vendar je tožeča stranka zavračala odgovornost za nastalo napako. Iz ugotovitev izvedenca izhaja: - da je iz fotografij, posnetih ob sanaciji parketa, razvidno, da se je parket odstranjeval brez uporabe večje sile in je odstopil večinoma na stiku lepila z vlago zapornim premazom; - na podlagi po odstranitvi parketa so ponekod vidni ostanki lepila na vlago zapornem premazu, vendar v zelo majhnih količinah; - da je cca 80 % površine parketa odstopilo na stiku lepila z vlago zapornim premazom, cca 20 % pa na stiku lepila s parketom; - da ni opazil znakov, ki bi kazali na to, da bi bili odstranjeni kosi (plošče) parketa poškodovani zaradi večje količine izlite vode; - da parketarska dela niso bila izvedena skladno s pravili stroke in posledica tega je bil slab oprijem lepila na vlago zaporni premaz in gre za napako, ki ni vidna takoj po vgradnji parketa, ampak se pojavi po nekaj časa uporabe uporabe, odvisno od intenzivnosti obremenitve parketa. Sodišče prve stopnje je presodilo, da dejstvo, da je prišlo do izliva vode oziroma kapljanje vode iz konvektorja (kar smiselno priznava tožena stranka) zaradi česar se je dvignil parket ob steni sejne sobe, kjer je konvektor, ni razbremenilo odgovornosti tožeče stranke, da parket po ustreznem grajanju popravi, saj je bil ta že ob sanaciji po večjem delu površine odlepljen od podlage zaradi neustreznega vlago zapornega premaza, kot je ugotovil izvedenec in potrdil naročnik. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti stroške sanacije parketa in iz računa oziroma predloženega opomina (B5), ki ga je toženi stranki izdala družba A. d.o.o, ki je izvedla sanacijo parketa, izhaja, da ji je zaračunala znesek 7.113,75 EUR. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka družbi A. d.o.o. račun v celoti poravnala. Tožena stranka je nato na tej podlagi tožeči stranki izdala račun št. 0838-2009 z dne 7. 8. 2009 (B4) s katerim ji je zaračunala del stroškov iz naslova popravila parketa po reklamacijskem zapisniku v višini 4.001,87 EUR. Po oceni sodišča prve stopnje sta glede na ugotovljeno odgovornost tožeče stranke za skrite napake, temelj in višina zahtevka tožene stranke, ki se tičeta glavnice po citiranem računu, v celoti utemeljena. Ni pa utemeljena terjatev tožene stranke, ki se nanaša na račun zakonskih zamudnih obresti v znesku 886,13 EUR, saj tožena stranka tega dela zahtevka ni z ničemer utemeljila, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev v višini 886,13 EUR ne obstoji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke znaša na dan 11. 5. 2015 (dan izdaje sodne odločbe) 5.562,83 EUR. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala plačilo glavnice v višini 4.158,44 EUR in zakonske zamudne obresti: - od zneska 4.043,80 EUR od 13. 12. 2011 do plačila; - od zneska 114,64 EUR od 15. 1. 2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 149,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2012 do plačila in ker je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (plačila storitve po vtoževanih računih), je dolžna v skladu z 299. in 378. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva nastanka zamude do plačila. Sodišče je obračunalo zakonske zamudne obresti od nastanka zamude s plačilom do dneva izdaje sodne odločbe, torej od zneska 4.043,80 EUR od 13. 12. 2011 do 11. 5. 2015, od zneska 114,64 EUR pa od 15. 1. 2012 do 11. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo tudi odmerjene izvršilne stroške v višini 149,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2012 do 11. 5. 2015. V skladu z obrestnim obračunom znaša terjatev tožeče stranke (glavnica, priznani izvršilni stroški in natečene zakonske zamudne obresti do dne 11. 5. 2015) skupaj 5.562,83 EUR. Ugotovljena terjatev tožene stranke pa znaša 4.001,87 EUR. Ker je tožena stranka svoj zahtevek uveljavljala šele v pravdi s pobotnim ugovorom, nastopi pravdno pobotanje (po 319. členu ZPP) z učinkom ex nunc - torej terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota). Sodišče prve stopnje je po izvedenem pobotu do višine 4.001,87 EUR ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 1.560,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2015 dalje do plačila (5.562,83 EUR terjatev tožeče stranke na dan 11. 5. 2015 - 4.001,87 EUR terjatev tožene stranke na dan 11. 5. 2015), vse v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na izvedeni pobot je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 4.001,87 EUR zavrnilo. Po oceni sodišča tako naknadni dvig parketa oziroma ugotovljeno odstopanje parketa od podlage pomeni skrito napako posla. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 637. člen OZ, ki določa, da naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok (prvi odstavek). Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek). Tožeča stranka pravilno grajane napake ni odpravila, zato jo je smela tožena stranka na njene stroške.

3. Zoper to sodbe je vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelek za verodostojna listino, opr. št. VL-9131/2012 z dne 25. 01. 2012 vzdrži v veljavi v celoti oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v roku 8 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke, pri čemer je menilo, da je tožena stranka upravičeno grajane napake upravičeno odpravila sama, in sicer po drugem izvajalcu, kar vse naj bi bilo v skladu s 634., 637. in 639. členom OZ. Po stališču pritožbe takšen zaključek sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je v postopku reklamacije tožeča stranka upravičeno zahtevala angažiranje izvedenca, ki bi le-to strokovno ocenil, kar zagotovo ne bi zavleklo sanacije v tej meri, da bi nastala posebna škoda, tožena stranka pa ni izvedla nobenega zavarovanja dokazov, ki bi v postopku zanesljivo dokazal temelj za reklamacijski zahtevek in morebitno odgovornost tožeče stranke za potrebo po odstranitvi parketa. V postopku predložene fotografije, na katere je sodni izvedenec med drugim oprl izvedeniško mnenje, ne dokazujejo, da so bile posnete na spornem objektu, niti ni na njih navedenega datuma nastanka.

5. Nadalje pritožba meni, da izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje v celoti oprlo sodbo v izpodbijanem delu, tako v pretežnem delu temelji na (barvnih) fotografijah brez datuma in nedokazanosti lokacije ter zaslišanju strank in prič, čemur je pritožnica že ugovarjala v teku postopka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je izpodbijano sodbo utemeljilo z izvedeniškim mnenjem, kršilo določbe pravdnega postopka in v izogib ponavljanju pritožnica vztraja pri zavrnitvi izvedenskega mnenja iz razlogov, natančneje navedenih v pripravljalni vlogi z dne 27. 01. 2015. Pritožba vztraja, da so bila toženi stranki kršena temeljna načela pravdnega postopka, to je razpravnega načela, načela kontradiktornosti in načela dispozitivnosti. Ta načela pa so bila kršena tudi z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja priče F. A.. Predlagana priča je polagala sporni parket, zavrnitev njenega zaslišanja iz razloga ekonomičnosti pa ni utemeljen razlog, nenazadnje je sodišče v ponovljenem postopku opravilo še dve obravnavi.

6. Pritožba meni, da ne gre spregledati, da je bila primopredaja del opravljena že dne 09. 02. 2009, izvedensko mnenje pa je bilo izdelano dne 15. 12. 2014, to je po skoraj petih letih od primopredaje, kar dodatno zanika njegovo verodostojnost ob upoštevanju dolžnosti izvedenca, ki jih nalaga 251. čl. ZPP. Predmet - odstranjeni parket, ne obstaja več.

7. Pritožba izpostavlja, da v postopku ni bilo upoštevano, da je izliv oziroma kapljanje vode iz konvektorja očitno bilo ugotovljeno že ob primopredaji, in navedeno kot pomanjkljivost v zapisniku o kvalitetnem pregledu izvedenih del. V nadaljevanju je investitor obvestil z dopisom z dne 20. 05. 2009 izvajalca - toženo stranko, da je na objektu dvignilo parket tako, da ga ni mogoče uporabljati iz razloga izliva vode v konferenčni sobi. Sodišče prve stopnje se do teh dokumentov ni opredelilo, čeprav je nedvomno obstajal problem izliva vode oziroma kapljanja že ob prevzemu objekta in se nadaljeval, ali nastal na novo, kot je razvidno iz dopisa z dne 20. 05. 2009 in bil v celoti razlog za potrebno odstranitev parketa in ne razlog za reklamacijo opravljenega dela tožeče stranke. Dejansko stanje tako ni v celoti in ne pravilno ugotovljeno.

8. Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je izračunalo odstotek uspeha pravdnih strank v postopku, glede na to, da tudi po pobotu še vedno obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke in pri odmeri stroškov je tudi neutemeljeno priznalo toženi stranki nagrado za narok in postopek v ponovljenem sojenju na prvi stopnji, saj takrat veljavna odvetniška tarifa (ZOdvT) te nagrade ne določa. 9. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

10. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba v celoti kot neutemeljena zavrne.

11. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi se sodišču prve stopnje pripetilo s tem, ko je pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo izvedensko mnenje, ki ga je tožeča stranka kritizirala potem, ko ji je bilo poslano v izjasnitev in sicer zaradi tega, ker je izvedenec pridobil izjave nekaterih oseb, ki niso bile zaslišane pred sodiščem prve stopnje in ker je mnenje oprl na fotografije.

14. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka v izjasnitvi v zvezi z izvedenskim mnenjem zgolj trdila, da izvedensko mnenje ni skladno z določbo 251.člena ZPP(1), ni pa zahtevala, da se izvedensko mnenje dopolni ali določi nov izvedenec, zato je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja smelo upoštevati tudi sporno izvedensko mnenje in s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

15. Pritožba po stališču pritožbenega sodišča sicer zmotno meni, da izvedenec ne bi smel v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja pridobiti dodatne podatke, ki jih sicer ni v spisu, saj mu je sodišče prve stopnje to dopustilo v sklepu, s katerim je izvedenca imenovalo in mu določilo nalogo, kar pa je skladno z določbo 252. člena ZPP, da sme izvedenec pridobiti določena pojasnila, lahko pa se mu dovoli tudi pregled spisov.(2) Ravno skladno z navedenim sklepom in zakonsko podlago je ravnal izvedenec, ne drži pa niti pritožbeni očitek, da je v mnenju izostalo strokovno stališče, ki je ravno v tem, da je vzrok za odstopanje parketa od podlage v eni tretjini v izlivu vode in v dveh tretjinah v v slabem oprijemu (premazu) parketa na podlago in zato je izvedenčevo delo skladno delo z 251. členom ZPP, drugačno pritožbeno stališče pa je zmotno.

16. Neutemeljeni so tudi očitki pritožbe, da je izvedenec upošteval barvne fotografije, ki ne povedo niti kraj dogodka niti časa dogodka, saj pritožba pozabi, da je tožena stranke enake, res da črno bele fotografije, dala v spis na naroku dne 13. 5. 2013, listine B17 - B23 (listna številka 35-38 spisa), pa je takrat tožeča stranka trdila le, da fotografije nimajo nobene neposredne zveze z zahtevkom tožeče stranke, da pa ji v zvezi z objektom, ki je bil končan in predan s strani tožeče stranke, ni bila nikoli predložena nobena reklamacija in da ji ni jasno, kaj naj bi fotografije v zvezi z zahtevkom predstavljale. Tožeča stranka tako ni izrecno trdila, da fotografije ne ustrezajo stanju na objektu Kračun in zato so drugačna pritožbena sklicevanja pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

17. Pritožbi pa očitno ustreza, da so v izvedenskem mnenju določene listine, ki jih stranki v spis nista dali, gre za zapisnik o kvalitetnem prevzemu izvedenih del na objektu PC K. z dne 9. 2. 2009 in reklamacijo z dne 20. 5. 2009, v katerih se navaja, da je prišlo do izliva vode iz konvektorjev in že navedeno kaže, da tožeča stranka ne odklanja izvedensko mnenje, saj se sicer niti delno nanj ne bi sklicevala.

18. Kar pa je odločilno, je dejstvo, da se tožeča stranka naroka dne 11. 5. 2015, na katerem je sodišče dopustilo in izvedlo dokaz z izvedenskim mnenjem, ni udeležila (listna številka 99-100 spisa) in tako ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka skladno z določbo 286.b člena ZPP v zvezi z izvedenim dokazom, zato je ne more uveljavljati v pritožbenem postopku, ne uveljavlja pa bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.(3) Pritožba niti ne pove, zakaj se tožena stranka naroka ni udeležila, kaj šele da bi odsotnost ustrezno opravičevala.

19. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da se očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišču prve stopnje ni pripetila.

20. Pritožba tudi zmotno meni, da je bilo dokazno breme v zvezi z napako na parketu na strani tožene stranke, saj je tožena stranka bila naročnik del, ki jih je izvajala tožeča stranka in ko je prejela reklamacijo tožene stranke, bi morala kot izvajalec del dokazati, da ni storila očitane napake, kar pomeni, da je bilo na njej dokazno breme, da to dokaže, kar v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da bi tožeča stranka morala predlagati zavarovanje dokazov pred pristojnim sodiščem ne pa tožena stranka. Tožeča stranka pa v pritožbi potrdi, da ni zavarovala dokazov in tako je pač sprejela riziko, da se bo pokazalo, da je do odstopanja parketa prišlo zaradi napak pri njeni izvedbi del, kar pa je lahko bilo strokovno potrjeno zgolj z izvedenskim mnenjem, pričanje priče F. pa tega ne bi moglo spremeniti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje zaradi neizvedbe tega dokaza.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do odstopanja parketa prišlo tako zaradi izliva vode kot zaradi nestrokovno nanešenega lepila, tožeča stranka pa drugače ni dokazala, ker v času reklamacije v letu 2009 ni zavarovala dokazov, zato pritožbeno ponavljanje, da je vzrok za odstop parketa zgolj v izlivu vode, ne more biti upoštevno.

22. Pritožba ne izpodbija pobotne terjatve po višini niti izvedenega pobota terjatev kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje skladno z določbo 319. člena ZPP in ob upoštevanju določb OZ o pobotu.(4)

23. Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 5.562,83 EUR in da obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 4.001,87 EUR ter da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 886,13 EUR in odločilo, da se izvede pobotanje do višine 4.001,87 EUR, tako da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.560,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2015 dalje do plačila, v presežku, za znesek 4.001,87 EUR pa zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

24. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede neobrazloženosti višine stroškov, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je o stroških postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko glede na dosežen uspeh, če stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopke ali pa ob okoliščinah primera eni stranki naloži, da drugi stranki povrne ustrezen del stroškov in da glede na izvedeno procesno pobotanje terjatev, znaša uspeh tožene stranke 72 %, uspeh tožeče stranke pa 28 %, s tem pa je podalo zadosti razlogov in tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo strošek za narok v ponovljenem postopku, saj je to skladno s 14. členom ZOdvT, ki določa, da v sodnem postopku odvetnik lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, po 19. členu ZOdvT pa v primeru, če je zadeva vrnjena sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

26. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

27. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari ali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): 251. člen ZPPP se glasi: “Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Pri tem se opozori tudi na posledice krive izpovedbe. Nato se izvedenca vpraša za ime in priimek, ime očeta, poklic, prebivališče, rojstni kraj, starost in njegovo razmerje do strank.” Op. št. (2): 252. člen ZPP se glasi: “Sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Izvedencu se lahko dajejo pojasnila, lahko pa se mu dovoli tudi pregled spisov. Na zahtevo izvedenca se lahko izvedejo v skladu s 7. členom tega zakona tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje.” Op. št. (3): 286 b. člen ZPP; se glasi: “Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).” Op. št. (4): 311. člen OZ se glasi: “Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.”