Jedro

Hitrost tožnikove vožnje ni v neposredni vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, dejstvo prekoračene hitrosti pa pomeni zgolj storitev prekrška po 46. členu ZPrCP, za katerega je sicer predpisana ustrezna sankcija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2015 do plačila (točka I izreka) ter ji povrne 1.223,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno na njeno razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje. Navaja, da ugotovitev sodišča, da je podana izključna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke nepravilna in predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v nasprotju s podatki spisa. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da se je tožnikovo vozilo v trenutku trčenja gibalo s hitrostjo 76 km/h, s tolikšno hitrostjo je verjetno glede na razvoj dogodkov peljalo tudi ob prehitevanju, hitrost vozila zavarovanca toženke pa je bila v času trčenja okrog 23,3 km/h, pri čemer sta bili v trenutku, ko je zavarovanec toženke pričel z vključevanjem v promet, prihajajoči vozili (tožnikovo in pred njim vozeči osebni avtomobil BMW) precej blizu in že nekaj časa v njegovem vidnem polju. Sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca in povzelo le ugotovitve, ki so bile očitane zavarovancu toženke, medtem ko ugotovitve za tožnika ni upoštevalo. Kljub očitno znani kritični prometni situaciji se je tožnik zavestno odločil za prehitevanje še enega vozila s hitrostjo, ki presega dovoljeno hitrost za 50 % v naselju, kar je izvedenec prezrl in podal ugotovitve samo za kritično situacijo na podlagi izračunanih (prevelikih) hitrosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je maksimalna hitrost vožnje v naselju 50 km/h, da je bila hitrost tožnika prekoračena za 50 %, s čimer je tožnik ravnal v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), pri čemer je za prekršek, ko voznik v naselju prekorači hitrost nad 20 do vključno 30 km/h zagrožena kazen 500,00 EUR in se izreče 5 kazenskih točk. Sokrivda tožnika je s tem dokazana. Ne gre prezreti tudi dejstva, da vozilo BMW, ki ga je prehiteval tožnik neposredno pred trčenjem ni bilo udeleženo v prometni nesreči (oziroma je zaustavilo pred nastalo oviro) in do te po vsej verjetnosti ne bi prišlo, če bi tožnik vozil po omejitvah, ki veljajo za ta del ceste. Izvedenec ugotavlja, da bi do prometne nesreče prišlo tudi v primeru, če bi tožnik prehiteval s hitrostjo 50 km/h, vendar pri tem izhaja iz že nastale kritične situacije pred trčenjem, katera po vsej verjetnosti ne bi nastala, če bi tožnik vozil tako kot lahko to od drugih udeležencev pričakuje normalni udeleženec v prometu. Ne gre prezreti, da je v času 4,8 s pred trčenjem tožnik s hitrostjo 76 km/h prevozil 101 m, toliko je bil tudi oddaljen od mesta trčenja, v primeru, da bi vozil - prehiteval počasno vozilo, kot je to navedeno v mnenju, s hitrostjo 50 km/h pa bi v tem času prevozil le 66,66 m in bi od mesta trčenja bil oddaljen še 34,66 m ter do trčenja sploh ne bi prišlo. Ali je dovoljeno ob prehitevanju voziti s hitrostjo 76 km/h na kraju, kjer je omejitev 50 km/h, po mnenju toženke ni vprašanje za izvedenca, temveč za sodišče. S tem, ko se je tožnik odločil za prehitevanje pred sabo vozečega vozila in potem zavestno še vozila, ki je pripeljalo s stranske ceste ter z bistveno prekoračitvijo (za 50 %) dovoljene hitrosti v naselju ob manevru prehitevanja, je tožnik soprispeval k nastanku prometne nesreče najmanj v višini 30 %. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki v tem postopku terja plačilo odškodnine od tožene stranke, pri kateri je imel njen zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost. Ugotovilo je, da je toženkin zavarovanec izključno odgovoren za nastanek prometne nesreče, tožnik pa k njej ni soprispeval. Tožnik v tem postopku zahteva od toženke še nadaljnjih 30 % (3.300,00 EUR) premoženjske škode, ki mu je zavarovalnica (toženka) ni izplačala, sklicujoč se, da je v tem odstotku prispeval k prometni nesreči tožnik sam (deljena odgovornost po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)(1).

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), prav tako pa tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka, saj po ugotovitvi sodišča druge stopnje po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ni v nasprotju s podatki v spisu, zaključki sodišča pa niso v nasprotju z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Dejansko stanje je bilo v celoti in popolnoma ugotovljeno, na tej podlagi pa sprejeti pravilno materialnopravni zaključki.

7. Pritožba vztraja pri tem, da je tožnik sosprispeval k nastanku prometne nesreče v višini 30 %, saj se je zavestno odločil za prehitevanje še enega vozila s hitrostjo, ki presega dovoljeno hitrost za 50 % v naselju (ko je vozil namesto s hitrostjo 50 km/h 76 km/h), pri čemer vozilo BMW, ki ga je tožnik prehiteval, v prometni nesreči ni bilo udeleženo oziroma je ustavilo pred nastalo oviro in do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik vozil v okviru dovoljene hitrosti (50 km/h). Tovrstna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je za nastanek prometne nesreče izključno odgovoren zavarovanec toženke (prvi odstavek 154. člena OZ)(2). Zavarovanec toženke je najprej zapeljal desno iz stranske na prednostno cesto, ko sta v smeri proti njemu po prednostni cesti prihajali vozilo BMW in tožnikovo vozilo, ki je slednjega prehiteval, obe vozili pa sta bili že nekaj časa v vidnem polju zavarovanca toženke, ki je po prednostni cesti razvil zgolj hitrost okrog 23,3 km/h in prevozil 16,9 m, ko je začel zavijati levo proti sredinski črti in preko nasprotnega voznega pasu z namenom, da zapelje na stransko cesto. Ob takšnem njegovem manevru ga je zadel tožnik s svojim vozilom, ki je tedaj že prehitel vozilo BMW in bil že v fazi prehitevanja vozila zavarovanca. Zavarovanec je začel z manevrom zavijanja v levo preko nasprotnega voznega pasu z namenom, da zavije levo na stransko cesto, pri tem pa se ni prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa, s čimer je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP)(3). V trenutku pričetka njegovega zavijanja se je tožnikovo vozilo nahajalo na voznem pasu, preko katerega je želel zapeljati in v njegovi neposredni bližini. Zaradi tega in ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da tožnik tudi, če bi v času nezgode, torej v fazi prehitevanja tik pred trčenjem, vozil s hitrostjo 50 km/h, trčenja ne bi mogel preprečiti (saj bi do mesta trčenja pripeljal preden bi vozilo zavarovanca ob nadaljnji vožnji zapeljalo iz prednostne ceste), je pravilen zaključek, da hitrost tožnikove vožnje v ničemer ni prispevala k nastanku prometne nesreče. Izključen vzrok za nastanek nesreče je najti v ravnanju zavarovanca toženke, ko je ta zapeljal najprej iz stranske na prednostno cesto, takoj zatem, po 16,9 m, ko hitrosti svoje vožnje še ni razvil (saj je izvedenec ugotovil, da je vozil s hitrostjo le 23,3 km/h), pa ponovno začel z manevriranjem na prednostni cesti z namenom, da zapelje levo preko sredinske črte in nasprotnega voznega pasu (ponovno) na stransko cesto. Ravnanje zavarovanca toženke s tem, ko je le ta takoj po vključitvi na prednostno cesto začel z nadaljnjo spremembo smeri svoje vožnje na drugo stransko cesto, pri čemer se ni prepričal, da se za njim na voznem pasu, ki ga je želel prečkati nahaja tožnikovo vozilo v fazi prehitevanja, pa čeprav sta bili prihajajoči vozili, ki sta peljali po prednostni cesti (šlo je za raven pregleden del ceste), kot ugotavlja izvedenec precej blizu in že nekaj časa v njegovem vidnem polju, v nasprotju s pravili cestnega prometa. Vzrok nastanka prometne nesreče torej ni v načinu vožnje tožnika, pa čeprav je hitrost njegove vožnje bistveno presegala v tem delu ceste predpisano hitrost, temveč izključno v ravnanju zavarovanca toženke. Za nastalo prometno nesrečo je pravno odločilen zgolj en vzrok, to pa je nepričakovana sprememba smeri vožnje zavarovanca toženke in premik njegovega vozila na nasprotni vozni pas, z namenom zaviti levo na stransko cesto, ki se mu tožnik tudi ob vožnji v okviru dovoljene hitrosti (50 km/h) ne bi mogel izogniti, saj bi do trka prišlo tudi v tem primeru. Hitrost tožnikove vožnje ni v neposredni vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, dejstvo prekoračene hitrosti pa pomeni zgolj storitev prekrška po 46. členu ZPrCP, za katerega je sicer predpisana ustrezna sankcija. Zaradi tega pritožbena izvajanja v smeri očitka tožniku, da je vozil z bistveno prekoračeno hitrostjo, s čimer naj bi soprispeval k nastanku prometne nesreče, niso utemeljena.

9. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja še, da bi bilo v dani situaciji neživljenjsko in izkustveno nesprejemljivo pričakovati, da bi se tožnik, ki je tik pred nesrečo prehitel vozilo BMW vključil nazaj na svoj vozni pas za vozilo zavarovanca toženke, ki je po vključitvi na prednostno cesto prevozilo le razdaljo 16,9 m in razvilo zgolj hitrost 23,3 km/h. Tožnik je s svojim načinom vožnje kljub previsoki hitrosti pravilno prehiteval vozilo BMW in pri tem ni nikogar ogrožal, varno pa bi lahko prehitel tudi zavarovančevo vozilo, če bi slednji po vključitvi na prednostno cesto nadaljeval z vožnjo po njej oziroma se ustavil ob sredinski črti za zavijanje levo preko nasprotnega voznega pasu na stransko cesto.

10. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, in ker višina premoženjske škode (30%) ni sporna, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11. Toženka, ki je s pritožbo v celoti propadla krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerne zmanjšane odškodnine.

Op. št. (2) : Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

Op. št. (3) : Preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, se mora voznik s pogledi v vzvratna ogleda in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje.