Jedro

Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pridejo v poštev določbe 56. člena ZZZZDR, ampak določbe 142. člena ZD. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojni dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev. Glede na 372. člen ZPP pa so neupoštevne toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišče druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2012 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

**Dopuščeno vprašanje** Vrhovno sodišče je na tožničin predlog dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pri presoji, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem, ali so bila denarna sredstva porabljena za skupno premoženje ali ne, kršila določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

**Ugotovljeno dejansko stanje**

3. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP1 je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): — A. A. (pokojna toženčeva žena; v nadaljevanju pokojnica) je bila samostojna podjetnica posameznica, ustanoviteljica in direktorica A. A. s. p. Umrla je 23. 4. 2012. — Pokojnica kot samostojna podjetnica je s tožnico v letih 2011 in 2012 poslovno sodelovala pri urejanju tehnične dokumentacije, priključkov in soglasij za projekt stanovanjske hiše v Š. in za objekt S. in pokojnica je tožnici v zvezi s tem izstavila tri račune, in sicer račun št. 14/2011 z dne 5. 7. 2011 v znesku 6.000,00 EUR, račun št. 15/2011 z dne 8. 7. 2011 v znesku 1.200,00 EUR in avansni račun št. 9/2012 z dne 20. 4. 2012 v znesku 6.000,00 EUR.

— Pokojnica je za naročene storitve (torej v zvezi z opravljanjem njene samostojne dejavnosti) od tožnice prejela plačilo v skupnem znesku 13.200,00 EUR, storitev pa (zaradi predolgega trajanja spora z VO-KA oziroma zaradi pokojničine smrti) ni (niti delno) opravila.

— Pokojnica je bila v času nastanka tožničine terjatve toženčeva zakonska partnerka.

— Dela v zvezi s projektom izgradnje stanovanjske hiše v Š. je po njeni smrti tako spomladi leta 2014 dokončno opravila družba B., d. o. o., ki jo je tožnica angažirala za dokončanje navedenega projekta.

— Toženec je pokojničin edini dedič. Dediščino je sprejel v celoti, vrednost podedovanega premoženja pa po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju D381/2012 z dne 27. 11. 2012 znaša 82.000,00 EUR. Toženec je poravnal zapustničine dolgove, katerih narava je sicer sporna, v višini 81.999,92 EUR.

**Bistvo navedb strank v revizijskem postopku**

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožencu naloži plačilo njenih stroškov postopka. Navaja, da je tožnica v postopku podala navedbe, da bi toženec moral odgovarjati za dolg na podlagi pravil o skupnem premoženju, saj je dolg do tožnice pokojni toženčevi ženi nastal v času trajanja zakonske zveze in v zvezi z delom, zato zanj odgovarja toženec. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 7. 11. 2014 tudi pojasnila, zakaj naj bil dolg skupno premoženje in zakaj naj bi toženec zanj odgovarjal. Tožničine navedbe so bile zadostne in je bila tožba sklepčna, toženec pa teh navedb ni prerekal. Toženec ni dokazoval, da bi bila sporna denarna sredstva, ki jih je tožnica plačala tik pred smrtjo njegove žene, pokojničino posebno premoženje, ampak je zgolj povedal, da to premoženje ni skupno in da izvira iz njenega osebnega podjetniškega premoženja. Tožnica je v zadostni meri dokazala elementa po 51. členu Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), da so sporna denarna sredstva nastala v času trajanja zakonske zveze in z delom zakoncev. Glede na 56. člen ZZZDR je zato toženec za dolg, ki je obveznost iz skupnega premoženja, solidarno odgovoren. Pritožbeno sodišče je z drugačno odločitvijo kot sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZZZDR. Uveljavlja tudi kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici ni bila dana možnost opredelitve do stališč pritožbenega sodišča in odprave pomanjkljivosti.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, tožnici pa naloži plačilo njegovih stroškov revizijskega postopka. Navaja, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla. Z njeno smrtjo pa je zakonska zveza med njo in tožencem prenehala. Uveljavljana kršitev kontradiktornosti ni podana, ker tožnica ne trdi, da pravočasnih navedb ni mogla podati brez svoje krivde, odgovorila pa je tudi na toženčevo pritožbo. Bistveno je vprašanje, ali so bila denarna sredstva porabljena za skupno premoženje in ne vprašanje, ali izvirajo iz skupnega premoženja. Gre za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, ki pa je zapadla v plačilo šele s tožničino smrtjo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija je utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je vprašanje, ali je toženec (sicer soprog po pokojnici in njen edini dedič) dolžan vrniti sporna denarna sredstva v znesku 13.200,00 EUR (ki jih je po ugotovitvah nižjih sodišč tožnica izročila pokojni soprogi, sicer samostojni podjetnici, v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti pred njeno smrtjo kot vnaprejšnje plačilo za storitve, ki kasneje niso bile opravljene). Tožnica je uveljavljala, da sporni znesek predstavlja skupno premoženje toženca in pokojnice, zato je toženec kot pokojničin zakonski partner solidarno odgovoren za vračilo zneska glede na drugi odstavek 51. člena in drugi odstavek 56. člena ZZZDR. Toženec pa je vračilu zneska ugovarjal, ker gre za dolg zapustnice, zato on kot dedič glede na prvi odstavek 142. člena ZD odgovarja zgolj do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ker je poravnal zapustničine dolgove v vrednosti podedovanega premoženja, tožnici ne dolguje ničesar.

8. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po drugem odstavku 56. člena ZZZDR pa zakonca odgovarjata za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.

9. Po prvem odstavku 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

10. Bistveno pri presoji, ali je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe ZD ali ZZZDR, je vprašanje, ali je zatrjevano obveznost v zvezi z opravljanjem dejavnosti v okviru s.p.-ja mogoče šteti za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, za katerega zakonca odgovarjata solidarno (po določbah ZZZDR), ali sporna denarna sredstva predstavljajo zapustničin dolg (in pridejo v poštev določbe ZD).

11. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 75/2014 z dne 26. 11. 2015 že zavzelo stališče, da je v primeru, če je eden od zakoncev samostojni podjetnik posameznik (s. p.), del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p.-ja, lahko obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katerega odgovarjata nerazdelno, kot to določa drugi odstavek 56. člena ZZZDR (Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 120/2009 z dne 31. 5. 2012 in II Ips 426/2004 z dne 12. 1. 2006).

12. Odgovor na vprašanje, ali je toženec tožnici dolžan vrniti sporni znesek, je torej tako odvisen od vprašanja, ali je sporni znesek predstavljal skupno premoženje toženca in pokojnice in (predhodno) od (dopuščenega) vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri presoji, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem, ali so bila denarna sredstva porabljena za skupno premoženje ali ne, kršila določbe ZPP. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je namreč drugače od sodišča prve stopnje2 presodilo, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pride v poštev določba 56. člena ZZZDR, ampak določba 142. člena ZD. Ker je toženčev ugovor, da tožnici ne dolguje ničesar, saj je že poravnal zapustničine (pokojničine) dolgove v vrednosti podedovanega premoženja, utemeljen, je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča nasmreč zgolj pavšalno tožničino sklicevanje na 56. člen ZZZDR v konkretnem primeru ne zadostuje.

14. Vrhovno sodišče se z navedenim zaključkom pritožbenega sodišča ne strinja. Tožnica je namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec3. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojno dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev4. Glede na 372. člen ZPP pa so neupoštevne toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla.

**Odločitev o reviziji**

15. Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da tožnica ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage glede tega, ali sporni znesek predstavlja skupno premoženje pokojnice in toženca (zaradi česar ni obravnavalo utemeljenosti tožničinega zahtevka na vračilo zneska), je kršilo določbi 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 51. člena in drugim odstavkom 56. člena ZZZDR, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sporni znesek predstavlja skupno obveznost oziroma premoženje, ker je tožničina terjatev do pokojnice nastala in je pokojnica plačilo s tožničine strani prejela v času trajanja pokojničine zakonske zveze s tožencem v zvezi z opravljanjem njene samostojne dejavnosti, s katero je ta pridobivala dohodek. Toženec pa tudi ni zatrjeval, da pokojnica s samostojno dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času njune zakonske zveze in tudi ne, da prejeti denar ni bil porabljen za skupne potrebe zakoncev. Zato je toženec po drugem odstavku 56. člena ZZZDR solidarno odgovoren za vrnitev skupnega zneska 13.200,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 3 Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavno 7. 11. 2014 med drugim navedla: “S. p. tako po slovenski zakonodaji kot po sodni praksi spada v skupno premoženje zakoncev, ne glede na to, kdo konkretno se s tem s. p.-jem ukvarja. Kar se skupnega premoženja tiče, pa si zakonca ne delita zgolj aktive, ampak tudi pasivo. Navedeno pomeni, da za dolgove, ki jih je ustvarila pokojna A. A. v svojstvu s. p. - ja, do celote odgovarja njen mož, toženec. O tem govori 56. člen ZZZDR, ki pravi, da obveznosti nastale s skupnim premoženjem nerazdelno obremenjujejo oba zakonca. Dolg A. A. s. p. do tožnice je nastal v letu 2011 in 2012, torej v času obstoja zakonske zveze s tožencem, zato posledično za dolgove pokojne odgovarja toženec kot njen zakonski partner, pri tem pa ni važno, ali je pri opravljanju dejavnosti svoje žene kot samostojne podjetnice sodeloval.” 4 V pripravljalni vlog z dne 10. 11. 2014 je toženec tako ugovarjal njegovi solidarni obveznosti, ker naj bi ta v trenutku smrti njegove žene že po sami naravi stvari prenehala, razmerje pa se je iz premoženjskega razmerja med zakoncema prelevilo v dednopravno razmerje. Trenutek smrti toženčeve žene naj bi spremenil samo naravo terjatve, ki je do trenutka smrti res lahko predstavljala terjatev iz naslova skupnega premoženja. Zato po njegovem niti ni pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev, saj je ne glede na navedeno toženčeva obveznost omejena v skladu s pravili dednega prava. Enako pa je omejena navzgor tudi, če bi bila obveznost solidarna, glede na to, da gre za dolg zapustnice, za katere dediči odgovarjajo zgolj do višine vrednosti podedovanega premoženja.