13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica na Z., na seji senata dne 29. junija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 44/2002 z dne 30. 5. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1188/2001 z dne 17. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 874/2000-II z dne 23. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ustavne pritožnice (tedaj tožnice) za razveljavitev notarskega zapisa z dne 20. 10. 1999 v delu, ki se nanaša na delitev skupnega premoženja pravdnih strank, in za razveljavitev 3., 4., 10., 11. in 12. člena sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 12. 10. 1999, ki je bil sestavni del notarskega zapisa. Stranki sta se v sporazumu med drugim dogovorili, da pripade tožencu v last skupna hiša pod pogojem, da toženec izpolni vse obveznosti do pritožnice, dogovorjene s tem sporazumom. Ena od teh obveznosti je bila, da na pritožničini parceli po dogovorjenem načrtu zgradi stanovanjsko hišo do tretje gradbene faze. Ustavna pritožnica se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedenimi sodnimi odločbami. Meni, da so ji bile z izpodbijanimi sodbami kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da je s svojo razlago načel obligacijskega prava (zlasti načela vestnosti in poštenja ter načela prepovedi zlorabe pravic) kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče po njenem mnenju ni odgovorilo na revizijsko navedbo, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Sicer pa se pritožnica ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da bi glede na postavljeni tožbeni zahtevek ugotavljanje ničnosti v obravnavani zadevi pomenilo odločanje preko zahtevka. Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 398/93, II Ips 457/98 in II Ips 632/2000, kjer naj bi bili ne glede na to, da je bil postavljen razveljavitveni zahtevek, upoštevani tudi ničnostni razlogi. Tudi s tem naj bi bila v škodo pritožnice kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Po mnenju pritožnice je sporazum ničen tako zaradi (začetne) objektivne nemožnosti izpolnitve predmeta obveznosti (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) kot tudi zaradi nemogočega pogoja, ki je določen v sporazumu (75. člen ZOR).

Drugačna razlaga bi po njenem mnenju pomenila kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic pa tudi kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Zato pritožnica zatrjevanih kršitev ne more utemeljevati z navedbami, da je odločitev sodišča sprejeta na podlagi napačnih

materialnopravnih stališč oziroma da je odločitev drugačna od tiste, s katero bi se sama strinjala. Glede na navedbe v ustavni pritožbi bi Ustavno sodišče sicer lahko preizkusilo, ali ni morda odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, s čimer bi bilo kršeno eno izmed procesnih jamstev iz 22. člena Ustave. Vendar izpodbijanim sodbam tega ni mogoče očitati. Zgolj dejstvo, da pritožnica razume pravo drugače od sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da so bile kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

5.Očitek pritožnice, da bi moralo Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi ničnostne razloge, ki jih je uveljavljala v reviziji, saj naj bi v drugih podobnih primerih to storilo, po vsebini pomeni zatrjevanje odstopa od ustaljene sodne prakse. Pritožnica se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 398/93, II Ips 457/98 in II Ips 632/2000. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) so pomembne le odločitve sodišča v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožničinemu. Za sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 457/98 in št. II Ips 632/2000 tega ni mogoče trditi. V sklepu št. II Ips 398/93 je Vrhovno sodišče res zavzelo stališče, da je dopustno v okviru zahtevka za razveljavitev pogodbe odločati tudi o ničnosti in da sodišče lahko ugodi zahtevku, če ugotovi, da pogodba sicer ni izpodbojna, je pa nična. Vendar je šlo v citirani zadevi za bistveno drugačno dejansko podlago. V pritožničini zadevi je Vrhovno sodišče sicer zapisalo, da bi glede na postavljeni tožbeni zahtevek ugotavljanje ničnosti v konkretni zadevi pomenilo odločanje preko zahtevka. Vendar je nato kljub temu vsebinsko presojalo zatrjevane ničnostne razloge in pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ti razlogi niso utemeljeni. Glede na navedeno ni utemeljen očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene revizijske navedbe glede ničnostnih razlogov oziroma da teh razlogov ni upoštevalo pri svoji presoji.

6.Z izpodbijanimi sodbami pritožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

Izpodbijane sodbe temeljijo na stališču, da je pritožnica ob sklenitvi sporazuma o delitvi skupnega premoženja sicer bila v bistveni zmoti glede okoliščine, v kolikšnem času bo mogoče začeti z gradnjo hiše, vendar njena zmota ni opravičljiva, saj ni ravnala s potrebno skrbnostjo. To stališče samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine.

Pritožničin subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da je bila kršena pravica iz 33. člena Ustave.

7.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger