Jedro

Iz določb ZBPP jasno izhaja, da postavljeni odvetnik upravičencu ne sme zaračunati nobene storitve, ki je zajeta v obsegu dodeljene BPP. Če to stori, je to razlog za razrešitev po devetem odstavku 30. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 361/2019 z dne 24. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici (v nadaljevanju: tožena stranka) v zadevi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) upravičenke A.A. (tožeče stranke v tem upravnem sporu) odločilo, da se Odvetniška družba B. o.p., d.o.o., določena za izvajanje BPP po odločbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 361/2019 z dne 15. 11. 2019, ne razreši. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 15. 11. 2019 dodeljena BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v družinski pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. IV P 66/2019, ki se vodi zaradi zaupanja njene mld. hčere v vzgojo in varstvo, določitve preživnine zanjo ter ureditve stikov (v nadaljevanju: pravdna zadeva); za izvajanje pravne pomoči je bila na predlog tožeče stranke določena Odvetniška družba B., d.o.o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu, v nadaljevanju tudi: izvajalka BPP ali odvetnica). Tožeča stranka je 20. 3. 2020 vložila predlog za razrešitev izvajalke BPP, dopolnjen 6. 4. 2020 (katerega vsebino tožena stranka povzame), ki mu je priložila izpis 44 e-sporočil iz obdobja od vložitve prošnje za BPP do 18. 3. 2020. Izvajalka BPP je v odgovoru z dne 17. 4. 2020 razrešitvi nasprotovala. Navedla je, da je vse storitve za tožečo stranko opravljala skladno z Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), storitve je specificirala in izkazala. Na e-sporočila tožeče stranke, ki jih je bilo 55, je v odgovor poslala 4 e-sporočila. Tožečo stranko je tako redno obveščala o vsem relevantnem in ji pojasnila, da se v pravdni zadevi čaka na mnenje sodnega izvedenca. V dokaz svoje aktivnosti je priložila tudi dve vlogi, ki ju je vložila v zadevi št. N 38/2019 po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, v kateri izvaja BPP za tožečo stranko. Zgolj nezadovoljstvo slednje zaradi počasnosti pravdnega postopka in podaljšanja roka za delo izvedenca ne pomeni, da izvajalka BPP ne opravlja v redu svojega dela. Tožeča stranka je v odgovoru z dne 6. 5. 2020 med drugim navedla, da ji je stranka z interesom, čeprav je bila obveščena o vloženi prošnji za BPP, za konferenco dne 14. 11. 2019 zaračunala 61,00 EUR (v dokaz je priložila račun z dne 14. 11. 2019). Ob tem jo je seznanila, da ji bo konference zaračunavala tudi v bodoče, česar ni uresničila le zato, ker ji je tožeča stranka predočila, da je to v nasprotju z zakonom in pomeni hujšo kršitev po Statutu Odvetniške zbornice Slovenije (5. točka 77.b člena). V novembru in decembru 2019 je izvajalko BPP vsak dan klicala in prosila, naj odda urgenco in predlog za spremembo ZO, kar je izvajalka odlašala. Prosila jo je tudi, naj ji sestavljene vloge pošlje na e-mail, česar ni storila, zato je morala tožeča stranka sama konec decembra 2019 pri družinskem sodišču vpogledati v spis. Pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje ZO je izvajalka BPP v nasprotju z dogovorom sestavila in poslala sama. Sestavila in vložila je vse zadeve, za katere je tožeča stranka prosila, vendar je za vsako vlogo predolgo čakala in je tudi sicer neodzivna, zato je bilo ogroženo načelo varstva koristi otroka.

3. Kot navede v nadaljevanju odločbe, je tožena stranka vpogledala v spis pravdne zadeve št. IV P 66/2019 in ugotovila sledeče: 1) tožbo je tožeča stranka vložila 14. 3. 2019 po odvetnici C.C.; 2) družinsko sodišče je s sklepom o ZO z dne 8. 5. 2019 odločilo, da se mld. D.D. do pravnomočne odločitve zaupa v varstvo in vzgojo tožeči stranki in da je oče E.E. dolžan plačevati mesečno preživnino 90,00 EUR ter začasno določilo stike očeta s hčerjo vsak torek in petek od 16.00 do 19.00; 3) dne 6. 11. 2019 je stranka z interesom pri družinskem sodišču priglasila pooblastilo za zastopanje tožeče stranke, datirano s 4. 11. 2019; 4) družinsko sodišče je s sklepom z dne 21. 11. 2019 sodno izvedenstvo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Komisija), ki naj v 60 dneh izdela mnenje glede zaupanja v vzgojo in ureditve stikov; 5) s sklepom z dne 4. 2. 2020 je družinsko sodišče na predlog Komisije rok za izdelavo mnenja podaljšalo za dodatnih 60 dni; 6) izvajalka BPP je 19. 2. 2020 vložila vlogo, datirano z 10. 2. 2020, opredeljeno kot "urgenca in predlog spremembe ZO", v kateri je obrazložila zatrjevane razloge za spremembo začasne ureditve stikov in preživnine; 7) sodna izvedenka je družinskemu sodišču 24. 2. 2020 vrnila pravdni spis; 8) predlog za spremembo začasne ureditve stikov in preživnine je bil s sklepom z dne 3. 3. 2020 zavrnjen; 9) izvajalka BPP je 12. 3. 2020 vložila pritožbo (datirano z 13. 3. 2020) zoper sklep z dne 3. 3. 2020 in v njej izčrpno izpodbijala razloge sklepa; 10) dne 18. 3. 2020 je družinsko sodišče z dopisom s priloženim zdravniškim potrdilom obvestila, da se predvideni stik zaradi bolezni otroka ni izvedel; 11) Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 29. 4. 2020 zavrnilo pritožbo ter potrdilo sklep z dne 3. 3. 2020; 12) Komisija je 8. 5. 2020 družinskemu sodišču sporočila, da zaradi pandemije ni mogla opraviti dela in da bo z izvedeniškimi pregledi ter mnenji pričela sredi maja; 13) tožeča stranka je sama 15. 5. 2020 vložila predlog za izdajo ZO o prepovedi stikov, podredno za stike pod nadzorom, in o spremembi preživnine, o katerem do izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno.

4. Tožena stranka po navedenem zaključuje, da predlog za razrešitev ni utemeljen, ker tožeča stranka ni uspela izkazati v devetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) določenega razloga za razrešitev odvetnika, to je okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da izvajalka BPP ne bi v redu opravljala svojega dela. Tej tožeča stranka očita neodzivnost in počasnost, neusklajenost in neupravičeno zaračunavanje stroškov. Da je izvajalka BPP neodzivna in počasna, po presoji tožene stranke ne drži, saj izvajalkine navedbe kot podatki pravdnega spisa kažejo nasprotno. Glede na stanje pravdnega postopka (v fazi izdelave izvedenskega mnenja) izvajalka BPP še ni bila zavezana opraviti katerega od običajno odločilnih oziroma z vidika poklicne skrbnosti obveznih procesnih dejanj (npr. udeležiti se naroka glavne obravnave, vložiti obrazloženo vlogo ali pravna sredstva). Je pa za tožečo stranko vložila predlog za spremembo ZO, se zoper zavrnitev predloga pritožila in družinskemu sodišču sporočila razlog neopravljenega stika z namenom preprečiti izrek denarne kazni po veljavni ZO. S tožečo stranko je opravila 4 konference v živo in samo v marcu 11 telefonskih klicev, pri čemer navaja, da je klice opravljala tudi pred tem, in je to pripravljena izkazati s podatki operaterja. Katero strokovno nepravilnost naj bi izvajalka BPP zagrešila, ni jasno, še zlasti glede na to, da izdaja spremenjene ZO ni bila utemeljena, kar je potrdilo višje sodišče, zavrnjen je bil tudi predlog za izdajo spremenjene ZO, ki ga je vložila sama tožeča stranka. Prav tako ni jasno, katerih odločilnih listin naj slednji izvajalka v novembru in decembru 2019 ne bi posredovala, saj je bilo prvo vsebinsko dejanje, ki ga je opravila, vložitev predloga za spremembo ZO, kar je storila 19. 2. 2020, tožeči stranki pa na vpogled poslala že 12. 2. 2020 (tako bi izhajalo iz e-sporočila). Glede neusklajenosti izvajalke s tožečo stranko, ki se očita zgolj v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ZO, tožena stranka meni, da gre za dejanje predvsem pravne narave, ki je zato prvenstveno v domeni pravnega strokovnjaka, tožeča stranka pa tudi ni navedla, kaj naj bi bilo v tej pritožbi napačno oziroma neustrezno. Tudi sicer izvajalki BPP vsebinskih napak ne očita. Moti jo predvsem čakanje ter neodzivnost na telefon in mail, zaradi česar naj bi bilo ogroženo načelo varstva koristi otroka, kar pa ostaja na ravni pavšalne trditve, saj podatki spisa tega ne konkretizirajo. Iz povzetega stanja zadeve je razvidno, da je bilo za varstvo otrokove koristi začasno poskrbljeno z veljavno ZO z dne 8. 5. 2019, pravdna zadeva pa je nato od konca novembra 2019 stala zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ki je bistveno za odločitev, pri čemer se je izdelava mnenja nadalje zavlekla zaradi epidemije. Teh okoliščin tudi nov izvajalec BPP ne bi mogel preobrniti. Tožena stranka razume stisko tožeče stranke glede na občutljivost predmeta pravdne zadeve. Vendar pravil postopka ni mogoče obiti, zato subjektivno nezadovoljstvo tožeče stranke s počasnostjo postopka in to, da se izvajalka BPP vsakodnevno ne odzove na klice, ne more pomeniti, da slabo opravlja svoje delo. Nenazadnje je iz izvajalkinega odziva moč sklepati, da je na pravdni zadevi še vedno pripravljena delati, da spisu aktivno sledi in da odnosa s tožečo stranko ne šteje za nepovratno skrhanega, saj obrazloženo nasprotuje svoji razrešitvi.

5. Kot konča tožena stranka, pa je povsem drugačnega pomena dodatno zaračunavanje stroškov tožeči stranki kot upravičenki do BPP, kar je po določbah petega odstavka 17. člena ZOdv in po Statutu OZS nedopustno ter pomeni hujšo kršitev tudi z vidika obravnavanega odločanja. V tej zvezi tožeča stranka navaja le en dogodek, zaračunano konferenco v pisarni dne 14. 11. 2019. Čeprav ji tožena stranka verjame, da je odvetnico obvestila o predhodno vloženi prošnji za BPP, pa ni mogoče spregledati, da je bila odločba o dodelitvi BPP vendarle izdana šele dan pozneje, izvajalka BPP jo je prejela 19. 11. 2020. Na dan konference tako ni moglo biti jasno, ali bo odločba zanesljivo izdana ali ne, zato izdaja računa tistega dne ne pomeni (hujše) kršitve. Bi pa takšno kršitev pomenila vsakršna nadaljnja izdaja računov, ki pa jih tožeča stranka ne zatrjuje. Kar zadeva sporni račun tudi ne navaja, da bi se z izvajalko o tem kakorkoli naknadno dogovarjala (npr. zahtevala refundacijo), niti ni jasno, ali je bil račun plačan, oziroma ali se je sploh nanašal na zadevo, katere predmet je BPP.

6. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbija v celoti, ker meni, da v postopku njene izdaje ZBPP ni bil pravilno uporabljen, z odločitvijo pa je bilo tudi nezakonito poseženo v ustavno varovane pravice tožeče stranke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo spremeni in odloči, da se izvajalka BPP razreši. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posledica preozke oziroma pretoge interpretacije devetega odstavka 30. člena ZBPP. Določbo, da odvetnik "v redu" opravlja dolžnosti, je treba interpretirati z vidika njenega namena, v duhu celotnega zakona, Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). S tega vidika je pomemben 29. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do zaupnega stika med obdolžencem in zagovornikom, svobodno izbiro zagovornika in pravico zagovornika do vpogleda v spis. Ta določba se sicer nanaša predvsem na pravico obdolženega do obrambe z zagovornikom v kazenskih postopkih, vendar iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da so do pravne pomoči odvetnika upravičene tudi stranke v civilnih oziroma pravdnih postopkih, pri čemer je pravna pomoč za zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva v drugih (ne kazenskih) postopkih potrebna, ko gre za dejansko in pravno zapletena vprašanja oziroma ko je predmet postopka pomembna dobrina. Predmet zadeve, v kateri se obravnava dodelitev otroka, to vsekakor je. Tožeča stranka je zato upravičena do svobodne izbire odvetnika in zaupnega stika z njim. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2530/06 z dne 15. 4. 2010 poudarilo, da je zaupni odnos med odvetnikom in stranko nujen predpogoj za kakovostno opravljanje odvetniškega dela ter bistven sestavni del pravice do zagovornika ter da je spoštovanje zasebnega stika med zagovornikom in obdolžencem namenjeno predvsem varstvu človekovih pravic stranke. Kot je razvidno iz upravnega spisa, v obravnavanem primeru zaupni odnos med izvajalko BPP in tožečo stranko ni bil vzpostavljen oziroma ga ni več, prav tako ni prišlo do vzpostavitve in spoštovanja zasebnega stika med njima. Da izvajalka BPP medsebojnega odnosa ne šteje za nepovratno skrhanega, ni bistveno, pomembno je, da ga kot takega vidi tožeča stranka. Sicer pa je pri presoji, ali odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, pomembno tudi, da je dovolj aktiven, stranki je dolžan predstaviti možnosti za uspeh v postopku, pri čemer pa mora odločitev o strategiji vodenja postopka sprejeti posameznik sam. Dolžnost odvetnika ni le pravočasna oprava dejanj v postopku, temveč tudi sprotno obveščanje stranke, čemur izvajalka BPP glede na pojasnila tožnice očitno ni zadostila. Vsaka stranka ima drugačno potrebo po stiku z odvetnikom, zato je zadevni pravni standard treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru. Prepoved razrešitve dodeljenega odvetnika, ki dolžnosti ne opravlja skladno s tako opredeljenim pravnim standardom, je v nasprotju z ustavno pravico do svobodne izbire odvetnika. Kot dokaze za svoje navedbe je tožnica v tožbi predlagala izpodbijano odločbo, vpogled v upravni spis zadeve št. Bpp 361/2019 ter svoje zaslišanje.

8. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis zadeve št. Bpp 361/2019. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da se tožba zavrne. Poudarja, da je zadevo podrobno preučila, pridobila je pravdni spis ter tožečo stranko seznanila z odgovorom izvajalke BPP, na katerega je tožeča stranka podala dodatna pojasnila. V tožbi se ne sklicuje na obstoj konkretnih kršitev izvajalke BPP, temveč v smislu razloga napačne uporabe materialnega prava podaja (predhodno povzete) očitke, ki so na abstraktni ravni. Zgolj občutek o neustreznem odnosu izvajalke BPP, ob izostanku objektivno preverljivega nestrokovnega postopanja, razloga za razrešitev ne more pomeniti. Če bi zadoščalo golo zatrjevanje o skrhanosti odnosa zaupanja, bi razrešitev brez možnosti učinkovitega pravnega varstva lahko doletela slehernega izvajalca BPP.

9. Izvajalka BPP kot stranka z interesom po 19. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v odgovoru na tožbo meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, pridružuje se razlogom izpodbijane odločbe in stališčem iz odgovora tožene stranke na tožbo ter predlaga njeno zavrnitev. Skladno z ustaljeno sodno prakso se na zahtevo upravičenca odvetnik lahko razreši, če v redu ne opravlja svoje dolžnosti, česar tožeča stranka ni izkazala. Ne gre za poseg v pravico do svobodne izbire odvetnika, ki je tožeči stranki bila zagotovljena, temveč zgolj za njen občutek, percepcijo, nezadovoljstvo s počasnim potekom pravdnega postopka, kar ne more zadostiti zakonskemu stanu iz devetega odstavka 30. člena ZBPP. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava, z drugimi tožbenimi navedbami pa zgolj posplošeno izraža nestrinjanje z odločitvijo. Prav tako ne gre za poseg v pravico do zaupnega odnosa med odvetnikom in stranko. Tožeča stranka pri tem v zadevo subsumira institute kazenskega prava, sicer pa iz odločbe Up-2530/06 izhaja, da se pod zaupni odnos med odvetnikom in stranko šteje privilegij, ki se navezuje na zaupno komunikacijo med stranko in njenim pravnim svetovalcem, kadar je ta namenjena pridobivanju ali dajanju pravnega nasveta ali uporabi v že začetem oziroma nameravanem sodnem postopku. Odvetnik je kot samostojen in neodvisen svetovalec ter pomočnik zavezan, da v mejah zakona opravlja pravna dejanja v korist svojih strank. Zato s sklicevanjem na pravico do izbire odvetnika tožeča stranka ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe. Kot dokaz za svoje navedbe je tudi izvajalka BPP predlagala vpogled v upravni spis zadeve.

10. Sodišče je s sklepom št. III U 136/2020-12 z dne 17. 9. 2020, ki ga je sprejelo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

11. Dne 14. 10. 2020 je sodišče opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili na strani tožeče stranke odvetnica F.F. iz pooblaščene odvetniške družbe G. o.p., d.o.o. in tožnica osebno ter odvetniška kandidatka H.H. za stranko z interesom, medtem ko se tožena stranka kljub vabilu obravnave ni udeležila.

12. Tožeča stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbi in svojih navedbah ter prerekala navedbe iz odgovora izvajalke BPP na tožbo. Kot je navedla, ne gre le za občutek, ampak za objektivno preverljivo stanje in je zato predlagano zaslišanje tožnice o tem, da izvajalka ni bila odzivna, da je po desetih klicih vrnila enega, da ni odgovarjala na e-sporočila, česar niti ne prereka. Standard "v redu opravlja dolžnosti" je treba presojati z vidika namena sklenjene mandatne pogodbe, ki nastane med stranko in odvetnikom in je zaupne narave. Če ta osnovni element manjka, odvetnica svoje storitve ni opravila "v redu". Stranka z interesom je prerekala navedbe tožeče stranke in vztrajala pri svojih navedbah iz upravnega postopka in odgovora na tožbo. Izpostavila, da je pred njo v letu 2019 tožečo stranko zastopala odvetnica C.C. in da je tožeča stranka v relativno kratkem obdobju pol leta odstopila od BPP zaradi izbora drugega odvetnika, pri čemer je zasledovala predvsem hitrost pravdnega postopka, kot izhaja iz (v upravnem postopku z odgovorom izvajalke BPP) predloženega dopisa tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 in preklica pooblastila omenjeni odvetnici v predmetni pravdni zadevi z istega dne. Tožeča stranka je te navedbe opredelila kot nerelevantne in navedla, da pravico do svobodne izbire odvetnika stranka z interesom interpretira zavajajoče. Na vprašanje, kako poteka sodelovanje tožeče stranke z izvajalko BPP, je slednja navedla, da po njihovi oceni zaupanje ni prizadeto do te mere, da sodelovanje s tožečo stranko in njeno zastopanje v pravdnem postopku ne bi bilo več mogoče. Pooblaščenka tožeče stranke v tem upravnem sporu pa je pojasnila, da tožnica res sodeluje z izvajalko BPP, saj mora; izvajalka BPP se, odkar je v teku razrešitev, tudi bolj trudi, vendar to ne more sanirati prvotno porušenega zaupanja. Le-to mora biti, ker ima tožeča stranka osebni problem življenjskega pomena s področja družinskega prava, pravno varovano. Že v upravnem postopku je dokazovala, da je obravnavana situacija nastala po krivdi izvajalke BPP, ki je z neodzivnostjo in svojim načinom opravljanja storitev v razmerju do tožeče stranke povzročila vložitev predloga za razrešitev. Tožnica osebno je na glavni obravnavi ponovila navedbe, ki jih je podala v postopku pred toženo stranko. Tudi glede računa z dne 14. 11. 2019 je vztrajala pri povedanem v upravnem postopku ter pojasnila, da ima pri izvajalki BPP samo družinsko zadevo. Ponovila je, da se izvajalka BPP od predloga za razrešitev dalje bistveno bolj trudi, tožnico tudi pokliče, vendar je njeno zaupanje do izvajalke ne le skrhano, ampak porušeno. Meni, da ima pravico do svobodne izbire odvetnika za zastopanje v tako pomembni in občutljivi zadevi, ki mu bo lahko popolnoma zaupala.

13. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaz z vpogledom v upravne spise zadeve, to je listine v spisu Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 361/2019, glede katerih sta tožeča stranka in stranka z interesom izrecno izjavili, da sta z njimi seznanjeni. Zavrnilo je v tožbi podani dokazni predlog za zaslišanje tožeče stranke, ki ga je ta, čeprav je možnost za to imela že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, podala šele v upravnem sporu. Slednjega s sklicevanjem, da je v postopku pred toženo stranko nastopala laično oziroma da že njene navedbe implicitno vsebujejo takšen dokazni predlog, ni mogoče upravičiti, zato gre za nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

K I. točki izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka sprejela odločitev, da se stranka z interesom, določena za izvajanje BPP tožeči stranki po odločbi št. Bpp 361/2019 z dne 15. 11. 2019, ne razreši. S tem je tožena stranka vsebinsko zavrnila predlog tožeče stranke za razrešitev izvajalke BPP.

16. Vložena tožba je oblikovana kot tožba zoper upravni akt v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 in kot takšno jo je sodišče tudi obravnavalo. Glede na navedbe tožene stranke in stranke z interesom v smeri, da je predmet tožbe le ugotavljanje kršitev materialnega prava, je treba dodati, da sodišče v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Če se v upravnem sporu opravi glavna obravnava, lahko stranke tista dejstva in dokaze, glede katerih niso prekludirane v smislu povedanega iz 13. točke te obrazložitve (in tam omenjenih določb ZUS-1), navajajo tudi še na prvem naroku (prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17. Namen BPP po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Pravno pomoč po tem zakonu v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZBPP izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo, ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat (v nadaljevanju: odvetniki). Kot določa prvi odstavek 30. člena ZBPP, prosilec lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje pravne pomoči, in jo navede v prošnji za BPP; če osebe za izvajanje pravne pomoči prosilec sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti (drugi odstavek 30. člena ZBPP). Po devetem odstavku istega člena ZBPP sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije. V desetem odstavku 30. člena ZBPP pa je določeno, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V takem primeru namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi omenjenih razlogov na strani upravičenca, se v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

18. Čeprav se na prvi pogled lahko zdi, da zakonodajalec pri oblikovanju določb (devetega in desetega odstavka) 30. člena ZBPP ni imel pred očmi vseh življenjskih situacij, do katerih lahko pride ob izvajanju BPP, pa se izkaže, da je to lahko kvečjemu vprašanje primernosti ureditve (v presojo katere se sodišče ne more spuščati), ni pa zakon po presoji sodišča v nasprotju z Ustavo ali EKČP. Po ZBPP se BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja dodeljuje tudi za civilne zadeve, kot je tožničina. Kot izhaja iz citiranih določb, ZBPP prosilcu izrecno omogoča, da sam svobodno izbere izvajalca BPP (tega določi sam organ po uradni dolžnosti le, če prosilec omenjene možnosti ne izkoristi). Glede na navedeno ni nerazumna ureditev, skladno s katero se po tem, ko je odvetnik določen za izvajalca BPP, na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo lahko razreši (le), če ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Lahko pa svojo razrešitev zahteva tudi sam, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Med odvetnikom - izvajalcem BPP in stranko - upravičencem do BPP mora biti vzpostavljen odnos, ki omogoča opravljanje odvetniškega dela, kar je treba upoštevati tudi uporabi devetega odstavka 30. člena ZBPP oziroma razlagi v njem določenega pogoja, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi nadaljevanje istega odstavka, po katerem se v primeru razrešitve odvetnika na tej podlagi obvesti Odvetniška zbornica Slovenije. Že zato tožbenemu stališču, da je za razrešitev odvetnika na tej podlagi pomembno (oziroma da za to zadošča) že zgolj to, da upravičenec do BPP medsebojni odnos z izvajalcem BPP šteje za nepovratno skrhan, ni mogoče slediti. Obstajati morajo določene objektivne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti sklep, da odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu, tako, da je o tem treba obvestiti Odvetniško zbornico.

19. Glede na razloge izpodbijane odločbe ter navedbe tožeče stranke v upravnem postopku in v upravnem sporu, je nadalje treba pojasniti, da šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP, pri čemer pa je treba upoštevati še peti odstavek 17. člena ZOdv, ki predpisuje, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Dodeljena BPP v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZBPP zajema plačilo za vsa dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Po sedmem odstavku 30. člena ZBPP so kakršnikoli dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški ali notarski tarifi, nični. Enako izhaja tudi iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Za kakršnekoli dogovore o drugačnem oziroma dodatnem plačilu je torej predpisana ničnost kot najtežja oblika neveljavnosti.

20. Vse navedeno je treba upoštevati tudi pri presoji, ali odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti v smislu določbe devetega odstavka 30. člena ZBPP. Za zaključek, da je tako, ni pomembno le, da v postopku, za katerega je upravičencu dodeljena BPP, skladno s strokovnimi standardi opravi dejanja, potrebna za zaščito pravic upravičenca. Iz določb ZBPP jasno izhaja tudi, da upravičencu ne sme zaračunati nobene storitve, ki je zajeta v obsegu dodeljene BPP. Če to stori, je to razlog za razrešitev po devetem odstavku 30. člena ZBPP. V tej zvezi s strani tožeče stranke že v upravnem postopku izpostavljenih okoliščin tožena stranka po presoji sodišča ni pravilno presodila, oziroma vsaj ni v celoti raziskala s tega vidika relevantnega dejanskega stanja.

21. Tožeča stranka je, kot je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, že v vlogi z dne 6. 5. 2020 navedla, da ji je stranka z interesom, čeprav je bila obveščena o vloženi prošnji za BPP, za konferenco v pisarni dne 14. 11. 2019 zaračunala 61,00 EUR in da jo ob tem seznanila, da ji bo konference zaračunavala tudi v bodoče. Predložila je tudi izdani račun št. 2019-211 z dne 14. 11. 2019. Prošnja za dodelitev BPP je bila, kot je razvidno iz upravnega spisa, vložena 8. 11. 2019; na njeni podlagi izdana odločba o dodelitvi BPP tako zajema plačilo za vsa dejanja pravne pomoči v pravdni zadevi, za katero je bila dodeljena BPP, opravljena od dneva vložitve prošnje dalje. Tožena stranka je navedla, da tožeči stranki verjame, da je odvetnico obvestila o predhodno vloženi prošnji za BPP (česar stranka z interesom v upravnem sporu izrecno ne prereka), da pa ni mogoče spregledati, da je bila odločba o dodelitvi BPP izdana šele dan pozneje, torej 15. 11. 2019, izvajalka BPP pa jo je prejela 19. 11. 2019, in na dan konference tako ni moglo biti jasno, ali bo odločba zanesljivo izdana, zato izdaja računa tistega dne ne pomeni (hujše) kršitve. Bi pa takšno kršitev pomenila nadaljnja izdaja računov, vendar da tega tožeča stranka ne zatrjuje. Pri tem pa tožena stranka ni ocenila pomena trditve tožeče stranke, da do nadaljnjih računov ni prišlo, ker je izvajalki predočila, da je to nezakonito. Tožeča stranka je tudi na glavni obravnavi vztrajala pri svojih navedbah glede računa z dne 14. 11. 2019 in navedla, da ima pri izvajalki BPP samo to, družinsko zadevo. Izvajalka BPP navedb glede spornega računa niti na glavni obravnavi ni prerekala z navajanjem konkretnih razlogov, čeprav je po tem, ko je tožnica podala svoje navedbe in predložila račun, na izvajalko BPP prešlo breme zatrjevanja in dokazovanja, da ni tako. Torej breme, da navede in dokaže, na katero drugo zadevo se nanaša izdani račun z dne 14. 11. 2019 in da se torej z njim zaračunana storitev ne nanaša na pravdno zadevo, za katero je bila z odločbo z dne 15. 11. 2020 dodeljena BPP, ali pa izkaže, da je bil račun, če je bil izdan za konferenco v zvezi s pravdno zadevo, za katero je bila tožeči stranki dodeljena BPP, po izdaji odločbe o BPP storniran. Ali je bil račun dejansko (že) plačan ali ne, namreč samo po sebi ni bistveno.

22. Ker iz navedenih razlogov sledi, da pri izdaji izpodbijane odločbe zakon ni bil pravilno uporabljen in da v postopku izdaje odločbe dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, sledeč primarnemu tožbenemu predlogu, vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, da ob upoštevanju stališč iz te sodbe in po morebitni dopolnitvi postopka v zvezi s spornim računom o zadevi ponovno odloči. 23. Zaradi ponovnega odločanja sodišče dodaja, da je sicer tožena stranka dovolj prepričljivo in skladno s podatki spisov zadeve zavrnila ostale navedbe, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala predlog za razrešitev. Sodišče torej v preostalem razlogom tožene stranke lahko sledi in jih, ker so razvidni že iz predhodno izčrpno povzete obrazložitve izpodbijane odločbe, na tem mestu ne ponavlja. Izpostavlja le, da stranka mora biti obveščena o vseh dejanskih okoliščinah in pravnih vidikih, ki lahko vplivajo na njen pravni položaj, pri čemer pa, čeprav gre za zelo pomembno zadevo, ne more pričakovati, da ji bo izvajalec BPP ves čas na razpolago in da bo ob velikem številu sporočil oziroma klicev odgovoril na vsakega od njih. Nadalje, za odločitev ni nerelevantna navedba tožeče stranke, da je izvajalka BPP pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje ZO sestavila in odposlala sama, v nasprotju z dogovorom o obveščanju. Ker pa tožeča stranka niti v upravnem sporu ni pojasnila, kaj naj bi bilo v omenjeni pritožbi neustrezno, obenem pa je že v postopku pred toženo stranko tudi navedla, da je izvajalka BPP sestavila, pripravila in vložila vse zadeve, za katere jo je prosila, omenjeno za razrešitev na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP tudi po presoji sodišča ne zadošča. K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožečo stranko v postopku kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka:

25. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka, ki jo je stranka z interesom podala na glavni obravnavi, temelji na določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je ugodilo tožbi tožeče stranke, kar pomeni, da stranka z interesom, ki je zagovarjala odločitev tožene stranke, v postopku upravnega spora ni uspela, zato do povrnitve uveljavljanih stroškov na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni upravičena.