Jedro

Celotno ravnanje obtoženca, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, glede na trajanje in intenzivnost ravnanja pa je izpolnjen tudi zakonski znak spravljanje oškodovanke v podrejeni položaj.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 22689/2017 z dne 31. 5. 2018 obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Hkrati mu je določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem mu je določilo še navodilo, da je po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 dolžan obiskovati ustrezno posvetovalnico - Trening socialnih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo, ki se izvaja v prostorih Centra za socialno delo Maribor. Sodišče je tudi odločilo, da mora obtoženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in ustrezno sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Na pritožbo je odgovoril višji državni tožilec, ki uveljavljenim pritožbenim razlogom nasprotuje in predlaga, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in ker je izrek v nasprotju sam s sabo oziroma je nerazumljiv.

6. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izreku opisana ravnanja vsekakor takšna, da iz njih nedvomno izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obtožencu se namreč očita izvajanje tako psihičnega kot fizičnega nasilja, in sicer psihičnega nasilja v obliki zmerjanja, žalitev in groženj s smrtjo, fizično pa tako, da jo je v očitanem obdobju ob različnih priložnostnih s pestjo udaril po nosu, jo potisnil, da je padla po tleh, jo potisnil na tla ali posteljo, jo pretepal, pa tudi da je sedel na njo in jo pričel daviti, jo podrl na tla in se ulegel na njo ter jo nato z dlanjo udaril po obrazu, jo prijel za glavo in ji glavo potisnil v blato, jo z dlanmi večkrat udaril po obrazu ter jo z roko udaril v predel v nosu, zaradi takšnih ravnanj pa je pri oškodovanki povzročil občutek strahu in ponižanosti, z udarci pa tudi fizične bolečine. Celotno ravnanje obtoženca, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, glede na trajanje in intenzivnost ravnanja pa je izpolnjen tudi zakonski znak spravljanje oškodovanke v podrejeni položaj. Tako je glede na navedeno dejanje dovolj konkretizirano s posameznimi izvršitvenimi ravnanji, kot izhajajo iz opisa dejanja, tudi tisti fakti, ki jih pritožba izpostavlja. Tudi opredelitev časa storitve kaznivega dejanja v obtožbi (od leta 2011 do 16. 2. 2017) je dovolj konkretizirana za učinkovito obrambo obtoženca, ki temelji na zanikanju storitve kaznivega dejanja (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 244/2010 z dne 17. 2. 2011). Pri tem pritožba neutemeljeno polemizira, da je glede časa storitve kaznivega dejanja sam s seboj v nasprotju, ker se v abstraktnem delu opisa se zatrjuje, da je obtoženec dejanje izvajal od leta 2011, nato pa se mu očita storitev enega dejanja že pred tem obdobjem, in sicer v letu 2011. Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja namreč povsem jasno izhaja, da časovni okvir izvrševanja kaznivega dejanja zajema tudi leto 2011, ko se obtožencu očita, da je dejanje storil neugotovljenega dne leta 2011. Zato pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna in se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena.

7. Nadalje zagovornica zatrjuje, da je izrek nejasen tudi v odločbi o kazenski sankciji, in sicer v delu, ki se nanaša na začetek trajanja preizkusne dobe, saj iz izreka ni razviden začetek trajanja preizkusne dobe. Vendar pritožba nima prav. Čeprav v izreku ni izrecno navedeno, kdaj začne teči preizkusna doba, pa je jasno, da bo preizkusna doba začela teči šele s pravnomočnostjo sodbe (smiselno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 104/20017 z dne 23. 3. 2007). Začetek teka preizkusne dobe je namreč ena izmed posledic pogojne obsodbe, ki glede na domnevo nedolžnosti kot priznano človekovo pravico lahko nastopi šele ob pravnomočnosti sodbe, s katero je obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja.

8. Zagovornica tudi neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je obrazložitev napadene sodbe nerazumljiva, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zagovornica namreč sodišču prve stopnje očita, da ni vsebinsko pojasnilo, iz katerih razlogov obtoženčev zagovor ni sprejemljiv, čeprav je skladen z izpovedbami večih zaslišanih prič, pri čemer zatrjuje še pomanjkanje vsebinskih razlogov o verodostojnosti oškodovankinega izpovedovanja in izpovedovanja petih prič, ki jih je predlagal obtoženec v svojo obrambo, prav tako pa opozarja še na pomanjkanje razlogov o vplivu izpovedbe priče V.O. na verodostojnost obtoženčevega zagovora, pomanjkljivi pa so tudi razlogi za oceno sprejemljivosti izpovedbe priče M.K.. Glede na dejansko vsebino obširnih pritožbenih navedb v zvezi s tem pa je zaključiti, da povzeta pritožbena zatrjevanja v bistvu ustrezajo grajanju napadene sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za pritožbena izvajanja, da prvostopno sodišče ni navedlo razlogov o subjektivnem odnosu obtoženca do dejanj, saj manjkajo razlogi o tem, kakšen je bil vpliv oškodovankinih ravnanj na ravnanja obtoženca. Pritožba tako v okviru zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka polemizira s podajo lastne ocene izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, saj skuša prepričati, da bi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov moralo sprejeti drugačne dejanske ugotovitve in obtoženca oprostiti obtožbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, in sicer tistih, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenskega odgovornost obtoženca in predstavljajo dejanski temelj sodbe. Prav tako ni mogoče govoriti, da so razlogi nejasni ali sami s seboj v nasprotju, kot to trdi zagovornica. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

9. Uspešna tudi ne more biti zagovornica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, le še glede na pritožbene navedbe zagovornice dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbe prič, katerih zaslišanje je predlagal obtoženec, to je M.D., R.H., D.J., I.O. in J.M., saj njihova dokazna ocena ne temelji na vsebinski presoji njihovih izpovedb. Bistvo njihovih izpovedb je v tem, da so videle odnos in dogajanje med obtožencem in oškodovanko, ko so bili skupaj in je zato iz njihovih izpovedb moč sklepati na način obnašanja obtoženca do oškodovanke, ko sta bila zvečer sama. Nobena od teh prič pa ni govorila o agresivnosti obtoženca, ampak o tem, da se je oškodovanki umikal. 11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, saj jo je pravilno ocenilo kot prepričljivo. Slednja je namreč glede bistvenih okoliščin ves čas postopka izpovedovala skladno in prepričljivo, kot je to sodišče prve stopnje povzelo v točki 8 napadene sodbe. Njena izpoved pa je podprta tudi z drugimi dokazi, in sicer tako s fotografijami, iz katerih so razvidne poškodbe, pri čemer je za vsako fotografijo posebej pojasnila, kdaj je nastala, kot tudi z izpovedbami drugih prič in listinskimi dokazi. Pri tem je sodišče prve stopnje v točki 11 napadene sodbe posebej pojasnilo razloge, zakaj izpovedbe zgoraj navedenih petih prič, zaslišanje katerih je v svojo obrambo predlagal obtoženec, ne potrjujejo njegovega zagovora, kljub temu da so pričale njemu v korist. Priče so namreč izpovedovale o odnosu med obtožencem in oškodovanko, ki so ga zaznale, ko so bile v njuni družbi, medtem ko so se posamezna dejanja, kot se očitajo obtožencu, dogajala doma ob večernih urah, ko sta bila prisotna samo obtoženec in oškodovanka. Četudi je oškodovanka pričam izražala nezadovoljstvo z odnosom in se je nad obtožencem pritoževala, in četudi so navedene priče zaznale, da se je obtoženec konfliktom v družbi izmikal, pa to ne potrjuje njegovega zagovora, da nad njo, ko sta bila sama, ni izvajal psihičnega in fizičnega nasilja. Izpovedba oškodovanke o fizičnem in psihičnem nasilju namreč ni potrjena samo s fotografijami, temveč tudi z izpovedbo socialne delavke M.K., ki je kot strokovna delavka zaposlena pri Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD Maribor) v Svetovalnici za žrtve nasilja in zlorab, kamor se je oškodovanka nazadnje tudi zatekla po pomoč, iz listinske dokumentacija CSD Maribor, ter iz izpovedbe L.H., kateri se je oškodovanka zaupala v zvezi z nasiljem, priča pa je poškodbe tudi zaznala. Poleg tega je nasilje nad oškodovanko v dveh primerih neposredno zaznala tudi mati oškodovanke, za katero je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je v njeni izpovedbi zaznati večjo naklonjenost obtožencu, še vedno potrjuje, da je bil obtoženec nad oškodovanko fizično nasilen. Vse navedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in tehtno cenilo v točkah 8 do 14 napadene sodbe, pritožbeno sodišče pa se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

12. Zagovornica nadalje tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede odnosov med obtožencem in oškodovanko, saj bi moralo glede razjasnitve njunih medsebojnih odnosov postaviti izvedenca psihološke stroke. Navaja, da se je očitno zavedalo potrebe po angažiranju sodnega izvedenca psihološke stroke, vendar je strokovne odgovore na vprašanja, ki zadevajo zatrjevano nasilje nadomestilo z drugim dokaznim sredstvom, to je z odgovori, ki jih je posredovala strokovna delavka CSD Maribor M.K., ki je profesorica filozofije in teologije, zato je ravnalo v nasprotju z 248. členom ZKP. Zagovornica s takimi pritožbenimi izvajanji ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je priči zaradi njenih izkušenj pri delu z žrtvami nasilja v družini podelilo visoko kredibilnost, kljub temu da po izobrazbi ni psihologinja. Pritožba se zato v tem delu neutemeljeno zavzema za postavitev izvedenca psihološke stroške. V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da obramba izvedbe tega dokaza pred sodiščem prve stopnje niti ni predlagala, prvostopno sodišče pa ga po uradni dolžnosti glede na načelo proste presoje dokazov tudi ni bilo dolžno izvesti, še posebej ob upoštevanju, da je priča M.K. zaradi svojih izkušenj v zvezi s tem podala prepričljive in strokovne odgovore. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje v zadevi ustrezno razčiščeno, zaradi česar izvedba dokaza z izvedencem psihološke stroke ne bi v ničemer vplivala na presojo utemeljenosti obravnavane obtožbe.

13. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornica v pritožbi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, prav tako pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (391. člena ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Zagovornica obtoženca se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Pravilno je ocenilo njegovo predkaznovanost, težo samega kaznivega dejanja in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Pri tem mu je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je oče treh mladoletnih otrok, zato s pritožbenimi izvajanji, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da zanje skrbi, ne more uspeti. Res je sicer da je sodišče prve stopnje kot obteževalno nepravilno štelo dejstvo, da je obtoženi storil kaznivo dejanje v izvenzakonski skupnosti, ker je to znak kaznivega dejanja, vendar ta okoliščina ne narekuje izreka milejše kazenske sankcije, saj sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da je oškodovanka mati treh otrok ter ob upoštevanju vsega navedenega obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, v kateri mu je določilo primerno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obtožencu v korist, saj zaključuje, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na nanj, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15. Neutemeljena je pritožba zagovornice, ki je pritožuje zoper stroške kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko jih je naložilo obtožencu v plačilo, za kar je imelo podlago prvem odstavku 95. člena ZKP, pri njihovem izreku pa je pravilno upoštevalo tako materialne kot družinske razmere.

16. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu Zakonom o sodni taksi in Taksni tarifi, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo tako materialne kot družinske razmere obtoženca.