Jedro

Pri zatrjevanih psihičnih težavah zaradi groženj družine nekdanjega dekleta gre za težave zasebne narave, ki jih ni mogoče povezati z elementi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Maroko soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da mu maroška policija ne bi bili sposobna ali mu ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanimi grožnjami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7868/2023/5 (1222-12) z dne 11. 3. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (psihične težave zaradi groženj družine bivšega dekleta), in da prihaja iz varne izvorne države (Maroka).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da se v Maroko ne more vrniti zaradi groženj družine nekdanjega dekleta. Do teh navedb pa se je opredelilo že sodišče prve stopnje, ki je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da gre pri zatrjevanih psihičnih težavah zaradi groženj družine nekdanjega dekleta za težave zasebne narave, ki jih ni mogoče povezati z elementi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Maroko soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 7. V odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila ta stališča napačna, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi sodišču prve stopnje, da so navedeni razlogi za priznanje enega od statusov mednarodne zaščite res nezadostni. Med pogoji za priznanje statusa begunca sta namreč tudi obstoj razloga preganjanja (drugi odstavek 20. člena in prvi odstavek 27. člena ZMZ-11) in okoliščina, da izvorna država prosilcu ni sposobna ali mu noče nuditi ustrezne zaščite pred preganjanjem (25. člen ZMZ-1). Pritožnik pa (niti v pritožbenem postopku) ne zatrjuje ne enega ne drugega - preganjanja ne utemeljuje na eni izmed upoštevnih pripadnosti, ampak izključno na grožnjah družine nekdanjega dekleta. Prav tako ne zatrjuje, da mu maroška policija ne bi bili sposobna ali mu ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanimi grožnjami. V upravnem postopku je navajal celo, da je na policiji delal, pa pomoči svojih kolegov vseeno ni poiskal. 8. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Razlogi preganjanja so pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnosti posebni družbeni skupini in politično prepričanje.