Jedro

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. Ob ugotovitvi sodišča v sodbi, opr. št. I Pd 437/98-60, da ima tožnik zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke pravico do plačila plače oziroma njenega nadomestila do 14.4.1994, niso več upoštevani ugovori tožene stranke o zakonitosti odločb o prenehanju delovnega razmerja tožniku vse do 5.2.1998 in nastopu pravnih posledic ugotovljene nezakonitosti šele po tem datumu.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na tožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 1741/94-14 z dne 30.11.1994 zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.2.1993, 16.3.1993 in 29.5.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, zaradi neopravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Ugotovilo je, da je šteti tožnikov izostanek z dela od 28.1.1993 dalje, ko se po prejemu obvestila o zaključku bolniškega staleža ni javil na delo k toženi stranki, za neupravičen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo pritožbenega sodišča je vzdržalo v veljavi tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v revizijskem postopku zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (VIII Ips 19/97 z dne 17.6.1997).

Tožnik je dne 3.4.1998 vložil predlog za obnovo postopka po 8. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP (1977)). Sodišče prve stopnje je dovolilo obnovo pravnomočno končanega postopka in razveljavilo svojo sodbo, opr. št. I Pd 1741/94-14, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v L., opr. št. Pdp 411/95-4 z dne 18.9.1996. Sodišče je kot nov dokaz upoštevalo odločbo Direkcije zavoda za zdravstveno zavarovanje S. z dne 5.2.1998, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik nezmožen za svoje delo tudi v času od 28.1.1993 do 31.3.1993. Zato je v nadomestitvenem postopku razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 12.2.1993, 16.3.1993 in 21.4.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 28.1.1993 (točka 1. izreka) in ugotovilo, da z navedenim dnem tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in je z vsemi pravicami trajalo do 14.4.1994, ko se je zaposlil drugje (2. točka izreka). Poleg zagotovitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nadomestila plače za obdobje od 1.1.1993 do 31.3.1993 izplača po 309.686,00 SIT bruto mesečno, za čas od 1.4.1993 do 14.4.1994 pa po 84.734,56 SIT bruto mesečno ter iz naslova regresa za letni dopust za leto 1993 - 42.376,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov ter tožniku povrne 138.966,00 SIT stroškov postopka, višji denarni zahtevek za čas od 1.4.1993 do 14.4.1994 pa je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik do poteka začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni upravičen do enakega nadomestila plače, kot ga je v času zadržanosti z dela iz istega razloga prejel za mesec december 1992, za naprej pa le do nadomestila v višini osnovne plače za VII. tarifni razred po SKPG, saj je bila družba, katere direktor je tožnik bil, v mesecu juliju 1992 izbrisana iz sodnega registra. Po prenehanju te pravne osebe pa tožnik pri toženi stranki formalno ni bil razporejen na nobeno drugo delovno mesto. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo v točki 3 izreka glede zneska 309.686,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje in v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo, navedeno v uvodu, ugodilo tožnikovemu skrčenemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike nadomestila plače za čas od 28.1. do 31.1.1993 in za čas od 1.4.1993 do 14.4.1994 v mesečnih zneskih po 224.951,44 SIT bruto, skupaj z zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožniku stroške postopka v znesku 495.337,50 SIT. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da tožniku po dejanskem prevzemu na delo k toženi stranki po 1.9.1992 ni bila določena nova obračunska osnova plače, oziroma pri toženi stranki - po izbrisu iz registra družbe L. d.o.o. - ni bil na novo razporejen na drugo ustrezno delovno mesto.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožena stranka v postopku dokazala, da tožnik ni upravičen do izplačila direktorske plače, saj je pogodba o zaposlitvi z dne 12.6.1991, sklenjena z d.o.o. L., prenehala veljati, ko je bila omenjena družba izbrisana iz sodnega registra. Ker je sodišče razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi odločbe ZZZS z dne 5.2.1998, je postala njihova zakonitost vprašljiva šele od tega dne dalje. Do tedaj pa so bili izpodbijani sklepi tožene stranke zakoniti in pravno učinkoviti in zato tožnik ni upravičen do večje plače in s tem do povrnitve večje škode, kot jo je dejansko utrpel. Odločitev sodišča glede teka zakonitih zamudnih obresti pa nasprotuje določbi 2. odstavka 324. člena ZOR, saj je tožena stranka lahko prišla v zamudo šele po 5.2.1998, ko je od tožnika prejela odločbo ZZZS, in ne prej. Po stališču revizije sta sodišči, katerih razlogi v izpodbijanih sodbah so nejasni, s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sama obrazložitev sodb obeh nižjih sodišč pa vsebuje nasprotja glede razloga, zakaj je tožnik upravičen do izplačila direktorske plače. Zato predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tudi navaja, da sta pravdni stranki dne 17.3.2003 sklenili poravnavo, s katero sta uredili vse medsebojne terjatve in obveznosti in zato ena proti drugi nimata nobenega zahtevka več.

Revizija ni utemeljena.

Revizijskih navedb o nepravilni določitvi osnove za ugoditev uveljavljani denarni terjatvi (direktorska plača) revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker dejanske ugotovitve niso predmet revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP), čeprav so formalno uveljavljene kot bistvene kršitve določb postopka.

S sodbo, opr. št. I Pd 437/98-60 z dne 27.5.1999, ki ima naravo vmesne sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo (2. točka izreka), da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 14.4.1994 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, torej vključno s pravico do plače oziroma njenega nadomestila. S to vmesno sodbo je sodišče odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1712/99-2 z dne 16.3.2000. Zato v postopku, ki teče po pravnomočnosti te sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. Ob ugotovitvi sodišča v sodbi, opr. št. I Pd 437/98-60, da ima tožnik zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke pravico do plačila plače oziroma njenega nadomestila do 14.4.1994, niso več upoštevani ugovori tožene stranke o zakonitosti odločb o prenehanju delovnega razmerja tožniku vse do 5.2.1998 in nastopu pravnih posledic ugotovljene nezakonitosti šele po tem datumu. Tožena stranka bi smela takšne ugovore uveljavljati - podobno kot je to storila z zanikanjem svoje odškodninske odgovornosti in ugovorom zastaranja - v pritožbi zoper sodbo, opr. št. I Pd 437/98-60, kasneje pa samo tiste ugovore, ki so nastali po pravnomočnosti vmesne sodbe. Inštitut pravnomočnosti (319. člen ZPP) namreč preprečuje, da se v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, v katerem se odloča o znesku tožbenega zahtevka, uveljavljajo ugovori, ki se tičejo podlage zahtevka.

Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi njen izrek. V tem obsegu zato ponovno sojenje ni mogoče (319. člen ZPP). Prav ta cilj pa zasleduje vložena revizija.

Zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Hkrati je sklenilo, da stroška odgovora na revizijo krije tožeča stranka sama, saj z njim ni soprispevala k rešitvi; odločitev o stroških tožene stranke pa je vsebovana v zavrnitvi revizije.