Jedro

Iz vročilnice (l. št. 20 spisa), ki je javna listina, izhaja, da v konkretnem primeru toženi stranki ni bilo puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju (polje „Naslovnik obveščen o prispelem pismu“ je na vročilnici prazno). Ob upoštevanju, da dogovori o tem, da se pravni osebi na določene dni ne bodo vročala sodna pisanja, niso dopustni, je zato edini mogoč zaključek, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno neposredno na njenem sedežu (v kolikor bi bila vročitev dne 5. 12. 2015 opravljena na pošti – za kaj takega pa bi moral poštni uslužbenec toženi stranki pustiti obvestilo – bi bilo polje „Naslovnik obveščen o prispel pismu“ na vročilnici izpolnjeno).

Opustitev pravočasnega pretoka informacije o sprejemu sodne pošiljke je v vsakem primeru stvar interne organizacije poslovanja tožene stranke, ne pa tožeče stranke, še manj sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka toženi stranki plačati 1.909,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2015 dalje od plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti 336,35 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za postopek v gospodarskem sporu majhne vrednosti, ker vrednost spornega predmeta (1.909,30 EUR) ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V postopku v sporu majhne vrednosti se uporablja 30. poglavje ZPP (določbe 442. do 458. člena ZPP). V 453.a členu ZPP je določeno, da v primeru, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona ter je bila tožena stranka ob vročitvi tožbe na posledice opozorjena.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor 5. 12. 2015. Ker tožena stranka v postavljenem 8 dnevnem prekluzivnem roku ni odgovorila na tožbo, kljub temu, da ji je bila tožba v odgovor pravilno vročena in jo je dobila skupaj s pozivom, v katerem je bila opozorjena na posledice nevložitve odgovora na tožbo, obenem pa tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 453.a ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila tožba posredovana na poslovni naslov, kjer se nahaja tako sedež tožene stranke, kot njen prodajno-servisni salon. Ker ob sobotah ni prisotnega osebja tožene stranke, ki je pooblaščeno za prevzem in obdelavo pošiljk, velja splošna prepoved prevzemanja vseh uradnih pošiljk. O tem naj bi bili seznanjeni tudi poštni uslužbenci, ki dostavljajo pošiljke. V soboto 5. 12. 2015 je zato poštar na sedež tožene stranke prinesel vso navadno pošto, sodno pisanje pa je pustil na sedežu poštne službe v T. Istega dne po koncu delavnika je zaposleni prodajalec pri toženi stranki A. A. (z namenom, da bo oddal pošiljke tožene stranke) odšel na pošto, kjer mu je poštna uslužbenca predala sporno pisanje (čeprav je vedela ali bi morala vedeti, da A. A. ni pooblaščen za dvig uradnih pošiljk oziroma da velja prepoved prevzemanja vseh uradnih pošiljk) in ga nato v ponedeljek 7. 12. 2015 prinesel na sedež tožene stranke, ko se je z njim prvič seznanil zakoniti zastopnik tožene stranke. Glede na opisano je zato po mnenju pritožnice potrebno šteti, da je rok za odgovor na tožbo začel teči šele 7. 12. 2015 in je tožena stranka odgovor na tožbo dne 15. 12. 2015 vložila pravočasno.

8. Za vročanje v pravdnem postopku veljajo posebna pravila vročanja, določena v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). To izhaja tudi iz drugega odstavka 42. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2), po katerem mora izvajalec poštnih storitev v primerih, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je ob sobotah veljala „splošna prepoved prevzemanja vseh uradnih pošiljk“ in da so bili o tem seznanjeni poštni uslužbenci. Kadar gre za vročanje sodnih pisanj v pravdnem postopku namreč sklenitev takšnih dogovorov ni dopustna; vročevalec, v konkretnem primeru poštni uslužbenec, je skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZPP dolžan sodna pisanja (v okviru poštnega poslovanja) vročati na naslovu pravne osebe, ki je vpisan v register, pravna oseba pa je sodna pisanja (v rednem delovnem času) dolžna sprejeti in se tej dolžnosti vročevalec, niti pravna oseba ne moreta izogniti. Le če se vročitev na tem naslovu ne more opraviti, se vročitev opravi tako, da se pisanje vrne pošti njenega sedeža, na vratih oziroma v izpostavljenem predalčniku na naslovu pravne osebe pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in opozorilo, da mora v 15 dneh pisanje dvigniti, sicer se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo (142. člena ZPP).

9. Iz vročilnice (l. št. 20 spisa), ki je javna listina, izhaja, da v konkretnem primeru toženi stranki ni bilo puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju (polje „Naslovnik obveščen o prispelem pismu“ je na vročilnici prazno). Ob upoštevanju, da dogovori o tem, da se pravni osebi na določene dni ne bodo vročala sodna pisanja, niso dopustni, je zato edini mogoč zaključek, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno neposredno na njenem sedežu (v kolikor bi bila vročitev dne 5. 12. 2015 opravljena na pošti – za kaj takega pa bi moral poštni uslužbenec toženi stranki pustiti obvestilo – bi bilo polje „Naslovnik obveščen o prispel pismu“ na vročilnici izpolnjeno). Pritožbene navedbe, da je bilo pisanje prevzeto na pošti, v zvezi s katerimi tožena stranka tudi sicer ni predložila nobenih relevantnih dokazov,(1) se tako izkažejo kot neutemeljene.

10. Enako ni mogoče slediti pritožnici, da je pisanje dne 5. 12. 2015 sprejela nepooblaščena oseba. Po določbi 133. člena ZPP se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Ni dvoma, da je lahko prejemnik pošiljke vsak, ki je pri pravni osebi v delovnem razmerju ali ima z njo sklenjeno kakšno pogodbo za opravljanje določenega dela, kot tudi vsak tisti, ki je bil po kakršnem koli naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru, kjer je za pravno osebo opravljal kakršen koli posel (VS RS VIII Ips 113/2006). Da je A. A., ki je prevzel pisanje, kot zaposleni opravljal dela za toženo stranko, pa izhaja že iz pritožbenih navedb. Poleg tega upravičenost za sprejem pisanj potrjuje tudi vročilnica, saj je na njej ob podpisu prejemnika naveden pristavek „poobl“, tožena stranka pa tudi ne predloži nobenega relevantnega nasprotnega dokaza (glej. obrazložitev v prejšnji točki). Če je bila tožena stranka s pisanjem dejansko seznanjena šele v ponedeljek, 7. 12. 2015, pa to na pravilnost vročitve nima (ne more imeti) nobenega vpliva. Opustitev pravočasnega pretoka informacije o sprejemu sodne pošiljke je namreč v vsakem primeru stvar interne organizacije poslovanja tožene stranke, ne pa tožeče stranke, še manj sodišča. 11. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni in da smiselno uveljavljana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič (in zakonitih zastopnikov), tudi z morebitno navedbo njihovih imen in naslovov (kot je to storila pritožnica v predmetni zadevi), ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar niso dolžna izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov (prim. VS RS II Ips 519/2005 in J. Zobec, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 353).