Jedro

Sodišče ima možnost, da izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 178256/2010 z dne 30. 6. 2011 razveljavi tudi v I. in III. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila vlogo, naslovljeno kot napoved pritožbe, ki jo je sodišče štelo kot pravočasno pritožbo. Navaja, da se z izpodbijano sodbo ne strinja.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V teh sporih ima sodišče možnost, da izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo. To pomeni, da v obrazložitvi sodbe navede samo tožbene zahtevke in dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke. Poleg tega mora pravni pouk o pravici do pritožbe vsebovati navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo (prvi odstavek 496. člen ZPP). Takšna sodba v konkretnem primeru ni bila izdana, saj sodišče prve stopnje te možnosti ni izkoristilo, temveč je takoj izdalo sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Poleg tega je v pravnem pouku sodbe jasno navedlo, da je treba pritožbo (in ne morebiti napoved pritožbe) vložiti v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka, pojasnilo druge procesne zahteve za vložitev le-te (oblikovne zahteve, zastopanje, plačilo sodne takse) ter navedlo pritožbene razloge, zaradi katerih se lahko izpodbija sodba v sporu majhne vrednosti.

6. Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila vlogo, poimenovano kot napoved pritožbe. V tej vlogi ni navedla nobenih pritožbenih razlogov. Ker je prejela sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP in bila v njej napotena na vložitev pritožbe (in ne napovedi pritožbe), je višje sodišče, zaradi navedbe tožeče stranke, da se z izpodbijano sodbo ne strinja in zaradi plačane sodne takse za pritožbo, to vlogo obravnavalo kot pravočasno pritožbo. Ker nima pritožbenih razlogov, je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj v mejah pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je upravnik večstanovanjske stavbe zgolj zastopnik (pooblaščenec) etažnih lastnikov (prim. drugi odstavek 48. člena Stanovanjskega zakonika – SZ-1) in na tej podlagi ne more biti stranka, torej ne more v lastnem imenu izterjevati obratovalnih stroškov (stroškov ogrevanja). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mu lahko aktivno legitimacijo, torej da v lastnem imenu izterjuje te stroške, podajo samo lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Če pa tega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (prim. tudi sodba VS RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2011 in VSL sodba I Cpg 34/2012 z dne 7. 11. 2012). Ker tožeča stranka v predmetnem postopku ni zatrjevala ne prenosa materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov nanjo, niti da bi vtoževano terjatev poravnala iz lastnih sredstev, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazala aktivne legitimacije v zvezi s stroški ogrevanja, pravilna.

8. Nadalje višje sodišče v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava glede ugovora zastaranja pojasnjuje, da naj bo zastaralni rok bodisi 1 leto (6. točka prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika – OZ), bodisi 5 let (splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ oz. 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), je zahtevek tožeče stranke zastaran. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka vtožuje terjatve, ki so nastale in zapadle med julijem 1999 in septembrom 2003. Te so tako do vložitve predloga za izvršbo 7. 12. 2010 že zastarale.

Okoliščina, da je tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo sodno zahtevala poplačilo vtoževane terjatve od najemnika stanovanja (stanovanje je v lasti tožene stranke), bi bila relevantna za pretrganje zastaranja zgolj v primeru, če bi bila tožena stranka in njen najemnik v razmerju zakonitega poroštva, saj pretrganje zastaranja učinkuje tudi proti poroku, če je upnik sodno uveljavljal terjatev zoper glavnega dolžnika (prim. tretji odstavek 1034. člena OZ).

Tožena stranka v vtoževanem obdobju ni bila zakonita porokinja, saj - kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje - takrat še ni bil v veljavi Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003, v nadaljevanju: SZ-1), ki vsebuje določbe o subsidiarni odgovornosti lastnikov tržnih in službenih stanovanj, oziroma kasneje tudi lastnikov neprofitnih stanovanj (SZ-1A, Uradni list RS, št. 57/2008, prim. VSL sodba I Cpg 410/2008 z dne 4. 11. 2008 in VSM sodba I Cg 542/2012 z dne 6. 6. 2013).

9. Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, višje sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).