Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik ob predaji policije predstavil s podatki A.A. kot državljan Libije, kasneje pa kot B.B., državljan Maroka. Pri tem ni predložil dokumenta, s katerim bi svojo pravo identiteto lahko izkazal. Nadalje je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa sta okoliščini, zaradi katerih je mogoče omejiti prosilcu gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, za čas od 19. 1. 2012 do 19. 4. 2012 oziroma do prenehanja razlogov, na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V obrazložitvi navaja, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj) izkazal svojo istovetnost. Ob prijetju policistov je izjavil, da je državljan Libije po imenu A.A., ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je svoje podatke spremenil v B.B., državljan Maroka. To je pojasni z navedbo, da se ni hotel predstaviti s pravimi podatki, ker se je bal, da bo vrnjen v izvorno državo oziroma Romunijo, kjer je predhodno že podal prošnjo za mednarodno zaščito. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz pridobljenih rezultatov baze EURODAC z dne 9. 1. 2012 izhaja, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo že posredovani s strani Romunije (dne 14. 10. 2011) kakor tudi, da je tožnik v tej državi že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero ugotoviti katera država je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna, je zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES tožniku gibanje omejila. Ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje odgovorna Romunija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Pri tem je tožena stranka upoštevala tožnikovo izjavo, da je na policiji dal drugačne osebne podatke, ker ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Romunijo. V skladu s točko c prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe je tožena stranka že posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in obravnavanje tožnikove prošnje. Glede na vse okoliščine primera je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, ker bo le s tem ukrepom mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Pri odločitvi je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po odhodu iz izvorne države nahajal v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, Romuniji in Madžarski.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Poudarja, da je tožnik preko svoje sestre, ki je v Maroku, svetovalki že v ponedeljek dne 23. 1. 2012 po elektronski pošti poslal osebno izkaznico s sliko in potrdilo MNZ o nekaznovanosti, potrdilo kje je bil zaposlen ter potrdilo, da je bil zaradi napada z namenom uboja nastanjen v bolnišnici. To potrdilo je bilo nemudoma posredovano odločevalcu v zadevi. Prosilci za mednarodno zaščito so brez dokumentov običajno zato, ker jim jih zasežejo tihotapci ali pa jih namenoma nimajo zaradi bojazni pred vračanjem nazaj. Zakaj je policistom podal lažne podatke o identiteti in o poti so v obrazložitvi povzete, vendar jih tožena stranka ne oceni v luči njegove utemeljitve, v kateri je pojasnil strah pred vračanjem v zvezi z njegovimi osebnimi okoliščinami. Dodaja še, da je ista uradna oseba, ki je izdala izpodbijani sklep, tudi sprejela njegovo prošnjo, zato bi se lahko osebno prepričala o njegovi verodostojnosti. Meni, da je dvom v verodostojnost identitete odpravljen. Glede omejitve gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ meni, da mora biti uporaba pojmovne zveze „če je to potrebno“, ki dopušča odločanje po prostem preudarku, vezana tudi na obstoj drugih osebnih okoliščin in lastnosti prosilca, ki jih je treba v obrazložitvi ukrepa pojasniti. Tožena stranka nepravilno izhaja zgolj iz domneve, da je tožnikova begosumnost zaradi ilegalnega prehajanja mej izkazana, odločitev pa podkrepi le z njegovo lažno podajo podatkov ter priznanjem, da ga je strah vrnitve v Romunijo. Pri tem ne upošteva razlogov in pojasnil, ki so vzrok temu obremenilnemu ravnanju. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 izhaja ugotovitev, da mora biti ukrep odvzema prostosti nujen, ne zadošča le, da je odvzem prostosti del postopka ugotavljanja ali bo posamezniku podeljena mednarodna zaščita. Odvzem osebne svobode je treba obravnavati po strožjih ustavnih standardih in ne po kriterijih, ki jih je oblikovala praksa ESČP. Zgolj z predvidevanjem o begosumnosti, utemeljenim z ilegalnim prehajanjem mej pa so meje namena prostega preudarka prekoračene. Tožena stranka tudi ni izkazala, da zakonitega namena omejitve gibanja ne more uresničiti z milejšim ukrepom. Izrečeni ukrep na podlagi podane obrazložitve razlogov ni nujen, tudi ni skladen z načelom sorazmernosti. Najprej bi bilo potrebno preveriti, ali bi bilo možno z milejšim ukrepom zagotoviti, da bi tožnik počakal in s svojo prisotnostjo omogočil nadaljevanje izvajanja postopkov tožene stranke. V primeru pobega in s tem izkazanega neupoštevanja navodil bi bila šele dejansko izkazana njegova begosumnost. Tako stališče je utemeljeno tudi z napotki UNHCR, kjer je določeno, da se posameznike lahko pridrži samo, kadar je to zadnja možnost ter da samodejno pridržanje na osnovi predvidevanja, da obstaja možnost, da zbežijo, ni sprejemljivo. Ni pa tudi zanemarljivo dejstvo, da tehnična obrazložitev sklepa tožniku ne pojasni na laičen način pomena Dublinskega sistema in tega, da bo do dokončanja postopka vedno vračan v državo, kjer je podal prošnjo, zaradi česar so tudi pobegi med čakanjem na izročitev nesmiselni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da je ne glede na predloženo fotokopijo osebne izkaznice ukrep utemeljen tudi na prvi alineji 51. člena ZMZ, saj gre za fotokopijo, poleg tega pa je bila predložena po tem, ko je bil izdani sklep že izdan.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu in na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Med drugim je izpovedal, da je domovino zapustil brez dokumentov, kasneje pa je dodal, da je v Turčijo prišel z osebno izkaznico in potnim listom, vendar ju je izročil osebi, ki je pot organizirala. Fotokopijo dokumenta mu je dostavila družina. Glede letnice rojstva je pojasnil, da je v resnici rojen 1985, zaradi vpisa v šolo pa je v dokumentu navedena letnica rojstva 1984. Tudi na rojstnem listu je letnica rojstva 1984, v družinski knjigi pa je vpisana letnica rojstva 1985. Rojstni list je tudi podlaga za vpis v šolo. Nadalje je pojasnil, da ima brata z imenom C.C. in da je ta rojen leta 1984. Povedal je, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji in Romuniji, glede Madžarske pa ne ve točno ali je bil tudi v tej državi, verjetno jo je prečkal v tranzitu in sicer v tovornjaku. Drugo ime in nacionalnost pa je ob prejetju policistov povedal zato, ker se je bal, da bo vrnjen v Romunijo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca in na določbo tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. členom tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranih določb izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik ob predaji policije predstavil s podatki A.A. kot državljan Libije, kasneje pa kot B.B., državljan Maroka. Pri tem ni predložil dokumenta, s katerim bi svojo pravo identiteto lahko izkazal. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa sta okoliščini zaradi katerih je mogoče omejiti prosilcu gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so okoliščine za omejitev gibanja podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno prehajal državne meje, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne odloči o pristojnosti glede reševanja njegove prošnje. Utemeljitev tožene stranke za izrečeni ukrep je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, omejitev pa zato ustavno dopustni cilj omejevanja tožnikove osebne svobode.

Tožena stranka je tudi utemeljila zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu lahko le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da Azilnega doma ne bi zapustil samovoljno, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo. Pravilno je ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno prečkal več državnih meja, ilegalno se je nahajal v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, Romuniji in v Madžarski.

Omejitev gibanja na podlagi prvega odstavka 51. člena ZMZ po katerem se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je istovetnost tožnika oziroma prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Zato je bila odločitev tožene stranke ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita.

Sporno je, ali bi lahko naknadna predložitev fotokopije osebne izkaznice vplivala na drugačno odločitev. Glede na to, da je tožnik po izdaji sklepa predložil fotokopije osebne izkaznice, je sodišče na glavni obravnavi ugotavljalo, ali je s tem dokazom lahko izkazal svojo zatrjevano identiteto. Fotokopija osebne izkaznice bi lahko zadostovala za izkazovanje istovetnosti, če bi tožnik svojo verodostojnost tudi sicer izkazal. V tem primeru pa po presoji sodišča dvom o tožnikovi istovetnosti, kljub predloženemu dokazu, še zmeraj obstaja. Tožnik je namreč ob podaji prošnje in na zapisnik dne 19. 1. 2012 izjavil, da je rojen ... 12. 1985, na zaslišanju na glavni obravnavi dne 30. 1. 2012 pa je kot datum rojstva navedel leto 1984, kljub temu, da je zatrjeval, da je dejansko rojen leta 1985. Zato ni logično, da je kot datum rojstva navedel leto 1984, saj bi moral navesti pravi podatek, glede na to, da je pojasnil, zakaj je (fotokopiji) osebni. Izkaznici navedeno leto rojstva 1984. Pojasnil je namreč, da je leto 1984 zapisano zaradi tega, ker sta ga starša vpisala v šolo. To sodišču vzbuja dvom, da je predložena fotokopija resnično fotokopija tožnikove osebne izkaznice, še posebej ob dejstvu, da je tožnik navedel, da ima brata C.C., rojenega 1984. Glede na navedeno ni mogoče z gotovostjo presoditi, da gre za fotokopijo osebne izkaznice tožnika, zato po presoji sodišča tožnik tega dejstva ni izkazal. Poleg tega je tožnik omajal svojo verodostojnost s tem, ko je na zaslišanju najprej izjavil, da je iz svoje domovine odpotoval brez dokumentov, nato pa je povedal, da je v Turčijo prispel z osebno izkaznico in potnim listom, katera pa je izročil organizatorju poti. V kolikor je tožnik v Turčijo resnično pripotoval z osebno izkaznico in potnim listom in ju izročil organizatorju prevoza, si je s tem sam povzročil stanje, da svoje istovetnosti v postopku sedaj ne more verodostojno izkazati. Logične razlage za svoje ravnanje ni podal. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ko je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko prosilcu do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

V zadevi ni sporno, da je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil v Romuniji, in da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ko je tožniku omejila gibanje tudi na citirani pravni podlagi Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.