Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju (več kot pet dni) ni bilo na delo, pri čemer ni sporočila razloga za svojo odsotnost, čeprav bi to mogla in morala storiti. Tožnica je zaradi psihičnih težav, v zvezi s katerimi se je zdravila že daljše obdobje in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, spregledala prvi stavek izreka odločbe (da je od spornem obdobju zmožna za delo s krajšim delovnim časom), ne da bi se tega zavedala, oziroma ni dojela vsebine tega stavka. Tožnica torej zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, da njena odsotnost z dela ni krita z odločbo ZZZS, zato tudi ni mogla in morala sporočiti razloga za svojo odsotnost toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti v zvezi z neobveščanjem delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, zaradi česar odpovedni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, temveč je trajalo tudi 27. 3. 2014 in od 1. 6. 2014 do 18. 11. 2015, ko tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sodne razveze. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za 27. 3. 2014 in za obdobje od 1. 6. 2014 do 18. 11. 2015 vzpostaviti delovno razmerje in ji v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od 27. 3. 2014 do 18. 11. 2015 obračunati bruto plačo oziroma ustrezno razliko v plači glede na dosežen 42. plačni razred, zmanjšano za denarno nadomestilo, prejeto s strani zavoda za zaposlovanje v obdobju od 1. 6. 2014 do 18. 11. 2015 ter plačo, prejeto v času od 28. 3. 2014 do 31. 5. 2014, in ostale prejemke iz delovnega razmerja, ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 29.750,98 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več oz. drugače, in sicer: - da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto učitelj predmetne stopnje, - priznanje oz. vzpostavitev delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki in vpis delovne dobe v ustrezno evidenco za obdobje od 19. 11. 2015 dalje, - obračun in izplačilo plače oz. razlike plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od 19. 11. 2015 dalje (V. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.956,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. - IV. in VI. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker naj tožnica zaradi svojega psihofizičnega stanja ne bi vedela, da njena odsotnost z dela v času od 3. 3. 2014 do 17. 3. 2014 ni krita z odločbo ZZZS. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela je ena ključnih delavčevih dolžnosti v delovnem procesu. Tožnica je bila več kot 5 dni zaporedoma odsotna z dela, o razlogih za odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to mogla in morala storiti. Zato je bil podan odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izvedenec ni potrdil tožničinega psihofizičnega stanja (zaradi katerega je lahko spregledala del odločbe ZZZS) za celotno relevantno obdobje, zato bi tožnica lahko obvestila delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, če bi bila dovolj skrbna, saj je bila to sposobna storiti. Izvedenec je pojasnil, da je bila tožnica lahko v določenih delih dneva popolnoma zbrana, v določenih pa ne, in da bi bila v času od 26. 2. 2014 do 3. 3. 2014 lahko dovolj zbrana, da bi v celoti razumela izrek odločbe ZZZS. Tožnica izreka odločbe ni prebrala večkrat, zato ji je mogoče očitati malomarnost pri obveščanju delodajalca o bistvenih okoliščinah. Tožnica bi morala biti še toliko bolj skrbna pri prebiranju odločbe ZZZS, saj je poznala obravnavano tematiko in običajno postopanje ZZZS (da se delavca po daljši odsotnosti najprej spozna za sposobnega za delo s krajšim delovnim časom, nato pa s polnim). Sodišče pa je mnenje izvedenca in druge izvedene dokaze le delno povzelo in zavzelo napačno in protispisno stališče. Ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo celotnega izvedenčevega mnenja, zaradi česar odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 8. člen ZPP in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo določbe ZDR-1 v zvezi z izredno odpovedjo. Sicer pa prisojeno nadomestilo bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. Ne drži, da so možnosti za tožničino drugo zaposlitev slabe. Tožnica se je takoj po prejemu odpovedi zaposlila drugje, sicer pa tožnica dejstva, da je zaposlitev iskala in da naj se drugje ne bi mogla zaposliti, ni dokazala. Sodišče bi ji zato moralo odmeriti največ 5 povprečnih plač.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka, da je delovno razmerje trajalo zgolj do 18. 11. 2015, ko je prenehalo na podlagi sodne razveze, ter zoper IV. in V. točko izreka, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o denarnem povračilu in zavrnilo reintegracijo ter reparacijo za čas od 19. 11. 2015 dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, razveljavi IV. točko sodbe in toženi stranki naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Sodišče pri odločanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, ne more izhajati zgolj iz odnosov med strankama. Dobri odnosi niti niso zakonski element delovnega razmerja. Le iz dejanskega opravljanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi je mogoče izhajati, ali je tožnici mogoče zaupati, da bo delo opravljala skladno s svojimi pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Slabih odnosov pa ni mogoče enačiti z izgubo zaupanja. Sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin, ki jih je navajala tožnica glede zahtevka po vrnitvi nazaj na delo. Tožnica je predložila dokaze o svojem uspešnem delu in glede na dosežene rezultate tožena stranka ne more imeti dvomov glede tožničinega dela, kar pa je za delovno razmerje bistveno. Dejstvo, da bo s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki tožnici onemogočena ponovna zaposlitev v njenem poklicu, bi sodišče moralo upoštevati pri odločanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče in ne le kot okoliščino pri odločanju o višini denarnega nadomestila. V nasprotnem primeru pomeni uporaba 118. člena ZDR-1 za tožnico sankcijo, taka odločitev pa lahko vpliva na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Tožnica ima veliko željo po vrnitvi na delovno mesto in voljo za izboljšanje odnosov. Sodišče bi se moralo opredeliti do teh okoliščin na strani tožnice in obrazložiti, zakaj okoliščine na strani delodajalca pretehtajo in je edina rešitev prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi prenizko odmerilo denarno povračilo, saj je primerno povračilo glede na to, da se tožnica v svojem poklicu ne more več zaposliti, hkrati pa je tudi sicer nezaposljiva, 18 plač. Upoštevati je potrebno tudi delovno dobo pri toženi stranki, dejstvo, da je odpoved prejela v času hudih zdravstvenih težav in tudi dejstvo, da delovni proces pri toženi stranki ni bil moten, saj je imela zaradi nadomeščanja tožnice zaposlene druge delavce. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice vztraja pri svojih navedbah iz pritožbe in navaja, da se je sodišče sicer na podlagi vseh okoliščin pravilno odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Delavčeva zmožnost za novo zaposlitev se glede na zakonski tekst upošteva pri določitvi višine denarnega povračila, zato se ne upošteva pri odločanju o sodni razvezi. V zvezi s tem se upoštevajo okoliščine, ki kažejo, ali je nadaljevanje konkretnega delovnega razmerja med strankama še mogoče. Tudi tožničina odsotnost z dela od avgusta 2012 ni pripomogla k ureditvi odnosov med strankama. Med strankama ni več zaupanja, zato tudi ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica je kršila eno temeljnih dolžnosti delavca v delovnem razmerju, saj ni sporočila razloga svoje odsotnosti, iz dela pa je bila odsotna več kot 5 dni zapored. Za takšno kršitev je zakonodajalec predvidel najhujšo sankcijo - izredno odpoved. Tožena stranka je glede na odločbo ZZZS organizirala delovni proces, tožnice pa ni bilo na delovno mesto. Ne drži pritožbena navedba tožnice, da je zaradi svoje starosti nezaposljiva, saj se je takoj po prejeti odpovedi zaposlila drugje. Tožnici pripada denarno povračilo v višini največ 5 plač. Tožnica v času prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela hudih zdravstvenih težav, saj je bila od 1. 3. 2014 do 17. 3. 2014 sposobna za delo s krajšim delovnim časom, od 18. 3. 2014 dalje pa s polnim delovnim časom.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da so protispisne navedbe, da je tožnica odločbo prebrala le enkrat. Izvedenec in lečeča psihiatrinja sta pojasnila reakcije in dojemanje oseb v psihičnem stanju, v kakršnem je bila tožnica. Izvedenec je izrecno povedal, da izboljšanja v tožničinem psihičnem stanju od 26. 2. 2014 do 3. 3. 2014 ni bilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni bila dovolj skrbna. Izvedenec je tudi pojasnil, da po njegovem mnenju odločba ZZZS, da je tožnica že sposobna za delo, ni bila ustrezna. Dejstvo, da si je tožnica po prejeti odpovedi našla zaposlitev, pa ne izkazuje njenega psihofizičnega stanja v spornem obdobju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. V izpodbijani sodbi nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in zadostno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je pojasnilo, zakaj je upoštevalo mnenje izvedenca dr. A.A., ki mu je v celoti sledilo in ga pravilno povzelo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sicer ni nasprotij o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj prepričljivih dokazov in zadostno obrazložilo svojo oceno, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno in zaradi česar se je odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in interesov tako na strani tožene stranke kot na strani tožnice. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to v pritožbi pavšalno zatrjuje tožena stranka. Ravnalo je skladno z 8. členom ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, v kateri je tožena stranka navedla razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Ta je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V tem primeru delavcu po 2. odstavku 110. člena ZDR-1 delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela in se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vrne na delo, preneha s prvim dnem odsotnosti. Tožena stranka je tožnici očitala, da je od 3. 3. 2014 do 12. 3. 2014 ni bilo na delo, pri čemer ni sporočila razloga za svojo odsotnost, čeprav bi to mogla in morala storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker očitani razlog iz izredne odpovedi ni podan - tožnica je zaradi psihičnih težav, v zvezi s katerimi se je zdravila že daljše obdobje in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, spregledala prvi stavek izreka odločbe (da je od 1. 3. 2014 do 17. 3. 2014 zmožna za delo s krajšim delovnim časom), ne da bi se tega zavedala, oziroma ni dojela vsebine tega stavka. Ugotovilo je, da zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, da njena odsotnost z dela ni krita z odločbo ZZZS, zato tudi ni mogla in morala sporočiti razloga za svojo odsotnost toženi stranki. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje le delno povzelo mnenje izvedenca. Izvedenec je med drugim pojasnil, da je tožnica v obdobju, ko je prejela odločbo ZZZS, imela simptomatiko hude oblike depresivne motnje, in da so osnovne značilnosti velike depresije izrazite spominske motnje, motnje koncentracije in motnje pozornosti. Poudaril je, da je zaradi takšnega zdravstvenega stanja tožnica lahko spregledala del odločbe ZZZS z dne 25. 2. 2014 in da je do tega skoraj zanesljivo prišlo pod vplivom navedenega psihičnega stanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tako ugotovitvam izvedenca kot pričanju tožničine lečeče psihiatrinje, ki je med drugim izpovedala, da je bila tožnica 25. 2. 2014 pri njej na kontrolnem pregledu, pri čemer je bilo njeno psihično stanje slabo, bila je utrujena, tesnobna, nezbrana, konfuzna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pri tožnici v času prejema odločbe ZZZS podana huda oblika depresivne motnje, zaradi česar je tožnica spregledala prvi stavek izreka te odločbe, ne da bi se tega zavedala, oziroma ni sprejela oz. dojela njegove vsebine. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da izvedenec ni potrdil tožničinega psihofizičnega stanja za celotno relevantno obdobje. Izvedenec je namreč pojasnil, da je bila tožnica v opisanem stanju več mesecev in da se tudi v obdobju do 3. 3. 2014 njeno stanje ni pomembneje izboljšalo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja (le) del izvedenčeve izpovedbe, da bi tožnica v spornem obdobju od 26. 2. 2014 do 3. 3. 2014 lahko bila dovolj zbrana, da bi lahko ozavestila celoten izrek sporne odločbe, zaradi česar ji je mogoče očitati malomarnost, ker bi odločbo morala prebrati večkrat. Tožnica je namreč odločbo prebrala, jo razumela kot jo je, in na podlagi razumevanja te odločbe še isti dan na ZZZS vložila pritožbo zoper njo. Neživljenjsko in nelogično pa je pričakovati, da bo oseba po tem, ko je odločbo prebrala in zoper njo že vložila pritožbo, odločbo še večkrat prebrala.

12. Prav tako so neutemeljene in nerelevantne za odločitev pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica poznala običajno postopanje zavoda (da se delavca po daljši odsotnosti najprej spozna za sposobnega za delo s krajšim delovnim časom, nato pa s polnim), zaradi česar bi morala biti bolj skrbna pri prebiranju odločbe ZZZS. Kot navedeno, tožnica zaradi psihičnih motenj oziroma težav, zaradi katerih se je zdravila že daljši čas in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, ni dojela stavka, da je od 1. 3. 2014 do 17. 3. 2014 sposobna za delo s krajšim delovnim časom.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti v zvezi z neobveščanjem delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, zaradi česar odpovedni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

14. Utemeljeno je sodišče sledilo tudi predlogu tožene stranke, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže skladno s 118. členom ZDR-1. V okviru odločanja o možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je pravilno upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in na podlagi tega utemeljeno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnica je sicer vztrajala (in tudi v pritožbi še vedno vztraja) pri reintegraciji, a je hkrati izpovedala, da tudi sama ugotavlja, da odnosi med njo in ravnateljico tožene stranke že nekaj časa niso dobri in da se je stanje v zadnjih letih še slabšalo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo tudi tožničine očitke toženi stranki v delovnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1420/2012, v katerem je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi mobinga. Iz tega spora jasno izhaja, da tudi na strani tožnice ni več potrebnega zaupanja v delodajalca, ki je sicer bistven element delovnega razmerja in predpogoj za normalno oziroma neovirano izvajanje delovnega procesa. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je medsebojno zaupanje med delavcem in delodajalcem še toliko bolj pomembno pri opravljanju dejavnosti na področju vzgoje in izobraževanja, kjer delovni proces zahteva vsakodnevno dogovarjanje med zaposlenimi in vodstvom. Tožnica pa je izpovedala, da zadnje obdobje pred bolniškim staležem z ravnateljico ni več ustno komunicirala, temveč le še pisno, zaradi takih odnosov pa je zelo težko hodila v službo. Glede na tako ugotovljene okoliščine in interes obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožničina pritožba neutemeljeno navaja, da slabih odnosov ni mogoče enačiti z izgubo zaupanja, in da so le delovni rezultati tisti, iz katerih gre sklepati, ali je delavcu še mogoče zaupati. V okviru odločanja o tem, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno (po 1. odstavku 118. člena ZDR-1) se presoja vse okoliščine ter interes delavca in delodajalca, torej ne le zaupanja med strankama. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med strankama vladali slabi odnosi, da med njima ni bilo niti primerne komunikacije, potrebne za normalen delovni proces, posledično pa med njima tudi ni zaupanja, ki se v delovnem razmerju zahteva. Kot izhaja iz izpovedb tožnice in ravnateljice tožene stranke v predmetni zadevi ter v zadevi opr. št. I Pd 1420/2012, tudi tožničina odsotnost z delovnega mesta od avgusta 2012 ni pripomogla k izboljšanju oziroma ureditvi odnosov med strankama. Pretekli tožničini delovni rezultati (iz obdobja pred avgustom 2012, ko je tožnica odšla na bolniško) in želja po vrnitvi na delovno mesto, kot jo tožnica zatrjuje v pritožbi, pa na tako porušene odnose in zaupanje ter na odločitev, da reintegracija tožnice ni možna, ne morejo vplivati.

15. Dejstvo, da bo tožnici v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki onemogočena ponovna zaposlitev v njenem (pedagoškem) poklicu, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odločanju o višini denarnega povračila, ki pripada tožnici. Med okoliščinami, ki se upoštevajo pri določanju višine denarnega povračila, 2. odstavkom 118. člena ZDR-1, so namreč izrecno določene tudi možnosti delavca za novo zaposlitev (poleg trajanja delavčeve zaposlitve, okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi sodišče dejstvo, da bo tožnici v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki onemogočena ponovna zaposlitev v njenem (pedagoškem) poklicu, moralo upoštevati v okviru odločanja, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z višino denarnega povračila, ki ga je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje (v višini 14 povprečnih mesečnih plač, izplačanih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar znaša 29.750,98 EUR), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za znižanje povračila, in tudi pritožbene navedbe tožnice, ki želi najvišje možno povračilo v višini 18 plač. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse okoliščine skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1, ki so naštete taksativno, zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče pri odločanju o višini denarnega povračila moralo upoštevati tudi dejstvo, da delovni proces pri toženi stranki zaradi nadomeščanja ni bil moten, in da je odpoved prejela v času hudih zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tožničine možnosti za nadaljnjo zaposlitev in pri tem pravilno ovrednotilo predvsem dejstvo, da se tožnica glede na veljavno zakonodajo kot strokovni delavec v vzgoji in izobraževanju ne more več zaposliti, pri iskanju nove zaposlitve pa je omejena, saj ima izkušnje le na pedagoškem področju. Dejstvo, da se je tožnica za krajši čas zaposlila pri drugem delodajalcu naslednji dan po prejemu izpodbijane odpovedi, pa tožničinih zaposlitvenih možnosti ne zvišuje - tožnica si je s tem očitno zmanjševala škodo, nato pa je bila brezposelna vsaj do odločitve sodišča prve stopnje (kar je vsaj leto in pol).

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP ni odgovarjalo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sama pa krije tudi stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi tožene stranke (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).