Jedro

Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko skladno s 103. členom OZ druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod zakonskimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu.

V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vse sporne pogodbe je toženec sklenil kot samostojni podjetnik, očitno za potrebe opravljanja svoje dejavnosti (nasprotnega ne trdi) in ne kot potrošnik. V obravnavanem sporu zato določbe o varstvu potrošnikov niso relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 41.439,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 in 74 EUR stroškov postopka (I. točka izreka); glede zahtevanih 3.377 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2019 pa zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Navaja, da je tožeča stranka finančna ustanova, ki se ukvarja z izterjavo obveznosti od komitentov. Pri pogodbi s 1. 4. 2016 gre za neke vrste kreditno pogodbo. Tožeča stranka bi morala v primeru kršitve odstopiti od pogodbe in z enostransko izjavo dati tožencu 15 dnevni rok za odpravo kršitev, saj je imel interes, da ostane v veljavi. Odstopa od pogodbe ni zatrjevala in dokazala. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka ravnala pravilno, ko tožencu ni dala roka za odpravo kršitev. Toženec je svoje obveznosti do tožeče stranke tudi delno izpolnil. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in dokaznimi listinami. Podana je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožencu ni bila dana možnost, da bi bil zaslišan. Sodišče ne more odločiti brez zaslišanja strank, zlasti ker ima toženec položaj potrošnika.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, pritrjuje razlogom sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. A. A., s. p., je imel po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje pri tožeči stranki odprt poslovni račun in je z njo sklenil Pogodbo o dogovorjeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu s 1. 4. 2016 (priloga A 2; v nadaljevanju Pogodba) ter 31. 3. 2017 še aneks št. 1 k Pogodbi o dogovorjeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu (priloga A 3). Tožeča stranka zahteva plačilo dolgovanih obveznosti iz naslova zapadlosti limita na dan 31. 3. 2018 skupaj s stroški opominjanja in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženec zmotno meni, da bi morala tožeča stranka pred zahtevkom poplačila zapadlih obveznosti odstopiti od pogodbe, toženca o tem obvestiti in mu pred odstopom dati na voljo primeren rok za odpravo kršitev in izpolnitev pogodbe. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da lahko uporabnik limita limit črpa vsakodnevno v celoti ali delno iz razpoložljivega stanja na računu, limit pa se mora v celoti vrniti najkasneje do datuma zapadlosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka zahteva izpolnitev pogodbe.

7. V konkretnem primeru torej tožeča stranka ni odstopila od pogodbe, ampak je zahtevala od toženca izpolnitev pogodbenih obveznosti. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko skladno s 103. členom Obligacijskega zakonika (OZ) druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod zakonskimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu. Iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je toženec v pritožbi niti ne izpodbija, izhaja, da je tožeča stranka svojo obveznost iz dvostranske sinalagmatične pogodbe, pri kateri je vsaka pogodbena stranka kot dolžnik zavezana opraviti svoje izpolnitveno ravnanje in hkrati kot upnik upravičena od druge stranke zahtevati, da opravi svoje nasprotno izpolnitveno ravnanje, izpolnila, medtem ko toženec svojega dela obveznosti ni izpolnil. 8. Ker tožeča stranka ni odstopila od pogodbe, ni odločilna določba 2. odstavka 11. člena Pogodbe s 1. 4. 2016, ki ji nalaga, da mora v primeru odstopa od pogodbe to sporočiti uporabniku limita (tožencu) s priporočeno pošiljko. Iz istega razloga tožencu ni bila dolžna pustiti dodatnega roka za izpolnitev pogodbe. Dolžnik namreč pride v zamudo že po samem zakonu, ko ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ). Rok za izpolnitev obveznosti je bil določen z dnem zapadlosti limita 31. 3. 2018, zato je bil toženec v zamudi že od 1. 4. 2018. 9. Dodaten rok za izpolnitev pogodbe ali morebitna druga formalna obveznost, ki bi jo morala tožeča stranka opraviti pred pozivom toženca na izpolnitev obveznosti, iz priloženih listin ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo vsebino dogovorjenih pogodbenih določil in tudi vštelo toženčevo delno izpolnitev obveznosti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe in dokaznimi listinami.

10. Neutemeljene in posplošene so tudi pritožbene navedbe, da tožencu ni bila dana možnost, da bi bil zaslišan. Uvodoma mora višje sodišče opozoriti, da pritožba ne pojasni, kako bi sodišče prve stopnje toženca, ki je neznanega bivališča1, lahko povabilo na zaslišanje. Sklicevanje na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pa je neutemeljeno. V skladu z 2. odstavkom 1. člena ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vse sporne pogodbe je toženec sklenil kot samostojni podjetnik, očitno za potrebe opravljanja svoje dejavnosti (nasprotnega ne trdi) in ne kot potrošnik. V obravnavanem sporu zato določbe o varstvu potrošnikov niso relevantne. Poleg tega pritožnik ne pojasni, zakaj bi bilo njegovo zaslišanje potrebno v primeru, če bi bil potrošnik. Prav tako pritožnik ne konkretizira, v zvezi s katerim dejstvom bi bilo potrebno njegovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zaslišanje toženca ni bilo potrebno, ker je bilo dejansko stanje bodisi že dovolj razjasnjeno, bodisi toženec o dejstvih, o katerih naj bi izpovedal, ni podal zadostne trditvene podlage. Tem razlogom pritožnik ne nasprotuje. Ker uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi kje in katere so navedbe, ki naj bi se dokazovale z zaslišanjem2, pritožnik pa tega ne stori, natančnejšega pritožbenega preizkusa ne more doseči. 11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zaradi pritožbenega neuspeha, tožeča stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 In mu je bil zato postavljen začasni zastopnik. 2 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.