Jedro

Za obstoj ponovitvene nevarnosti ni nujno, da so prej storjena kazniva dejanja istovrstna z dejanji, zaradi katerih je obdolženec v kazenskem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepoma I Kpd 1587/2009 z dne 15.11.2009 zoper obdolženega Z.L., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženega S.K., ob ugotovljenem sumu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 2119/2009, Ks 2120/2009 in Ks 2128/2009 z dne 17.11.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zagovornika obdolženega Z.L. in S.K. pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik obdolženega Z.L. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da namesto pripora odredi hišni pripor; zagovornik S.K. pa predlaga odpravo pripora, podrejeno pa njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencema in njunima zagovornikoma. Obdolženi Z.L. in njegov zagovornik se o njem nista izjavila, obdolženi S.K. je v podani izjavi izpostavil, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, da si želi po prestani zaporni kazni normalno zaživeti, da se je zaposlil kot taksist in da je oče dveh hčera v starosti 13 in 20 let; njegov zagovornik pa je izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na določbo 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni oziroma ga Vrhovno sodišče v konkretni zadevi ni imelo, sodišče o tem ni dolžno navajati razloge.

6. Zagovornik obdolženega Z.L. z navedbami, da je imel obdolženec pri njem doma najdeno mamilo za lastno uporabo, da je šlo pri prodaji mamila J.T. za enkratno dejanje, v katerega je bil prisiljen zaradi vračila dolga, da se obdolženec ne preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj opravlja dela v gradbeništvu in da bi bilo moč doseči isti namen z odreditvijo hišnega pripora, izpodbija zaključke sodišča o obstoju utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora. S takimi razlogi ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Očitek zagovornika obdolženega S.K., da utemeljen sum ni podan oziroma da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Preiskovalna sodnica je celovito presodila zbrano dokazno gradivo ter na drugi in tretji strani izpodbijanega sklepa navedla dokaze in podatke, ki kažejo, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sklepanje o utemeljenem sumu v zvezi s storitvijo navedenega kaznivega dejanja je oprla na podatke kazenske ovadbe SKP PU Ljubljana z dne 14.11.2009 ter njenih prilog in izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, iz katerih izhaja, da je imel obdolženi S.K. kontakte z J.T. in ostalimi osumljenci, s katerimi so se dogovorili, da dostavijo prepovedano drogo J.T. v Republiko Avstrijo, pri tem pa izpostavila tudi komunikacijo z dne 22.6.2009 med K.S. in S.S., v kateri slednji pove, da je dobil sporočilo od „njega“ in K.S. naroča naj pokliče J.T., ki se v pogovoru dogovorita za ceno 3.000 EUR za „sve skupa“, kar predstavlja znesek za drogo in prevoz. Po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja navedenih okoliščin kaže, da je podano zadosti dokazov, da naj bi osumljenec, skupaj z ostalimi udeleženci, storil očitano mu kaznivo dejanje. Z navedbami, da obdolženi K. ni vedel, da je denar, ki naj bi ga šel iskat v Avstrijo, povezan z drogo, na kar kaže tako dejstvo, da pri hišni preiskavi niso našli ničesar, kot tudi da je pri komunikaciji uporabljal telefonsko številko, za katero je imel sklenjeno naročniško razmerje na svoje ime, česar zagotovo ne bi storil, če bi vedel, da gre za kriminalno dejavnost, vložnik zahteve napada dokazno presojo sodišča, zaradi česar pa tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede trditve, da je sodišče zmotno interpretiralo pogovor z dne 22.6.2009 med obdolženim K., S. in T. 8. Zahteva neutemeljeno izpodbija tudi zaključke pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. S trditvami, da ni podana ponovitvena nevarnost, ker si je obdolženi K. uredil družinsko življenje in se zaposlil kot taksist, poleg tega so vsi ostali osumljenci priprti, obdolžencu pa se v zahtevi za preiskavo očita le postranska vloga, saj naj bi šel zgolj po denar, ki naj bi bil povezan z drogo in pri tem nevtralno povpraševal po kraju, času in količini denarja, ki naj ga prevzame, vložnik zahteve izpodbija zaključke sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. S takimi razlogi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljila, na podlagi katerih okoliščin je zaključila, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem pa ni upoštevala zgolj teže kaznivega dejanja glede na predpisano kazen, kot zmotno navaja vložnik zahteve, pač pa tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti pa prejšnje življenje osumljenca. Izpostavila je, da je bil obdolženec že predkaznovan, in sicer za kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po členu 311 KZ, ki so tudi kazniva dejanja storjena iz koristoljubja, tokrat očitano dejanje pa je storil kmalu po prestani zaporni kazni. Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da je bila obdolžencu sodba Okrožnega sodišča Novo mesto K 114/08 izrečena 1.7.2009, torej po storitvi tukaj očitanega mu dejanja z dne 22.6.2009, kar pa upoštevaje ostale okoliščine, ugotovljene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ne more spremeniti zaključka sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Dejstvo, da naj bi obdolženec izvršil obravnavano kaznivo dejanje kljub temu, da je zoper njega tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po členu 311 KZ vsekakor kaže na njegove osebne lastnosti oziroma njegov odnos do družbenih pravil. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da za obstoj ponovitvene nevarnosti ni nujno, da so prej storjena kazniva dejanja istovrstna z dejanji, zaradi katerih je obdolženec v kazenskem postopku. Preiskovalna sodnica je nadalje izpostavila, da je bilo dejanje storjeno organizirano, udeleženih je bilo več oseb in da je imel obdolženec aktivno vlogo pri očitanem dejanju, saj je vzpostavil kontakt z glavnim kupcem kot tudi med ostalimi udeleženci dejanja. Na podlagi navedenih okoliščin je povsem utemeljeno sklepala, da je v tem trenutku podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženi K. na prostosti nadaljeval s takimi in podobnimi kaznivimi dejanji, ki predstavljajo nevarnost drugim ljudem. Iz navedenega je tudi razvidno, da vložnik zahteve nima prav, ko očita sodišču, da ni presojalo obdolženčeve vloge pri očitanem kaznivem dejanju, kolikor pa ne soglaša z presojo, ki jo je opravilo sodišča, se s tem spušča v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP na področje dejanskega stanja.

9. Ne gre pritrditi zagovorniku, da sodišče pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo načela sorazmernosti, saj kriminalna količina očitanih kaznivih dejanj ne opravičuje tako hudega posega v obdolženčevo osebno svobodo, kot ga predstavlja pripor, kot tudi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in potek kazenskega postopka, saj bi bilo moč doseči isti namen s hišnim priporom.

10. Obdolženi S.K. je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Takšna dejanja predstavljajo hudo ogrožanje zdravja ljudi. Glede na to je sodišče, ki je ugotovilo obstoj realne in konkretne nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, tudi utemeljeno zaključilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da je podano sorazmerje med ogrožanjem zavarovane dobrine, ki ga predstavlja izvršitev kaznivih dejanj te vrste, in omejitvijo obdolženčeve pravice do osebne svobode.

11. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do predloga obrambe glede odreditve hišnega pripora. S tem, ko je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da milejši ukrep ne pride v poštev, saj na tak način ne bo mogoče poskrbeti za varnost ljudi, sodišče ni bilo dolžno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo hišnega pripora.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.