Jedro

Namen določbe 257. člena ZIZ je omejiti možnost zlorabe inštituta ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi zavlačevanja izvršilnega postopka z vlaganjem t. i. pavšalnih ugovorov. Pavšalen ugovor je torej ugovor, v katerem dolžnik zanika obligacijsko razmerje z upnikom. Ker pa je mogoč položaj, ko med upnikom in dolžnikom dejansko ni obligacijskega razmerja, mora upnik za pridobitev predhodne odredbe z listino (npr. pogodba ali naročilnica ali dobavnica, ki jo je podpisal dolžnik) izkazati verjetnost obstoja obligacijskega razmerja z dolžnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo predhodno odredbo, s katero je organizacijam za plačilni promet prepovedalo, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplačajo iz njenih računov denarni znesek do višine 64.766,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje ter znesek 343,38 EUR (stroški izvršilnega postopka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2013 dalje. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper takšno odločitev.

2. Tožena stranka je izpodbijala navedeno odločitev s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je potrdilo navedbe tožene stranke, da iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka predlogu za izdajo predhodne odredbe, ne izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, ko ugotavlja, da je bila pogodba št. 2010/23, ki jo je tožeča stranka predložila v dokaz obstoja obligacijskega razmerja, sklenjena med tožečo stranko in družbo S., d. o. o. Plačilo zneska 100.000,00 EUR + DDV s strani tožene stranke ne pomeni, da je tožena stranka prevzela celoten dolg družbe S. po pogodbi št. 2010/23. Tožnica v spis ni predložila nobene druge listine, iz katere bi izhajalo, da se je tožena stranka zavezala plačati celoten dolgovani znesek po omenjeni pogodbi. Zavrnitve računa ni podpisal zakoniti zastopnik toženke. Žig toženke na dopisu ne more nadomestiti podpisa zakonitega zastopnika, niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje obstoja pooblastila njenega direktorja. Izpodbijana odločitev temelji le na navedbi, da je toženka plačala znesek 100.000,00 EUR, ne pa na listini, ki bi jo morala tožeča stranka predložiti v skladu s 1. točko 258. člena ZIZ. Iz pogodbe izhaja, da naj bi tožeča stranka za novoustanovljeno družbo izvedla le del pogodbeno dogovorjenih storitev in te je tožena stranka tudi plačala z zneskom 100.000,00 EUR. Zanjo naj bi izvedla storitve priprave dokumentacije za poročanje ministrstvu ter pripravo zahtevkov predplačila za izplačila, ne pa vseh pogodbenih obveznosti. Če bi želela prevzeti vse obveznosti družbe S. po pogodbi, bi pravdni stranki o tem sklenili pisni dogovor oziroma pogodbo. Tožena stranka bi se morala za prevzem celotne obveznosti v višini 64.766,14 EUR zavezati s pogodbo, pa se ni. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil temelj obveznosti po pogodbi nedeljen. Iz 2. člena pogodbe izhaja, da se le del pogodbeno dogovorjenih storitev nanaša na novoustanovljeno družbo, pri tem pa je bila oddaja vloge na javni razpis, ki je najpomembnejši del pogodbenih storitev, opravljena za naročnika S. in ostale člane konzorcija. Tožena stranka ni bila pripravljena prevzeti celotne plačilne obveznosti po pogodbi, sploh ne v takšni nesorazmerni višini glede na opravljene storitve tožeče stranke. Družba S. s posebno tožbo zahteva znižanje plačila po pogodbi v skladu z določbo tretjega odstavka 779. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaključuje, da iz pogodbe št. 2010/23, računa št. IR 13-00037 in zavrnitve računov, ne izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Zato pogoji iz 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe niso izpolnjeni.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoji za odreditev zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo izhajajo iz materialnopravne določbe 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe.

6. Sodišče je izdalo predhodno odredbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se glasi na denarno terjatev in ki je glede na sodno prakso (1) v nerazveljavljenem dajatvenem delu odločba domačega sodišča, s čimer se izkazuje verjetnost obstoja v njej določene dolžnikove obveznosti. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo obstoj tudi drugega pogoja za zavarovanje s predhodno odredbo. Pri tem nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni utemeljilo neposredno, ampak na podlagi pravila o domnevani nevarnosti iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ. Po tem se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Določba je prišla v ZIZ z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIZ (Ur. l. RS, št. 26/2011). Iz predloga navedene novele ZIZ (Poročevalec DZ z dne 11. 3. 2011, str. 12- 14), pa je razvidno, da je bil njen namen omejiti možnost zlorabe inštituta ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi zavlačevanja izvršilnega postopka z vlaganjem t. i. pavšalnih ugovorov. Pavšalen ugovor je torej ugovor, v katerem dolžnik zanika obligacijsko razmerje z upnikom. Ker pa je mogoč položaj, ko med upnikom in dolžnikom dejansko ni obligacijskega razmerja, mora upnik za pridobitev predhodne odredbe z listino (npr. pogodba, ali naročilnica ali dobavnica, ki jo je podpisal dolžnik) izkazati verjetnost obstoja obligacijskega razmerja z dolžnikom (omenjeni Poročevalec, str. 14). Kadar konkretna situacija nima navedenih in zakonsko poudarjenih značilnosti, predhodne odredbe na podlagi navedene domneve ni mogoče izdati.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka zoper sklep o izvršbi vložila pavšalen ugovor, s katerim je zanikala obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Tega v pritožbi ne zanika niti tožena stranka sama. Hkrati je tožeča stranka z listinami ovrgla toženkino zanikanje obstoja obligacijskega razmerja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, sta se s pogodbo o izvedbi storitev št. 2010/23 z dne 13. 10. 2010 tožeča stranka ter družba G., d. o. o. (kasneje preimenovana v S., d. o. o.) dogovorili za sodelovanje v zvezi s prijavo na javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in da bo skladno z zahtevami razpisne dokumentacije ustanovljeno novo podjetje, ki bo izvajalec projekta in prejemnik nepovratnih sredstev. Nanj bodo torej prenesene vse pravice in tudi obveznosti, ki jih je sprejel G., d. o. o., tudi obveznost plačila storitev, ki jih bo opravila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izkazan verjeten obstoj obligacijskega razmerja oziroma, da je tožena stranka prevzela navedene obveznosti oziroma da je verjetno izkazan obstoj njene obveznosti po računu št. IR 13-00037. Pri tem je štelo, da je toženka naknadno odobrila sklenitev omenjene pogodbe, in sicer s konkludentnim dejanjem, z delnim plačilom obveznosti po navedeni pogodbi (100.000,00 EUR + DDV). Navedeno konkludentno dejanje samo po sebi ne predstavlja jasne zavrnitve zanikanja tožene stranke, da je sprejela celotno obveznost, ki izhaja iz dajatvenega dela sklepa o izvršbi in s čimer bi bil izpolnjen pogoj za domnevano nevarnost, ki bi bila izkazana na zakonsko zahtevani način. Tožeča stranka pa je verjetnost obstoja obligacijskega razmerja toženke s tožečo stranko izkazovala še s predložitvijo računa IR 13-00037 za znesek 64.766,14 EUR, ki je bil izdan na podlagi omenjene pogodbe in ga je toženka prejela, listino iz katere izhaja, da je toženka sprva zahtevala specifikacijo tega računa, po tem, ko je bila ta dana, pa je toženka z dopisom, ki ga je tožeča stranka prav tako predložila, navedla, da račun zavrača, ker ni dogovorjena zapadlost oziroma petnajstdnevni rok plačila. Navedeni listini vsebujeta toženkin žig in podpis njenega delavca. Predstavljata listino, ki izvira od dolžnika in s katero ta ne zanika obstoja obveznosti. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je več argumentov, ki govore v prid obstoju obligacijskega razmerja po omenjenem računu, od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju oziroma, da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. S tem je izpolnjen pogoj za domnevano nevarnost iz 258. člena ZIZ.

8. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

(1) Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010.