Jedro

Zgolj dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti. Zatrjevane nepravilnosti bodo lahko predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka, v okviru morebitnih postopkov s pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje pa ne more biti podlaga za prenos krajevne pristojnosti.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A. Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je v teku kazenski postopek zoper obdolženko zaradi dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po 190. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

Obdolženkin zagovornik je na sodišče naslovil predlog za prenos pristojnosti in zahtevo za izločitev. Predlaga prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče (okrajno sodišče v Ljubljani ali Celju, izven območja Višjega sodišča v Mariboru) na podlagi pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča ter poštenega sojenja. Sklicuje se na 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), mednarodne dokumente ter odločbo Ustavnega sodišča Up-120/97. Ob sklicevanju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in prakso Vrhovnega sodišča ocenjuje, da je v obravnavani zadevi podana kršitev videza nepristranskosti sodnikov Okrajnega sodišča v Mariboru. Razpravljajoča sodnica A. A. ni zagotavljala nepristranskega sojenja, saj je kršila pravice obrambe: izdala je sklep o združitvi postopka in odredila razpis naroka, čeprav za to niso bili podani pogoji, potrditvah zagovornika namreč ni niti odredila vročitve obtožnega predloga (iz pridružene zadeve 19796/2018) obrambi. Navaja, da sodišče tudi ni vročilo vabila obdolženki, zagovorniku pa ni odgovorilo na prošnjo za preklic naroka ter opozorila glede pogojev za njegov razpis. Predsednik sodišča se je na zagovornikovo obvestilo o tem odzval z dopisom, iz katerega naj bi potrditvah zagovornika izhajalo, da je razpravljajoča sodnica poročala neresnične podatke (glede vročitve vabila, obtožnega predloga in sklepa o združitvi strankam), kršila pa tudi človekove pravice obdolženke kot pacientke, ker je nedopustno poizvedovala pri obdolženkini osebni zdravnici o njenem stanju z vidika sposobnosti udeleževanja kazenskega postopka še pred njegovim začetkom. Razpisani narok je sodnica sicer kasneje preklicala in preložila, a ob tem stranke zgolj obvestila, da veljajo pravni pouki iz prejšnjega vabila. Zagovornik meni, da ne gre za površnost, temveč za kršitev načela nepristranskega in poštenega sojenja, enako pa očita tudi sodnici v zdaj pridruženi zadevi, ki naj bi tožilstvu pomagala popraviti obtožbo, obdolženko pa je tudi neupravičeno obsodila v neki drugi zadevi, v kateri je vložena zahteva za varstvo zakonitosti (zadeva 19809/2016). Navaja še dejstva v zvezi z mladoletnima hčerama obdolženke in ovaditelja ter povzema odločbo Ustavnega sodišča št. Up-957/16 z dne 22. 6. 2017 (navaja sicer opr. št. Up-759/2016) o ustavni pritožbi pritožnice (obdolženke), na podlagi katere je sodišče razveljavilo pravnomočno zavrnitev pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe glede zaupanja mladoletne hčere v začasno varstvo in vzgojo materi (na podlagi 22. člena Ustave). Zagovornik se v predlogu nadalje sklicuje na sodbo I Ips 55384/2011, a ne pojasni, kako naj bi bila navedena odločba povezana z obravnavano zadevo. Na podlagi očitkov zoper razpravljajočo sodnico zagovornik zatrjuje okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in ki zbujajo dvom o nepristranskosti sodišča kot institucije. Opozarja na strokovno in stanovsko povezanost sodnikov mariborskih sodišč, ki naj bi postopek ustavne pritožbe zamerili. Sodnica naj bi zoper zagovornika vložila tudi predlog za kaznovanje. Opozarja še na analizo dveh doktorjev pravnih znanosti, objavljeno v reviji Pravna praksa dne 24. 8. 2017, v kateri je ugotovljeno, da so ustavne pravice v Sloveniji najpogosteje kršene na območju Višjega sodišča v Mariboru.

Pod točko 2 zagovornik za primer zavrnitve predloga za prenos pristojnosti zahteva izločitev sodnice A. A., B. B. in vseh ostalih sodnic in sodnikov kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Mariboru, slednjih zaradi videza nepristranskosti.

B.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odločalo le o predlogu za prenos krajevne pristojnosti. Kot skupno neposredno višje sodišče je po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pristojno za presojo predloga, da določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, zakon pa Vrhovnemu sodišču ne daje pristojnosti za odločitev o predlogu za izločitev sodnikov prve stopnje.

Krajevno pristojnost je mogoče prenesti le izjemoma (saj je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca), če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Predlagatelj v predlogu uveljavlja obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti.

Kateri so tehtni razlogi za prenos pristojnosti, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP (prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 in Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015). Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Kr 5502/2018 z dne 24. 5. 2018).

V predlogu navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti.

V zvezi s trditvami zagovornika v predlogu o videzu nepristranskosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da predstavljajo zgolj subjektiven dvom zagovornika v nepristranskost sojenja. Zunanji videz nepristranskosti ni abstraktna kategorija, temveč mora biti v vsakem posameznem primeru povezan s konkretnimi okoliščinami, ki bi v tej zadevi lahko vzbudile objektivno bojazen, da sodišče ni nepristransko. Vrhovno sodišče je v sklepu I Kr 42208/2010 z dne 16. 11. 2017 glede vprašanja, ali je bojazen objektivno utemeljena, kot odločilne ocenilo okoliščine konkretnega primera, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja, ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti.

V sklepu I R 100/2018 z dne 26. 7. 2018, na katerega se (očitno) sklicuje predlog, je Vrhovno sodišče poudarilo, da je pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja pomembno, da se mora odražati tudi navzven (tako imenovani videz nepristranskosti), saj sta v nasprotnem primeru lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. V zvezi s prenosom pristojnosti je videz nepristranskosti upoštevalo na primer v sklepu I Kr 449/2015-29 z dne 26. 11. 2015, ko je zapisalo, da pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki sicer niso neposredno povezane s samo zadevo, pač pa lahko nanjo vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Po ustaljeni sodni praksi(1) kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Kakšnih posebnih konkretnih okoliščin v zvezi s tem zagovornik niti ne navaja. V zvezi s člankom oziroma raziskavo odločb Ustavnega sodišča so navedbe neupoštevne, saj niso povezane z obravnavano zadevo.

V zvezi s trditvami zagovornika v predlogu o pristranskosti s strani razpravljajoče sodnice v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Če bi sodišče res razpisalo in celo izvedlo narok, ne da bi bili za to podani procesni pogoji, lahko vložnik ali obdolženka procesno kršitev uveljavlja s pritožbo. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je sodišče v obeh sedaj združenih zadevah obdolženki neuspešno skušalo vročiti tako obtožni predlog kot vabilo na narok na naslov prebivališča. Po dodatnih poizvedbah je sodišče v obravnavani zadevi uspelo obdolženki vročiti pisanja preko delodajalca. V pridruženi zadevi je še pred združitvijo postopka obdolženki vročalo obtožni predlog in vabilo na razpisani narok tudi preko sodnega vročevalca, zagovorniku pa ni vročalo ničesar, saj v spisu za to ni bilo podlage (obdolženka ni imela zagovornika). Glede na to, da sodišče pisanj obdolženki ni uspelo vročiti, niti na naslov prebivališča in ne preko delodajalca, je upravičeno opravilo poizvedbe pri osebni zdravnici obdolženke, še posebej glede na dolgotrajnost bolniške odsotnosti in prošnje za preklic razpisanih narokov. Glede trditev o podanem predlogu sodnice za kaznovanje zagovornika Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bil podan.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah(2) presodilo, da zgolj dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti. Zatrjevane nepravilnosti bodo lahko predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka, v okviru morebitnih postopkov s pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje pa ne more biti podlaga za prenos krajevne pristojnosti.(3) Predlagatelj ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali prenos pristojnosti, zato je Vrhovno sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.