Jedro

Tožena stranka bi morala po prepričanju sodišča, v konkretnem primeru uporabiti 82. člen ZVoz, v okvir katerega spadajo tudi zdravniška spričevala izdana, zaradi podaljšanje vozniškega dovoljenja in pri tem upoštevati njihovo omejeno časovno veljavnost treh let. Tožnik torej utemeljeno očita toženi stranki, da je ob uporabi napačne določbe ZVoz (to je 83. člena), nepravilno sklepala, da ima sporno dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo in (med drugim) na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo organa prve stopnje.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Upravne enote Krško, št. 218-85/2016-43 z dne 3. 2. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 3716-13/2017/17-02411138 z dne 29. 5. 2020, odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožba v preostalem delu (zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 3716-13/2017/17-02411138 z dne 29. 5. 2020), se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba organa prve stopnje_

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se tožniku na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Posebna zdravstvena komisija, št. 44/2016 z dne 19. 10. 2016 (v nadaljevanju dokončno zdravniško spričevalo komisije) in mnenja Posebne zdravstvene komisije, št. 102-1956/2016 z dne 9. 12. 2019 (v nadaljevanju obrazloženo mnenje komisije), odvzame vozniško dovoljenje številka ..., št. registra ..., izdano 22. 6. 1994 za vožnjo motornih vozil kategorij AM, B1, B, F in G, do predložitve zdravniškega spričevala o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu in potrdila o udeležbi voznika v psihosocialni delavnici, po izteku šestmesečnega roka, to je po 19. 4. 2017 (I. točka izreka). Odločil je še, da mu mora tožnik vozniško dovoljenje vrniti v 8 dneh od vročitve odločbe (II. točka izreka), da upravni organ podatke o odvzemu vozniškega dovoljenja vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj (III. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka) in da gredo stroški pravnega zastopanja v breme stranke (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku sledil navodilom tega sodišča v sodbi I U 1601/2017 z dne 11. 9. 2019 in dne 6. 12. 2019 pridobil obrazloženo mnenje posebne zdravstvene komisije glede ugotovljene začasne telesne in duševne nezmožnosti tožnika za vožnjo vozil. Odločba organa prve stopnje št. 218-85/2016-25 z dne 10. 3. 2017, ki jo je naslovno sodišče z omenjeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom I U 1601/2017-14 z dne 11. 10. 2019 odpravilo in vrnilo istemu organu v ponoven postopek, je namreč temeljila na mnenju komisije z dne 19. 10. 2016, ki ni bilo obrazloženo.

3. V obrazloženem mnenju je komisija (med drugim) ugotovila, da je pri tožniku vidna marmorirana koža, da je bil test ravnotežja Babinski Weil levo patološki, da je psihološki pregled pokazal nevrotsko osebnostno strukturo in da je bila motorična koordinacija hitra, vendar s povečanim številom napak za enostavne in sestavljene dražljaje. Njegove vrednosti CDT-ja so od leta 2014 do leta 2016 nihale (večinoma so bile nad povprečjem, ki je 1,3). Kljub temu, da je bil pogovorljiv in kritičen do občasne rabe alkohola, je deloval psihomotorično upočasnjen. Zaradi preverjanja kritičnosti in vzdrževanja abstinence ga je čez 6 mesecev naročila na kontrolo in mu naložila udeležbo v psihosocialni delavnici.

4. Tožnik se je pred izdajo odločbe izjasnil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Zoper obrazloženo mnenje komisije je podal pripombe, ki jih je kasneje vsebinsko ponovil v tožbi. Komisija nanje ni odgovorila, ker je menila, da gre le za pripombe pravne narave, ki so v pristojnosti upravnega organa. Organ prve stopnje se je do njih opredelil. Pojasnil je, da v konkretnem primeru pogoji za ustavitev postopka niso izpolnjeni, ravno tako te možnosti ne predvidevajo določbe Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz). Poudaril je, da je mnenje komisije, pred katero se lahko zahteva ponovni pregled, dokončno (drugi odstavek 84. člena ZVoz). Četudi je bilo poslano kasneje, iz njega izhajajo ugotovitve o stanju tožnika v obdobju, ko je bil pregled izveden, te pa so skladne z določbami Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil. Ugotovil je, da tožnik ni posredoval nikakršnih dokazil o njegovih morebitnih boleznih, ki bi lahko vplivale na rezultat testov CDT. Ob vpogledu v uradne evidence vozniških dovoljenj je organ prve stopnje še ugotovil, da tožnik po dnevu 19. 4. 2017 (to je po izteku šestmesečnega roka) ni opravil kontrolnega pregleda.

5. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je organ prve stopnje zaključil, da iz dokončnega zdravniškega spričevala in obrazloženega mnenja komisije izhaja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 57. člena ZVoz, za izdajo odločbe o odvzemu vozniškega dovoljenja tožniku iz zdravstvenih razlogov.

_Izpodbijana odločba druge stopnje_

6. Tožnik se je zoper odločbo organa prve stopnje pritožil, organ druge stopnje pa je na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Skliceval se je na obširne razloge odločbe organa prve stopnje, ki je po njegovem mnenju skladna z določilom 214. člena ZUP. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami je pojasnil, da je bil organ prve stopnje pri svojem odločanju na podlagi 57. člena ZVoz dolžan upoštevati ugotovitve dokončnega zdravniškega spričevala oziroma obrazloženega mnenja komisije. Iz samega namena zakona namreč izhaja, da ni mogoče omejiti roka veljavnosti zdravniškim spričevalom, izdanim na podlagi opravljenega kontrolnega zdravstvenega pregleda (83. člena ZVoz). To bi pomenilo, da bi obveznost, ki je bila vozniku naložena z zdravniškim spričevalom, odpadla, če je ta ne bi opravil znotraj roka, to pa ni v javnem interesu. Razlogi za ustavitev postopka zato po mnenju organa druge stopnje niso podani. Navedel je, da gre pri okoliščini, da je organ prve stopnje obrazloženo mnenje komisije z dne 9. 12. 2019 prejel dne 6. 12. 2019, za nerelevantno administrativno napako in poudaril, da (pri)tožnik ni konkretno pojasnil, kako bi ta lahko vplivala na njegov pravni položaj oziroma upravni postopek.

_Bistvene navedbe strank_

7. Zoper izpodbijani odločbi je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb in zahteva povrnitev stroškov tega postopka. Predlaga tudi da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni s posebno odločbo odmeri stroške upravnega postopka.

8. V tožbi predvsem ponavlja vsebino pripomb k obrazloženemu mnenju komisije in pritožbenih navedb. Opozarja, da je tožena stranka začela postopek po uradni dolžnosti na podlagi zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma Brežice (v nadaljevanju ZD Brežice) z dne 25. 7. 2016 oziroma dokončnega zdravniškega spričevala komisije z dne 19. 10. 2016. O upravni zadevi je bilo dokončno odločeno dne 3. 2. 20201, ko je bila izdana odločba organa druge stopnje, zato bi morala upravni postopek skladno s 135. členom ZUP zaradi poteka časa ustaviti. Poudarja, da je bil na zdravstvenem pregledu zaradi podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato bi morala tožena stranka uporabiti 82. člen ZVoz, ki časovno veljavnost zdravniških spričeval, izdanih v okviru tovrstnih pregledov, omejuje na tri leta. Napačno je njeno stališče, da ima skladno z 83. členom ZVoz dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo, saj je nepravilno štela, da je tožnik opravil kontrolni zdravstveni pregled. Zato mu je odvzela vozniško dovoljenje brez pravne podlage (na podlagi neveljavnega zdravniškega spričevala), komisija pa je obrazložila spričevalo, ki ne velja več (veljava mu je namreč potekla dne 19. 10. 2019).

9. Tožnik organu druge stopnje očita, da se ni opredelil do vseh njegovih pritožbenih navedb, ki bi utegnile vplivati na pravilnost odločitve, njegova obrazložitev v zvezi z datumom nastanka in prejema obrazloženega mnenja komisije pa ni zadostna. Nihče se ni opredelil do njegovih pripomb na obrazloženo mnenje komisije.

10. Poudarja, da v konkretnem primeru ni bilo pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja, predvsem ob upoštevanju določb Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil, ki je veljal v času prvotnega odločanja. Tožnik meni, da obrazloženo mnenje komisije ne prikazuje resničnega in popolnega dejanskega stanja. Iz njega namreč izhaja, da je bil razlog za izdajo negativnega spričevala nihanje CDT oziroma odstotkov CDT od leta 2014 dalje, ki pa se ne more uporabiti kot edini indikator za ugotavljanje škodljive rabe alkohola. Glede na svetovne smernice, CDT rezultati niso odvisni le od uživanja alkohola, ampak tudi od določenih bolezni, ki jih preiskovanec morebiti ima, česar pa komisija ni dodatno preverjala, niti ni opravila še kakšnih drugih biokemičnih oziroma hematoloških preiskav. Pri tožniku pa tudi sicer, upoštevajoč zdravniški spričevali iz leta 2014 in 2016, izdani na podlagi zdravstvenega pregleda za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ni mogoče govoriti o škodljivem uživanju oziroma zlorabi alkohola. Zato je tožena stranka kršila določbo 8. člena ZUP, ko je na takšno mnenje komisije oprla svojo odločitev.

11. Tožena stranka je sodišču skladno z 38. členom ZUS-1 poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

_Presoja sodišča_ **K I. točki izreka:**

12. Tožba zoper odločbo organa prve stopnje št. 218-85/2016-43 z dne 3. 2. 2020, je utemeljena.

13. Med strankama ni sporno, da: (1) je ZD Brežice, kjer je tožnik opravil zdravstveni pregled, dne 25. 7. 2016 izdal zdravniško spričevalo, zoper katerega je tožnik podal ugovor, (2) na podlagi katerega je komisija dne 19. 10. 2016 izdala dokončno zdravniško spričevalo o tožnikovi telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, (3) ki ga je na podlagi navodil sodbe tega sodišča I U 1601/2017 z dne 11. 9. 2019, naknadno obrazložila in da (4) sta bila omenjeno dokončno zdravniško spričevalo in obrazloženo mnenje komisije podlaga za odločitev tožene stranke.

14. Sporno ostaja predvsem vprašanje, ali je bilo dokončno zdravniško spričevalo, skladno z 83. členom ZVoz, v času ponovnega odločanja organa prve stopnje veljavno, ali pa mu je na podlagi 82. člena veljava že potekla in posledično, ali je tožena stranka tožniku odvzela vozniško dovoljenje iz zdravstvenih razlogov na podlagi neveljavnega zdravniškega spričevala.

15. Skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem postopku praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače2. Glede na to, da je organ prve stopnje izdal prvo odločbo dne 24. 11. 2016, to je pred uveljavitvijo ZVoz-1, je tudi pri odločanju v ponovnem postopku, ko je sicer že veljal ZVoz-1, skladno s prvim odstavkom 94. člena3 tega zakona, pravilno uporabil določbe ZVoz, ki so veljale v času, ko se je upravni postopek začel. Torej so za obravnavano zadevo bistvene določbe ZVoz.

16. Omenjeni zakon pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov ureja v 57. členu. Ta v prvem odstavku določa, da upravna enota na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala iz drugega odstavka 81. člena ZVoz z odločbo odvzame imetniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila. Drugi odstavek 81. člena ZVoz pa določa, da če pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti ugotovi, da imetnik vozniškega dovoljenja ni sposoben za vožnjo motornih vozil, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in osebnega zdravnika ter upravni enoti posreduje zdravniško spričevalo (iz prvega odstavka 83. člena ZVoz). V prvem odstavku 72. člen določa, da se z zdravstvenim pregledom ugotavlja, ali je kandidat za voznika ali voznik motornega vozila telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila. Voznik motornega vozila, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, lahko zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo, mnenje te komisije pa je dokončno (prvi in drugi odstavek 84. člena ZVoz).

17. Po preučitvi upravnega spisa sodišče ugotavlja, da držijo tožnikove navedbe, da je opravil zdravstveni pregled zaradi podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja4, in ne kontrolni zdravstveni pregled, kot je to napačno ugotovila tožena stranka. Izvajalca zdravstvene dejavnosti (ZD Brežice in Posebna zdravstvena komisija) sta namreč v svojih zdravniških spričevalih z dne 25. 7. 2016 in 19. 10. 2016 (list. št. 1 in 10 upravnega spisa), pri rubriki pod točko 1, ki se nanaša na vrsto pregleda, označila alinejo B) "zdravstveni pregled za podaljšanje vozniškega dovoljenja".

18. Sodišče nadalje pojasnjuje, da bi tožnika na kontrolni zdravstveni pregled lahko napotila na podlagi 81. člena ZVoz pristojna upravna enota z odločbo ali izbrani osebni zdravnik, na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 78. člena ZVoz pa tudi Policija, državni tožilec, sodišče, zdravstveni zavod, osebni zdravnik in delodajalec in sicer v primerih iz 79. člena ZVoz5. Iz podatkov sodnega in upravnega spisa ne izhaja, da bi bil tožnik na kontrolni zdravstveni pregled napoten oziroma, da bi bil pri njemu podan kakšen razlog za napotitev iz 79. člena Zvoz.

19. ZVoz v XII. poglavju z naslovom "Zdravniška spričevala" ureja dve vrsti zdravniških spričeval. Določba 82. člena6 ureja zdravniško spričevalo, izdano po opravljenem zdravstvenem pregledu, ki velja tri leta, določba 83. člena7 pa zdravniško spričevalo, izdano po opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu. Niti iz 83. člena ZVoz niti iz njegovih predhodnih določb, ki urejajo zdravstveni pregled te vrste (77.-81. člen ZVoz) ne izhaja časovna omejitev veljavnosti zdravniških spričeval, izdanih na tej podlagi.

20. Glede na ugotovljeno, bi tožena stranka po prepričanju sodišča morala uporabiti 82. člen ZVoz, v okvir katerega spadajo tudi zdravniška spričevala izdana, zaradi podaljšanje vozniškega dovoljenja in pri tem upoštevati njihovo omejeno časovno veljavnost treh let. Tožnik torej utemeljeno očita toženi stranki, da je ob uporabi napačne določbe ZVoz (to je 83. člena), nepravilno sklepala, da ima sporno dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo in (med drugim) na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo organa prve stopnje.

21. Utemeljene so tudi tožnikove tožbene navedbe, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje. Preuranjeno je odločila, da se tožniku iz zdravstvenih razlogov na podlagi 57. člena ZVoz odvzame vozniško dovoljenje. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku odločal v letu 2020 (in izpodbijano odločbo izdal dne 3. 2. 2020), to pomeni po tem, ko je dokončnemu zdravniškemu spričevalu komisije z dne 19. 10. 2016, skladno z drugim odstavkom 82. člena ZVoz veljavnost že potekla (to je na dan 19. 10. 2019).

22. Po prepričanju sodišča bi moral organ prve stopnje izvesti ponovni ugotovitveni postopek in tožnika napotiti na nov (ustrezen) zdravstveni pregled, v okviru katerega bi bilo izdano veljavno zdravniško spričevalo, ki bi predstavljalo zakonito pravno podlago za izdajo odločbe. K takšnemu ravnanju ga zavezuje tudi 6. člen ZUP (načelo zakonitosti), skladno s katerim mora upravni organ odločiti na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob izdaji odločbe8. Sodišče se strinja tudi s stališčem tožnika, da bi tožena stranka morala s sklepom ustaviti postopek, ki ga je začela po uradni dolžnosti, če bi želela upoštevati že izdano dokončno zdravniško spričevalo komisije, saj na podlagi ugotovljenih okoliščin v takem primeru ne bi bilo več pogojev za njegovo nadaljevanje (četrti odstavek 135. člena ZUP)9. 23. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (83. člen, namesto 82. člena ZVoz), v posledici česar je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je tako izpodbijano odločbo, na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo in vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V tem postopku bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali so glede na ugotovljeno dejansko stanje v času (ponovnega) odločanja podani pogoji za odvzem tožnikovega vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo organa prve stopnje iz navedenih razlogov odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

24. Sodišče je s tem, ko je odpravilo izpodbijano odločbo organa prve stopnje in jo vrnilo istemu organu v ponoven postopek, posledično odločilo tudi o tožnikovemu zahtevku, ki se nanaša na stroške upravnega postopka (2. točka tožbenega zahtevka). Odpravljena je namreč odločba v celoti, to pomeni tudi odločitev organa prve stopnje glede stroškov upravnega postopka, zaradi česar bo treba v ponovljenem postopku odločiti tudi o tem.

25. O zadevi je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot tožena stranka glavni obravnavi pisno odpovedala. Pri tem pa sodišče, na podlagi 5. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

**K II. točki izreka:**

26. Tožba zoper odločbo organa druge stopnje št. 3716-13/2017/17-02411138 z dne 29. 5. 2020, ni dopustna.

27. V dvostopenjskem upravnem postopku, v katerem je bila pritožba stranke zavrnjena, je predmet upravnega spora presoja zakonitosti upravnega akta organa prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1. To pomeni, da se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik po pooblaščenem odvetniku, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi organa druge stopnje10, vložil tožbo zoper odločbo organa prve stopnje in odločbo organa druge stopnje, slednja pa je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici. Ker izpodbijana odločba organa druge stopnje ni upravni akt, v smislu 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot nedopustno zavrglo11. **K III. točki izreka:**

28. Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Pravilno 29. 5. 2020, opomba sodišča. 2 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 3 Ta v prvem členu pravi: "Upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po dosedanjih predpisih." 4 To je tožnik znova poudaril v dopisu z dne 20. 11. 2023, posredovanem na podlagi poziva, ki mu ga je sodišče poslalo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). 5 Ta se glasi: "(1) Na kontrolni zdravstveni pregled se napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja, če: 1. mu je bila v zadnjih treh letih najmanj dvakrat pravnomočno izrečena sankcija za prekršek ali kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče; 2. se je pri njem pojavil sum bolezenskega stanja, okvara ali hiba, katere simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu... (3) Kontrolni zdravstveni pregled mora opraviti oseba, ki ji je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja preden vloži predlog za odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, oseba, ki ji je bila sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršena in imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto po zakonu, ki ureja prekrške, če vloži predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku. (4) Kontrolnega zdravstvenega pregleda se lahko udeleži tudi imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja enkrat v dveh letih od tedaj, ko je bil prvič pravnomočno kaznovan zaradi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, če je bilo ugotovljeno, da je imel v organizmu več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka." 6 Ta se glasi: "(1) Po opravljenem zdravstvenem pregledu izda izvajalec zdravstvene dejavnosti zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil. (2) Zdravniško spričevalo velja tri leta." 7 Ta se glasi: "(1) Po opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu izda pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika motornega vozila ali imetnika vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil. (2) V zdravniško spričevalo iz prejšnjega odstavka pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti navede ustrezen program, ki se ga bo udeležila oseba iz prvega in drugega odstavka 44. člena in 45. člena tega zakona." 8 Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 1307/2003 z dne 10. 2. 2005. 9 Prim. T. Sever, v: P: Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. Knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 60. 10 Iz njega med drugim izhaja, da je dovoljeno sprožiti upravni spor zoper odločbo Upravne enote Krško, št. 218-85/2016-43 z dne 3. 2. 2020, v zvezi z odločbo druge stopnje. 11 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 162/2008 z dne 23. 4. 2008 in sodbo in sklep tega sodišča I U 1313/2013 z dne 26. 9. 2013, sklep I U 839/2015 z dne 29. 9. 2015 in sklep I U 1212/2016-13 z dne 30. 1. 2018.