Jedro

Pretežni del pritožbene polemike gre v smeri izpostavljanja razkoraka med ugotovitvami izvedencev s področja psihiatrije. Neskladja, oz. razkorak nedvomno obstaja. A ta neskladja morajo biti prepuščena v presojo izključno razpravljajočemu senatu. Uveljavljanje le-teh v postopku odločanja o priporu, presega okvire tega pritožbenega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ob ponovljenem uradnem preizkusu razlogov za pripor, opravljenem na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obtoženega A. A. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 3. točki 370. člena ZKP. Smiselno se zavzema za spremembo sklepa, tako da se pripor odpravi, oz. da se izvaja v zdravstveni ustanovi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo obstoj vseh razlogov za pripor, torej obstoj utemeljenega suma storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, realno in konkretno ponovitveno nevarnost, begosumnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Temeljni pogoj za odreditev in tudi za podaljšanje pripora je utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ob hkratni ugotovitvi, da je podan tudi eden izmed v 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP opredeljen priporni razlog. Na obstoj utemeljenega suma sodišče sklepa na podlagi zbranih podatkov in dokazov, ki po svoji vsebini in vrednosti kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano.

6. V obravnavani zadevi, v kateri se zoper obtoženca vodi kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 ter poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, je sodišče prve stopnje zaključek o izkazanosti utemeljenega suma utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je bil utemeljen sum pravnomočno dognan s pravnomočnostjo obtožnice, od zadnje pravnomočne ugotovitve o obstoju razlogov za pripor zoper obtoženega pa se ni zgodilo nič, kar bi utemeljenost suma omajalo. S takim zaključkom pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pretežni del pritožbene polemike gre v smeri izpostavljanja razkoraka med ugotovitvami izvedencev s področja psihiatrije. Neskladja, oz. razkorak nedvomno obstaja. A ta neskladja morajo biti prepuščena v presojo izključno razpravljajočemu senatu. Uveljavljanje le-teh v postopku odločanja o priporu, presega okvire tega pritožbenega postopka.

7. Ko iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve izhaja, da obstoj ponovitvene nevarnosti med objektivnimi okoliščinami utemeljujejo predvsem teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili izvršeni očitani kaznivi dejanji (obtožencu se očita storitev in poskus storitve najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki je po Ustavi nedotakljivo; očitani kaznivi dejanji sta bili storjeni proti staršema), med subjektivnimi pa njegove negativne osebne lastnosti, odvisnost od prepovedanih drog, neurejenost življenjskih razmer, visoka stopnja agresivnosti, brutalnosti, zavržnosti in nekritičnosti pri storitvi kaznivih dejanj (ko naj bi obtoženi mater ubil med spanjem, očeta pa naj bi napadel z nožem in poškodoval vitalne dele njegovega telesa, ko je le-ta želel pomagati ženi), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da obstoji povsem konkretna in realna možnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja zoper življenje in telo drugih, v kolikor bi se znašel v podobnih življenjskih situacijah.

8. Pritožba se pri izpodbijanju zaključka o obstoju subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti sklicuje na izvedenski mnenji dr. B. B. in dr. C. C., iz katerih izhaja, da je pri obdolžencu podane določene osebnostne motnje ter opozarja na nasprotja med navedenimi mnenji ter mnenjem izvedenca dr. D. D. in izvedenske komisije, vendar neutemeljeno zaključuje, da bi sodišče opisana nasprotja med izvedenci v tej fazi postopka moralo razjasniti.

Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojih predhodnih sklepih, subjektivno plat obtoženčeve ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP predstavljajo njegove osebnostne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost ponovil kaznivo dejanje ali dokončal poskušeno kaznivo dejanje. Iz zgoraj povzetih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in celostno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki so nujne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti.

Ker je v skladu s procesnimi pravili vrednotenje in tehtanje dokazne vrednosti izvedenskih mnenj ter njihova dokončna dokazna ocena lahko prepuščena le fazi kazenskega postopka po opravljeni glavni obravnavi, zagovornica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi že v sedanji fazi postopka moralo razčistiti nasprotja med mnenji izvedencev. Kot je zagovornici že bilo pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Celju I Kp 13781/2021 z dne 17. 3. 2022, ocenjevanje posameznih dokazov v sedanji fazi postopka in ugotavljanje, ali je izkazan tudi subjektivni element kaznivega dejanja, tj. krivda obtoženega, bi presegalo meje postopka odločanja o tem, ali so priporni razlogi še podani.

Glede na zgoraj navedeno so torej pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tako v zvezi z utemeljenim sumom, kot v zvezi z obstojem subjektivnih okoliščin pri pogoju ponovitvene nevarnosti neutemeljeni.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da je pri obtožencu izkazan priporni razlog begosumnosti. Prepričljiv je zaključek, da ob tem, ko je obtoženec živel na različnih lokacijah po širšem območju Celja in Žalca, ko obtoženec nima v lasti nobene nepremičnine, več let pa je preživel v tujini v različnih državah in dejansko na Republiko Slovenijo obtoženca ne veže nobena pomembna okoliščina in ko je obtoženec utemeljeno osumljen dveh zelo hudih kaznivih dejanj, za kateri je predpisana kazen najmanj 15 let, obstaja utemeljeno resna in konkretna bojazen, da bi v primeru izpustitve na prostost državo tudi zapustil in postal našim pravosodnim organom nedosegljiv ter se na takšen način izognil kazenskemu postopku. Pritožbene trditve, da naj bi obtožencu bivanje v tujini omogočala starša s finančno podporo, ki je sedaj ni več, ne omajajo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi grožnje visoke zaporne kazni ter okoliščine, da ni realnega pričakovanja, da bi obtoženec na prostosti živel na naslovu prijavljenega bivališča, to je pri svojem očetu, ki naj bi ga poskušal umoriti, obstoji povsem realno pričakovanje, da bi obtoženec v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, lahko odšel v tujino, da bi se izognil vodenju kazenskega postopka.

10. V zvezi z zavzemanjem zagovornice, da naj bi se pripor zoper obtoženca izvajal v forenzičnem psihiatričnem zavodu, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, kar je poudarilo že v sklepih I Kp 13781/2021 z dne 30. 9. 2021, z dne 23. 11. 2021 ter z dne 17. 3. 2022, da je obtožencu v priporu v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v Celju nudena vsa potrebna zdravstvena oskrba in da je v tej zvezi bil od 18. 3. 2021 do 30. 3. 2021 tudi hospitaliziran v Enoti za forenzično psihiatrijo v Mariboru in bil kasneje premeščen v pripor, saj razlogov za nadaljnjo nastanitev v navedeni ustanovi ni bilo.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev predmetne pritožbe, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.