Jedro

Okoliščina, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo enemu od staršev, skladno z drugim odstavkom 113. člena ZZZDR pomeni le, da tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji, odloča o vprašanjih dnevnega življenja otroka. Medtem ko o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločata še vedno oba starša sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Odločitev o vzgoji in varstvu je del izvrševanja roditeljske pravice, vendar je ta pravica širša. Roditeljska pravica pomeni, da morajo starši (torej oba) svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Glede na ugotovitev, da sta oba starša sposobna za nadaljnje varstvo in vzgojo otrok, ob tem ko pravdni stranki nista izrazili volje (in tudi nista izkazala kapacitet) za skupno vzgojo in varstvo, se je sodišče prve stopnje pri presoji, komu zaupati otroka, naslonilo na druge okoliščine (koristi otrok), ki jih je opredelilo z izrazom objektivne (kar v kontekstu pomeni neodvisne od zmožnosti staršev).

Izrek

I. Pritožba tožnice zoper izpodbijano sodbo se zavrže. II. Pritožbi toženca se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje mladoletna otroka pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici. Uredilo je stike med tožencem in mladoletnima otrokoma ter določilo preživnino za otroka, ki jo je toženec dolžan plačevati tožnici. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče sodni izvedenki odmerilo izvedenino ter tožencu naložilo, da je dolžan založiti 400,89 EUR manjkajočega predujma.

3. Tožnica v (prepozni) pritožbi proti sodbi podaja bistvena očitka glede določitve preživnine in ocene preživninske obveznosti, upoštevaje stike toženca z otrokoma.

4. Toženec v pravočasni pritožbi proti sodbi kot bistveno navaja, da je sodišče številne njegove navedbe (o starševskih kapacitetah pravdnih strank in pristranskosti izvedenke) prezrlo. Sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dovolilo izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal. Opozarja na pristranskost izvedenke, ki mu je na začetku razgovora rekla: „Kako si predstavljate, da bi dobili otroke, saj ste moški in hodite v službo“. Sodišče je v pomanjkanju argumentov, da je tožnica bolj primerna za vzgojo otrok, navedlo objektivne okoliščine, ki pa so bile le pavšalno navedene s strani izvedenke. Sodišče je z odločitvijo zagrešilo diskriminacijo na podlagi spola, ker je pristransko odločilo v korist matere. Sodišče ni prepoznalo vseh opozoril toženca in je varstvo in vzgojo otrok dodelilo tožnici in s tem otroka zavezalo k okolju, kjer se nanju vsakodnevno dere, manipulativno se nad njima psihično izživlja, se ju ustrahuje in zanemarja. Sodišče se je le pavšalno sklicevalo na pisno in ustno izvedensko mnenje, a izvedenka ne pozna okolja tožničinega doma, prav tako pa se ni pogovarjala s tožničinim partnerjem. Sodišče ni vezano na predlog izvedenca, komu naj bodo otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo. Pritožnik se sklicuje na sodno prakso, da je treba otroka dodeliti očetu, če sodišče oceni, da je to v večjo korist otrok. Trdi, da je treba upoštevati, ali je mati preprečevala stike z očetom (tožnica je pogosto odrekala stike tožencu), kateri od staršev ima več čustvene topline (tožnica z otrokoma manipulira in se nanju dere) ter kateri od staršev je bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok (toženec edini poskrbi, da otroka opravita šolske obveznosti). Sodišče se do navedenih okoliščin ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do navedb, da tožnica zasleduje višjo preživnino. Če bi sodišče vse to preučilo, poleg dokazov, da tožnica otroke higiensko zanemarja, jima govori grozne stvari in laži, da je kršila začasno sodno poravnavo in da otroka pri njej ne opravljata šolskih obveznosti, bi moralo zaključiti, da tožnica ne zasleduje največje koristi otrok. Sodišče ni ugotavljalo posameznih starševskih kapacitet niti načina vzgoje in okolja. Sodišče bi ne glede na siceršnji predlog toženca moralo tudi samo zaslišati partnerja tožnice in druge priče ter opraviti razgovor z otrokoma. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da oba starša manipulirata z otrokoma, saj je navedeno izpovedala pristranska izvedenka. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do očitka, da je tožnica otrokoma rekla, da ju bo sodišče za vedno razdelilo, če bosta povedala, da si želita biti z očetom, prav tako pa se ni opredelilo do odgovora izvedenke v zvezi s tem. V tem delu je sodišče dopolnilo izpoved izvedenke, da otrok sicer ni spraševala glede očitane manipulacije tožnice, vendar da je izvedenka uporabila druge strokovne metode. Ne strinja se, da je izvedenka preučevala manipulacijo, saj je izrecno izpovedala, da manipulacije ni posebej ugotavljala. Ne glede na zaključek sodišča o manipulaciji obeh staršev, ta ugotovitev ni bistvena za vprašanje, ali sta otroka pod prisilo in grožnjo tožnice izpovedala, da jima je dobro tako kot je. Sodišče je tudi prezrlo, da je mladoletna A. A. povedala, da je bila zaradi mamice večkrat zelo žalostna, zaradi očeta pa zelo vesela. Vse argumente, ki mečejo na tožnico slabo luč, je prezrlo. Sodišče je objektivne okoliščine utemeljilo s tem, da je izvedenka izpovedala, da je pri materi več pogojev, da otroka v tem okolju ostaneta ter da bosta lažje organizirala svoje kapacitete za prilagajanje, pri čemer izvedenka tega zaključka ni znala utemeljiti. V nadaljevanju pritožbe povzema izpoved izvedenke, ki naj bi kazala, da svojih zaključkov ni znala utemeljiti. Opozarja, da je sodišče kot odločilno štelo dejstvo, da otroka v isti hiši živita že od rojstva, in je torej v zadevi odločilo izključno zaradi lokacijskih razlogov. Sodišče je torej sprejelo odločitev, da se otroka dodelita tožnici, zgolj na podlagi ocene izvedenke, da je to objektivno dejstvo. Meni, da na nelogičnost in pristranskost sodbe kaže tudi zaključek sodišča, da otroka na novem domu toženca še nimata svojih prijateljev. Toženec in priča dr. S. S. sta izpovedala, da so bili na njihovem domu večkrat na obisku novi prijatelji otrok. Glede prijateljev „od prej“, pa je toženec pojasnil, da otroka ne želita ponovno obiskovati prijateljev, ki jih vidita pri tožnici, kar naj bi kazalo na to, da pri tožnici nekaj ni v redu.

Navaja, da stroškovna odločitev ni vsebovana v izreku sodbe, zato predlaga dopolnitev sodne odločbe. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj je sam plačal vse stroške izvedenke. Meni, da odsotnost odločitve o stroških postopka v izreku kaže na pristranskost sodišča. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Toženec v pritožbi proti sklepu navaja, da ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedenke. Sodišču je predlagal postavitev novega izvedenca, če bi ocenilo, da za odločitev potrebuje dodatno strokovno podporo. Sklicuje se na sklep VSC Cp 358/2016, da v primerih, ko stranka ne predlaga ustne dopolnitve mnenja, sodišče nima pooblastila, da tak strošek naloži stranki. Meni, da bi strošek moralo kriti sodišče. Izpodbija tudi odločitev sodišča, da je izvedenka upravičena do nagrade za ustno dopolnitev mnenja, ki je po oceni toženca pavšalna in pristranska. Glede na sodno prakso izvedenec ni upravičen do nagrade za nevestno dopolnitev. Uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker v sklepu ni razlogov o potrebnosti dopolnitve mnenja, in relativno kršitev določb pravdnega postopka v povezavi s 153. členom ZPP. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ustna dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna.

6. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice, tožnica pa je odgovorila na pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep. Predlagata zavrnitev pritožb nasprotne stranke.

7. Pritožba tožnice proti sodbi je prepozna; pritožbi toženca proti sodbi in sklepu pa nista utemeljeni.

O pritožbi toženca zoper sklep:

8. Pritožbena trditev, da toženec ni predlagal ustnega zaslišanja izvedenke, ampak eventualno postavitev novega izvedenca, za izpodbijano odločitev ni pravno pomembna. Bistveno je, da je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem (zaslišanje ali ustno podajanje izvedenskega mnenja je le način podajanja mnenja in ne drug dokaz); na izvedensko mnenje je tudi podal pripombe.3,4 Sodišče pa je tisto, ki skrbi za izvedbo dokaza oz. vodi dokazovanje z izvedencem5, (neodvisno od predlogov pravdnih strank) odloči, ali naj izvedenec da izvid ustno ali pisno6, in je (neodvisno od predlogov pravdnih strank) dolžno poskrbeti, da se razčistijo vsa vprašanja, odpravijo morebitne pomanjkljivosti v mnenju, da mnenje ne ostane neobrazloženo ter da se razčistijo pripombe in ugovori strank.7 ZPP v 1. odstavku 253. člena pisno ekspertizo določa le kot alternativo, kot pravilo pa ustno podajanje mnenja na obravnavi. Sodna praksa se res pogosto zadovolji s pisno ekspertizo8, ustno podajanje izvedenskega mnenja pa terja v primeru potrebe po razčiščenju pripomb na mnenje9 ali nejasnosti v izvedenskem mnenju, posebej, ko oziroma ker zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko.10 Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo skladno prav z vsemi opisanimi zahtevami ZPP in stališči sodne prakse.

9. Sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca šele, če se pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem.11 Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izvedenko povabilo k ustnemu podajanju mnenja na narok, kjer je odgovorila na podane pripombe. Posledično je sodišče pravilno založitev predujma za ustno podajanje mnenja naložilo tožencu, ki je predlagal dokaz z izvedencem (1. odstavek 153. člena ZPP) in tudi podal pripombe na mnenje. Pisno izdelano mnenje in njegovo ustno obrazložitev ter morebitno dopolnitev je namreč treba obravnavati kot celoto - enoten dokaz. Znesek, ki je potreben za izvedbo dokaza z izvedencem, zato zajema tudi stroške ustnega podajanja mnenja in (praviloma tudi) morebitne dopolnitve. Očitana relativna kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s 153. členom ZPP zato ni podana.

10. Sodni izvedenec, ki opravi s sklepom sodišča določeno nalogo, ima pravico do nagrade za svoje delo in povrnitve stroškov v zvezi z delom na podlagi 249. člena ZPP. Upravičenje izvedenca do plačila je odvisno od vprašanja, ali je opravil nalogo, ki jo je določilo sodišče, in ali je podano mnenje skladno s pravili znanosti in stroke. Izvedencu je mogoče odreči plačilo, če ne odgovori na (v sklepu o postavitvi) postavljena vprašanja oziroma v primeru, ko očitno neskrbno oziroma nestrokovno izdela mnenje12, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje (vključno z ustnim podajanjem) ni vestno, ni utemeljen, saj je izvedenka skrbno odgovorila na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank. Prav tako ne drži, da ni podala dodatnih pojasnil. 11. Ker je bil izpodbijani sklep izdan po tem, ko je izvedenka mnenje že ustno podala, je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, da oziroma zakaj je bila dopolnitev izvedenskega mnenja potrebna. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

O pritožbi tožnice:

12. Stranke se smejo pritožiti zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (1. odstavek 333. člena ZPP). Tožnici je bila po pooblaščenki izpodbijana sodba vročena s t. i. fikcijo, v skladu s 142. členom ZPP. Ker v roku 15 dni od 11. 3. 2019, ko je bilo puščeno obvestilo v hišnem predalčniku (navedeno izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi), pisanje ni bilo dvignjeno, je z iztekom 15-dnevnega roka, to je 26. 3. 2019, nastopila fikcija o vročitvi, pisanje pa je bilo puščeno v hišnem predalčniku. Naslednji dan, to je 27. 3. 2019, je začel teči 30-dnevni pritožbeni rok in je zato pritožba, ki jo je tožnica vložila neposredno pri sodišču 26. 4. 2019, prepozna (pritožbeni rok je iztekel na delovni dan 25. 4. 2019). Ker je pritožba prepozna, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 343. člena ZPP zavrglo.

O pritožbi toženca zoper sodbo:

13. Pritožnik obrazloženo izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletna A. A. in B. B. zaupata v varstvo in vzgojo tožnici. Glede na vsebino pritožbe višje sodišče ocenjuje, da je na mestu pojasnilo, kaj takšna odločitev pomeni. Okoliščina, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo enemu od staršev, skladno z drugim odstavkom 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pomeni le, da tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji, odloča o vprašanjih dnevnega življenja otroka. Medtem ko o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločata še vedno oba starša sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Odločitev o vzgoji in varstvu je del izvrševanja roditeljske pravice, vendar je ta pravica širša. Roditeljska pravica pomeni, da morajo starši (torej oba) svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

14. Glede na ugotovitev, da sta oba starša sposobna za nadaljnje varstvo in vzgojo otrok13, ob tem ko pravdni stranki nista izrazili volje (in tudi nista izkazala kapacitet) za skupno vzgojo in varstvo, se je sodišče prve stopnje pri presoji, komu zaupati otroka, naslonilo na druge okoliščine (koristi otrok), ki jih je opredelilo z izrazom objektivne (kar v kontekstu pomeni neodvisne od zmožnosti staršev).14 Te okoliščine so:- nekdanja skupna hiša, v kateri zdaj živi tožnica, je otrokoma od rojstva skupen dom15 (v zvezi s tem so pri presoji koristi otrok brezpredmetne pritožbene navedbe toženca, da je pod ceno prodal svoj delež in tako omogočil otrokoma, da sta ostala v hiši);- okolje je otrokoma znano, tu se šolata, imata dobre in zadovoljujoče odnose (predvsem s starši tožnice, vrstniki v vrtcu in šoli ter prijatelji, ki jih otroka iščeta v okolici), otroka poznata partnerja tožnice že od rojstva16;- v tem okolju bosta otroka lažje organizirala kapacitete za prilagajanje (v obdobju od razpada partnerske zveze pravdnih strank sta se morala že veliko prilagajati - obvladovati razpad zveze, spremembe stikov, odsotnost enega ali drugega starša, prihod novih partnerjev pravdnih strank, vključitev v vrtec oziroma šolo)17;- otroka se počutita bolje in varno v odnosu z materjo.18

15. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da otroka glede na starostno obdobje in številne spremembe, ki sta jim bila izpostavljena, ne zmoreta (več) hitro in brez težav absorbirati novih sprememb oziroma se nanje prilagajati19, zato je v njuno največjo korist, da se zdaj v obstoječe stanje (še dodatno) ne posega. Glede na navedene ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje, da sodišče ni vezano na predlog izvedenca, komu naj bodo otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo. Takšno stališče je sicer povsem pravilno, a sodišče prve stopnje svoje odločitve niti ni sprejelo, ker bi menilo, da je na predlog izvedenke vezano. Na posamezne pritožbene očitke pa višje sodišče odgovarja, kot sledi.

16. Pritožbena trditev, da je sodišče odločitev sprejelo izključno na podlagi “lokacijskih razlogov“, ni utemeljena. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče zgolj pavšalno sklicevalo na izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje je sodišče ocenilo kot popolno, strokovno, argumentirano in življenjsko prepričljivo, zato je svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na izvedensko mnenje. Sodišču so strokovne ugotovitve izvedenke torej pomagale, vendar tudi samo na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič ni našlo okoliščin v smislu osebnostnih lastnosti ali ravnanj pravdnih strank, ki bi pretehtale v korist ene ali druge stranke. Poleg tega je sodišče še samo preverilo okoliščine, ki jih je kot ključne izpostavila izvedenka (in so bile povzete v 14. točki obrazložitve). Obrazložilo je namreč, da je težko oporekati objektivnim dejstvom, da sedanji dom tožnice predstavlja dom otrok praktično že od rojstva in da obiskujeta šolo ter vrtec v neposredni bližini doma (ugotovilo je, da razdalja do šole znaša 240 metrov). Prav tako je sodišče pojasnilo, da toženec ni oporekal, da imata otroka prijatelje iz okoliša tožničinega doma, pri čemer je sam izpovedal, da teh otrok v novem okolju še ni bilo. Dvoma v navedeno ugotovitev ne vzbudi pritožbena navedba, da si otroka odnosov s prijatelji, ki jih konstantno vidita pri tožnici, ne želita, kar naj bi kazalo, da pri tožnici „nekaj ni v redu“, češ da si otroka želita, da se malo umirijo in so skupaj doma. Toženec namreč sam v pritožbi navaja, da so bili na njihovem domu večkrat na obisku novi prijatelji otrok. Na podlagi izpovedi pravdnih strank in priče J. J. pa je sodišče tudi ugotovilo, da sta skrb za otroka pogosto prevzemala starša tožnice (stara starša otrok), na katera sta otroka zelo navezana in se vidijo skoraj vsak dan (navedenega pritožnik niti ne izpodbija). Sodišče prve stopnje torej ni zgolj pavšalno sledilo izvedenskemu mnenju.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka objektivne okoliščine zgolj pavšalno zatrjevala in jih ni znala utemeljiti. Izvedenka je naštela in ustrezno utemeljila vse okoliščine, ki jih je poimenovala kot objektivne. Na kakšni podlagi (oziroma s kakšnimi strokovnimi metodami) je prišla do svojih zaključkov, je pojasnila v uvodu mnenja (list. št. 191 v spisu). Kot je bilo že pojasnjeno, je odločilne okoliščine preverilo tudi sodišče prve stopnje; izvedenka pa je odgovorila na vsa vprašanja oziroma pripombe toženca. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se izvedenka ni znala opredeliti do A. A. izjave, da je bila zaradi tožnice večkrat zelo žalostna20, saj je obrazložila, da je deklica občutljiva in rahločutna ter je žalostna v primerih, ko pričakuje, da se bosta starša pogovarjala, pa pride do prepira.21 Posplošeno toženec v pritožbi navaja, da izvedenka ni znala utemeljiti ugotovitve, da se otroka počutita bolje in varneje v odnosu z materjo. Utemeljila je, da je ugotovitev posledica celotne kognitivne in čustvene reprezentacije kratkoročnih in dolgoročnih dogodkov v odnosu z materjo in otrokoma lastnimi aktivnimi odzivanji. Tudi v pisnem izvedenskem mnenju je obrazložila, da tožnica z otrokoma ravna tako, da njeno brezpogojno pomoč pri oskrbi, varstvu in vzgoji sprejemata, se nanjo obračata, ji zaupata. Dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja pritožbenemu sodišču ne vzbudi (delni) pritožbeni prepis ustnega podajanja izvedenskega mnenja sodne izvedenke, saj povzema le odgovore na vprašanja toženca, določene dele izpovedi izvzame iz konteksta ali pa ne povzame celotnega odgovora izvedenke.22

18. Izvedenka klinične psihologije je ocenila oba starša za (dovolj) odgovorna in zrela23 ter enako primerna za nadaljnjo vzgojo in varstvo otrok. Sodišče je obrazložilo, da ne glede na izpostavljene očitke pravdnih strank o posameznih neprimernih ravnanjih drugega roditelja (neudeležba na nastopih; vplivanje na otroka, kaj naj povesta izvedenki; (ne)skrb za šolske obveznosti; domnevno neustrezna higiena; vzajemni očitki o neustrezni komunikaciji, ...) izvedenka ob zaslišanju ni spremenila mnenja, da sta oba starša enako primerna. Sodišče je obrazložilo, da sta obe pravdni stranki izpovedali o dogodkih in ravnanjih druge stranke (ki na drugo stran mečejo slabo luč glede vzgoje in varstva otrok), s katerimi se je seznanila in jih ovrednotila tudi izvedenka.24 Z vsemi očitki pravdnih strank sta se torej sodišče prve stopnje in izvedenka soočila. Prav tako je sodišče v dokaznem postopku pravdnima strankama in pričama postavljajo relevantna vprašanja v zvezi z zatrjevanimi očitki. Na podlagi navedenega je dobilo širok uvid v celotno dogajanje, napravilo ustrezne zaključke, v obrazložitvi sodbe pa, kot je bilo že omenjeno, se od tega obrnilo v prihodnost, kar edino zagotavlja varovanje koristi otrok. Drži torej pritožbena navedba, da se sodišče konkretno ni opredelilo do prav vsakega očitka toženca, a se tudi ni opredelilo do vsakega očitka tožnice zoper toženca. Ni starša, ki kdaj ravna slabše, kot bi lahko, preigravanje teh dogodkov pa k večjemu varstvu koristi otrok, boljši odločitvi in njeni jasnejši utemeljitvi v ničemer ne prispeva. Sodišče se je do očitkov pravdnih strank v izpodbijani sodbi torej opredelilo posredno, s pojasnilom, da sta oba starša (ne glede na podane očitke) primerna za nadaljnjo vzgojo in varstvo.25 S tem ko se sodišče ni podrobneje opredeljevalo do vseh očitkov toženca, pa ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19. Sodišče se je opredelilo do toženčevega očitka o manipulaciji otrok (da je tožnica na otroka pritiskala z grožnjami, da ju bo sodišče razdelilo, če bi izjavila, da želita biti pri očetu). Izpoved tožnice v zvezi s tem je ocenilo za neprepričljivo, vendar je hkrati ugotovilo, da je imel tudi toženec pričakovanja, da bosta otroka izjavila, da želita biti pri njem (ocenilo je, da je bila odpoved izleta v Gardaland dejansko kazen). Poleg tega je sodišče zaključilo, da izjava A. A., da ji vožnja čez tunel ni najbolj „fajn“, ni bila odločujoč faktor, ki bi povedal, v kateri sredini se otroka najbolje počutita. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja. Ne drži zato pritožbeni očitek, da se je sodišče sklicevalo le na pavšalno ugotovitev izvedenke, da oba starša manipulirata z otrokoma. Ne drži tudi pritožbena navedba, da sodna izvedenka ni ugotavljala manipulacije otrok, saj je izpovedala, da se je posvetila toženčevim trditvam, da tožnica z otrokoma namerno manipulira. Ugotovila je, da to počneta oba starša. Zgolj okoliščina, da izvedenka ni izrecno vprašala otrok, ali jima je tožnica povedala, kaj naj odgovorita na vprašanje, pri kom bi rada bila, pa ne pomeni, da manipulacije ni preučevala, kot to neutemeljeno meni toženec. Izvedenka je tudi obrazložila, zakaj otrok navedenega ni spraševala. Okoliščina, da izvedenka otrok o tem ni spraševala, ne pomeni, da izvedenka manipulacije (in tudi tega, dodelitev kam oziroma komu bo otrokoma v največjo korist) ni preučevala na druge strokovne načine. Izvedenka je izpovedala, da je morebitno manipulacijo ugotavljala na podlagi posebnega razgovora s staršema, skozi obravnavo otrok in staršev, odnosov med njimi in s pomočjo psihodiagnostičnih sredstev. Smiselni pritožbeni očitek kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je sodišče dopolnilo izpoved izvedenke (da je preučevala manipulacijo na druge strokovne načine), je zato neutemeljen.

20. Pritožbeni očitek o pristranskosti izvedenke, češ da je dala prednost tožnici kot materi, je neutemeljen, a v prvi vrsti zgrešen in prepozen. Izvedenec je lahko namreč v skladu s 1. odstavkom 247. člena ZPP izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik (1. odstavek 247. člena ZPP), torej tudi iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP - če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, kar s svojimi trditvami o favoriziranju tožnice kot matere skuša prikazati pritožnik. A toženec izločitve ni nikdar predlagal. Izpostavljanje potencialnega izločitvenega razloga kot razloga, s katerim se napada pravilnost izvedenskih ugotovitev, pa predstavlja nedopusten obid določb 247. člena ZPP. Zastavljeno vprašanje izvedenke tožencu26 se morda laiku kaže kot pristranskost izvedenke, vendar se ob presoji vseh okoliščin primera in glede na razloge, ki so podlaga izvedenskega mnenja, izkaže za nekaj, kar na jasnost in popolnost mnenja v ničemer ne vpliva, in tudi ne vzbuja utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja. Izvedenka je obema pravdnima strankama zastavila vprašanje o sposobnosti vzgoje in varstva otrok v povezavi z zaposlitvijo. Vprašanje je bilo sicer pravdnima strankama drugače formulirano, kar pa je le posledica metode dela. Izvedenka je toženca (četudi on ni mama, ki naj bi jo izvedenka favorizirala) ocenila, kot enako sposobnega za nadaljnjo vzgojo in varstvo otrok, vendar je mnenje podala na podlagi drugih okoliščin, ki so izven sfere toženca kot očeta oziroma niso povezane s tožnico kot materjo. Izvedenka je tudi pojasnila, da je osebnostne lastnosti pravdnih strank podala „v globalu“ ter da bi drugače lahko navedla več slabih lastnosti kot dobrih. Izpovedala je, da je skupni namen, da imata otroka oba starša in da ne pride do tega, da ostaneta samo z enim.27 Izvedenka je torej mnenje podala na podlagi ugotovitev, ki jih je tudi utemeljila, in prav v ničemer na podlagi okoliščine, da je tožnica pač mati. Na podlagi obrazloženega je neutemeljen tudi očitek toženca o diskriminaciji na podlagi spola s strani sodišča. Glede na že obrazloženo namreč tudi sodišče ni sprejelo odločitve, da se otroka dodelita v vzgojo in varstvo tožnici zato, ker je mati otrok.

21. Toženec se neutemeljeno sklicuje na primere iz sodne prakse, iz katerih izhaja, da je otroka treba dodeliti očetu, če sodišče oceni, da je to v večjo korist otrok. Takšno stališče je sicer pravilno - največja korist otrok je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, a v obravnavani zadevi je dodelitev materi otrokoma v večjo korist (zakaj, je bilo že pojasnjeno). Sklicevanje toženca na sodno prakso in s tem povezano relevantno okoliščino čustvene topline in empatije starša je neutemeljeno, glede na ugotovitev sodišča, da imata oba starša enake starševske kapacitete. Primera (VSL IV Cp 1510/200528 in VSL IV Cp 264/201629), na katera opozarja toženec, in obravnavani primer, pa si niso v bistvenem enaki oziroma niso primerljivi.

22. Neutemeljen je (sicer posplošeni) očitek kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič, predlaganih s strani toženca. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zaslišanja prič, ki naj bi izpovedale, da je toženec v preteklosti skrbel za otroka in o negativnih lastnostnih tožnice oziroma o boljših starševskih kapacitetah toženca. Za ugotavljanje in oceno osebnostnih lastnosti pravdnih strank in starševskih kapacitet je sodišče postavilo izvedenko klinične psihologije. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo zaslišati partnerja tožnice glede na jasno pojasnilo sodne izvedenke, da nobeden od otrok ni zavrnil katerega od partnerjev pravdnih strank in da pregled s partnerjema pravdnih strank ne more spremeniti dejstva, da imata oba starša enake starševske kapacitete. Toženec tudi zmotno pričakuje, da bi sodišče moralo opraviti neformalni razgovor z otrokoma. Ta razgovor je opravila izvedenka. Razgovor sodišče (posebej z mlajšimi otroki) opravi le izjemoma, saj je treba preprečiti, da se otroka izpostavljata psihičnim pritiskom in občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vplivata na to, komu ju bo sodišče dodelilo.30

23. Stranka lahko v 15 dneh od prejema sodbe predlaga izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 325. člena ZPP), če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo. Drži, da sodišče v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o stroških postopka (so pa o tem razlogi v obrazložitvi sodbe), a toženec izdaje dopolnilnega sklepa v prekluzivnem 15-dnevnem roku ni predlagal, saj je predlog podal v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo je vložil 10. 4. 2019, pri čemer v pritožbi navaja, da je sodbo prejel 11. 3. 2019. Iz navedenega izhaja, da je predlog za izdajo dopolnilne sodbe (pravilno dopolnilnega sklepa) vložen po poteku 15 dni od prejema sodbe.

24. Glede na to so vse pritožbene navedbe v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka (stroškov izvedenke) brezpredmetne, saj je toženec izgubil pravico zahtevati povračilo stroškov.31 Neutemeljena je, nazadnje, pritožbena navedba, da izostanek odločitve sodišča o stroških postopka v izreku izpodbijane sodbe, kaže na pristranskost sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to posledica napake, nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe, ki v ničemer ne vzbuja vtisa pristranskosti sodišča. 25. Po obrazloženem se izkaže, da pritožbene navedbe toženca niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, z odgovori na pritožbe pa nista prispevali k predmetni odločitvi, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3 Ni le navajal, da sodišče ni vezano na predlog izvedenke glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo tožnici, ampak tudi, da je izvedenka načrtno prezrla, da tožnica z otrokoma manipulira, da je pristranska, da izvedenka ni podkrepila ugotovitve glede posesivne in rivalne težnje obeh strank, da izvedenka ni namenila pozornosti skrbi staršev za šolanje ... (nekatere pripombe je povzelo tudi sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). 4 Neutemeljeno je tako sklicevanje pritožnika na sklep VSC Cp 358/2016, saj iz sklepa izhaja, da je stranka po vročitvi izvedenskega mnenja izrecno izjavila, da se z mnenjem ne strinja in da ne zahteva ustne dopolnitve tega mnenja. 5 1. odstavek 252. člena ZPP. 6 1. odstavek 253. člena ZPP. 7 254. člen ZPP. 8 Prim. odločbe VS RS II Ips 599/2002, II Ips 599/2002, II Ips 39/2008, II Ips 414/2010 in številne druge. 9 Prim. odločba VS RS II Ips 464/2006 in druge. 10 Prim. odločba VS RS II Ips 40/2016. 11 3. odstavek 254. člena ZPP. 12 Navedeno izhaja iz sklepa VSL II Cp 98/2017, na katerega se sklicuje pritožba. 13 Ki ji pritožnik v ničemer ne nasprotuje. 14 Pritožbeno sodišče že ne tam mestu pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pravilno ni zgubljalo v analiziranju številnih očitkov pravdnih strank o posameznih dogodkih v daljni in bližnji preteklosti, ampak je svoj pogled usmerilo v prihodnost - v to, kako najbolje zagotoviti koristi obeh otrok pravdnih strank. 15 Tej ugotovitvi pritožnik ne nasprotuje. 16 Tudi tem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje. 17 Tudi tem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje. 18 Ta kriterij sta sodišče prve stopnje in izvedenka poimenovala kot objektivni (očitno, kot že rečeno, v smislu: neodvisen od pravdnih strank), je pa tudi subjektivni - izhaja iz stanja in doživljanja mladoletnih otrok. 19 Izvedenka poudarja, da potrebujeta veliko več miru. 20 Pri čemer v pritožbi ni celovito povzeto, da je to zlasti, če sta se oče in mama pričela, čeprav v svoji sobi, najprej po telefonu pogovarjati, nato pa kregati. 21 V pisnem izvedenskem mnenju pa je opozorila tudi, da je deklica izrazila veliko potrebo po nežnosti, bližini, toplini staršev, po naklonjenosti in pozornosti staršev za njene želje, razočaranja, bolečine, potrebo po sproščenosti vzdušja doma in odnosov v njem; opozorila je tudi, da pravdni stranki otrokoma ne zagotavljata čustveno stabilnega okolja. 22 Ne povzema izpovedi izvedenke v delih, ki kažejo negativne lastnosti toženca; navaja, da izvedenka ni ocenila, da bo toženec v službi preživel več časa kot tožnica, vendar izpusti nadaljnjo izpoved sodne izvedenke, da so se pogovarjali o vseh okoliščinah, povezanih z zaposlitvijo, tako sedanjo kot možnostjo sprememb zaposlitve pri obeh starših ... 23 Pritožbeno sodišče opozarja, da to seveda ne pomeni, da sta takšna v vseh svojih ravnanjih, kar pa v enaki meri velja za oba. 24 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila izvedenka seznanjena, da jo je A. A. tožničin partner pocukal za lase in B. B. za ušesa, vendar je kljub temu ocenila, da je bolje, da otroka še naprej ostaneta v varstvu in vzgoji pri tožnici. 25 Da tožnica ne bi bila primerna, toženec niti ne trdi niti v to ni usmerjen njegov tožbeni predlog. 26 Toženec v pritožbi navaja, da je izvedenka na začetku razgovora rekla: „Kako si predstavljate, da bi dobili otroke, saj ste moški in hodite v službo“. Na glavni obravnavi pa je pooblaščenka toženca izvedenko vprašala, če je toženca vprašala, kako si predstavlja imeti otroke, če ima službo. Izvedenka je odgovorila, da lahko, da je vprašala tako neposredno. 27 S tem je odgovorjeno tudi na sicer posplošene pritožbene očitke o preprečevanju stikov. 28 V zadevi VSL IV Cp 1510/2005 je bilo podano izvedensko mnenje treh izvedencev, da je očetov odnos do otroka primernejši, toplejši, z izrazitim posluhom za otrokove potrebe in koristi. Toženec pa navedeno zadevo navaja kot primer, da je treba upoštevati okoliščine, ali je mati preprečevala stike z očetom. V navedeni zadevi je mati sicer tudi preprečevala stike z očetom, medtem ko v predmetni zadevi iz izpovedi dr. S. S. izhaja, da se tožnica večinoma drži dogovorjenih stikov, določenih v okviru sodnega postopka, nadalje pa opisuje le nekaj situacij, ko želi tožnica izsiliti spremembo stikov (ko sta otroka zbolela in ko je tožnica z otrokoma predčasno želela oditi na izlet v Španijo). Tudi izvedenka je ugotovila, da tožnica na funkcionalni ravni delitve oziroma izvajanja nalog oskrbe, varstva in vzgoje za skupna otroka ne bo preprečevala. 29 V zadevi VSL IV Cp 264/2016 je mati najstarejšemu otroku izvedensko mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar kaže na njeno pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu. To pa je bil zadosten razlog, da so bili vsi trije otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo očetu, ki je tudi sicer bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti. Pritožba povzema zgolj okoliščino, da je za dodelitev otrok očetu pomembno, kdo je bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter pri tem navaja, da je toženec edini, ki poskrbi, da otroka opravita šolske obveznosti. Takšno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno, prav tako pa je dr. S. S. glede opravljanja šolskih obveznosti, ko je bila A. A. pri tožnici, izpovedala, da so bile naloge zelo površno narejene (v 1. in 2. razredu), da zdaj pa je že boljše, za kar upa, da je ena od pozitivnih posledic predmetnega postopka. 30 Prim. sodbo VSRS II Ips 71/2007. 31 Ude, L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, stran 197.