Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin obligacijski zahtevek pravilno opredelili kot terjatev s pravno podlago ob njenem nastanku (in s tem ob dospelosti) v določbah 210. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna narava te njene terjatve se z uveljavitvijo SPZ 1.1.2003, ko je celo že nastopilo njeno zastaranje, ni mogla spremeniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu glede primarno uveljavljanega zahtevka tožnice, s katerim je terjala naj se ugotovi, da je solastnica do 26/100 v izreku prvostopenjskega sklepa opisane nepremičnine in tožencu naloži izstavitev listine za vknjižbo njene solastninske pravice v enakem obsegu na tej nepremičnini, ker je ugotovilo, da je bilo o takem tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, s sodbo pa je zavrnilo podredno uveljavljan zahtevek tožnice za povrnitev njenih vlaganj v toženčevo stanovanjsko hišo v znesku 11.700.000 SIT s pripadki, ker je ugotovilo, da je bil tožničin zahtevek ob vložitvi tožbe 2.10.2003 že zastaran. Glede na tak izid postopka je tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v znesku 232.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo "iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava". Prvi del revizijskih navedb je povzetek stališč sodišč, zavzetih v prejšnjem in že pravnomočno končanem postopku zaradi ugotovitve tožničinega stvarnopravnega deleža na isti nepremičnini - z grajo stališča sodišč prve in druge stopnje v tem postopku glede zastaranja njenega obligacijskopravnega zahtevka, ki naj bi bilo v nasprotju z določbami 48. člena Stvarnopravnega zakonika, drugi del revizijskih navedb pa je povzetek dela toženkinih trditev, ponudenih z enako vsebino že v dosedanjem postopku na prvi in drugi stopnji. Tožnica je reviziji priložila tudi kopije nekaj člankov in sodnih odločb, sicer pa predlaga spremembo pravnomočne odločbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku v celoti, oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravnomočni sklep o zavrženju tožbe v delu glede primarno uveljavljanega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala solastnino na sporni nepremičnini (v deležu 26/100), je odločitev procesnopravne narave, saj temelji na ugotovitvi, da je tak zahtevek (v sicer večjem obsegu 50/100) tožnica v postopku pred sodiščem že (neuspešno) uveljavljala na identični dejanski in pravni podlagi in da je o njem že bilo pravnomočno odločeno. Nobenih procesnopravnih kršitev toženka obrazloženo s tem v zvezi ne uveljavlja, medtem ko je sleherni formalnopravni preizkus izpodbijane pravnomočne odločitve po uradni dolžnosti v postopku z revizijo izključen (371. člen ZPP). Sicer pa je pravnomočni sklep o delnem zavrženju tožbe iz razloga, ker je bilo o identičnem zahtevku tožnice (uveljavljanem v prejšnji pravdi celo v širšem obsegu) že pravnomočno razsojeno, neoporečen tudi z vidika materialnopravne komponente presoje vprašanja identitete zahtevkov.

Podredno uveljavljan denarni zahtevek tožnice za povrnitev njenih vlaganj v toženčevo stanovanjsko hišo, zgrajeno že pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank leta 1974 (ki je bila razvezana leta 1984, skupno gospodinjstvo pravdnih strank pa dokončno razdrto s toženčevo odselitvijo leta 1989), je bil zavrnjen, ker je bil po stališču sodišč prve in druge stopnje ob vložitvi tožbe 2.10.2003 že zastaran. Tožnica v reviziji odreka materialnopravno pravilnost takemu stališču sodišč izključno z očitkom, da je v nasprotju z 48. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) ter s ponovljeno trditvijo, da je nepremičnina še vedno v njeni izključni posesti. Zato je treba tožnici odgovoriti, da sta sodišči prve in druge stopnje njen obligacijski zahtevek pravilno opredelili kot terjatev s pravno podlago ob njenem nastanku (in s tem ob dospelosti) v določbah 210. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna narava te njene terjatve se z uveljavitvijo SPZ 1.1.2003, ko je celo že nastopilo njeno zastaranje, ni mogla spremeniti. Sicer pa je pravna ureditev uveljavljanja terjatve iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ prilagojena z istim zakonom uveljavljeni novi koncepciji pojma nepremičnine in pridobitvi lastninske pravice na njej, saj je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemljiške površine, skupaj z vsemi sestavinami, in zato povečanje vrednosti nepremičnine s strani nekoga, ki ni njen lastnik, samodejno nikoli ne privede do nastanka nove stvari in do njegovih stvarnopravnih upravičenj; to pomeni, da "obogatitve" lastnika nepremičnine zaradi povečanja njene vrednosti po 48. členu SPZ ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti nepremičnine - kar sta "obiter dictum" prav tako pravilno razložili sodišči prve in druge stopnje.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena (glede pravnomočnega sklepa tudi v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena) ZPP kot neutemeljeno zavrniti.