Jedro

S tem, ko sodišče prve stopnje navaja, da košnja in kopanje po zemljišču ni način uporabe, ki je s služnostno pravico predviden oz. ga ta pravica dovoljuje, se spušča v presojo toženkine pravice. Toženkino ravnanje (dovoljenost posega oz. dejanja) presoja iz vidika upravičenj, ki jih ji daje služnostna pravica – torej z vidika pravice do posesti. Taka presoja je izvedena izven okvirov, ki jih za presojo dejstev v motenjski pravdi predpisuje zakon. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; v pravdi zaradi motenja posesti se sodišče omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti parc. št. 1042/5 k.o. X (sedaj parc. št. 1042/13 in 1042/14 k.o. X) s tem, da je dne 14.6.2013 na tem zemljišču pokosila travo in ga na treh mestih prekopala. Toženi stranki je prepovedalo táko in tudi drugačno ravnanje, ki bi predstavljalo motneje posesti. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 588,17 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Sklep izpodbija v celoti in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa spremembo sklepa in zavrnitev zahtevka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je toženka priznala odstranjevanje nesnage in vejevja po poti oz. delih zemljišča, na katerih ima služnostno pravico in v svoji izpovedi pojasnila, da je na ta način za prehodnost in prevoznost vseskozi skrbela – počistila vsakokrat, ko je bilo treba. Obravnavano dejanje ni odstopalo od drugih tovrstnih ravnanj in ni protipravno. Opozarja tudi na druge dokaze, ki toženkino izpoved potrjujejo. Trdi, da je sodišče spregledalo, da toženka ni pokosila cele parcele in da je tudi do obravnavanega dejanja čistila služnostno pot. Tožnica in njeni pomočniki (izpoved K.) v prejšnjem čiščenju očitno niso bili temeljiti in je bilo čiščenje dne 14.6.2013 potrebno. S tem dejanjem je toženka izvrševala svojo posest. Zagotavljanje poti v korist gospodujoče nepremičnine je bistven razlog in gospodarski smoter služnostne pravice poti. Meni, da tožnica želi vsiliti nov način izvrševanja posesti in to označuje za protipravno. Ker pot in druge dele služeče nepremičnine uporabljata tudi tožnika, je s čiščenjem tudi zanju nastala gospodarska korist. Trdi, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala samopomoč. Graja ugotovitev, da je toženka zemljišče prekopala na treh mestih. Dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče nepravilno interpretira fotografije in izpovedi prič ter toženke. Meni, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o dejstvih, ki izključujejo protipravnost toženkinega ravnanja in potrjujejo toženkino samopomoč.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka služnost hoje, vožnje in parkiranja na delih parcele št. 1042/5 k.o. X, ki ima sedaj parc. št. 1042/13 in 1042/14, obe k.o. X in v obsegu, kakor je služnost s sodbo ugotovljena, izvršuje. Ta del zemljišča ima v posesti tudi tožeča stranka, saj je med strankama nesporno, da je lastnica tega zemljišča in tudi, da ga je spomladi 2013 čistila.

6. Prvo od vprašanj, ki se zastavlja, je, ali je bil poseg narejen na zemljišču, ki ga imata stranki v sosposesti. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bila parc. št. 1042/5 k.o. X pokošena in na treh mestih prekopana. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala čiščenje zemljišča (ne pa tudi kopanje) izključno na zemljišču, ki ga ima v (so)posesti – poseg na delu, ki ga uporablja za hojo, parkiranje in vožnje. Na te navedbe je tožeča stranka v vlogi z dne 9.10.2013 navedla zgolj to, da se služnost izvršuje tako, kot je bila v pravdnem postopku določena (III. točka) in da tožena stranka nima pravice njene nepremičnine uporabljati izven obsega služnostne pravice. Ožje lokacije posega – torej posega na območju, ki ga imata stranki v soposesti – torej ni zanikala. Ker dejstev, ki so med strankama nesporna, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. čl. ZPP), je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nespornosti dejstva, da je bilo obravnavano dejanje storjeno na zemljišču, na katerem se služnost izvršuje, torej na zemljišču, ki ga imata stranki v soposesti.

7. S tem, ko sodišče prve stopnje navaja, da košnja in kopanje po zemljišču ni način uporabe, ki je s služnostno pravico predviden oz. ga ta pravica dovoljuje, se spušča v presojo toženkine pravice. Toženkino ravnanje (dovoljenost posega oz. dejanja) presoja iz vidika upravičenj, ki jih ji daje služnostna pravica – torej z vidika pravice do posesti. Taka presoja je izvedena izven okvirov, ki jih za presojo dejstev v motenjski pravdi predpisuje zakon. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; v pravdi zaradi motenja posesti se sodišče omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Ker pravica do posesti in dobrovernost posestnika v tem sporu ni pomembna (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika in 426. čl. ZPP), je materialno pravo nepravilno uporabljeno.

8. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) definira tudi soposest – posest dveh ali več oseb na isti stvari skupaj ali na določenih delih (25. člen) in predvideva tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju soposestnikov (35. člen). S 35. čl. SPZ je določno, da se v razmerju med več posestniki iste stvari, za motilno ravnanje šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. S tega vidika se sodišče prve stopnje do toženkinega ravnanja ni opredelilo. S tem – ali je tožena stranka s svojim ravnanjem samovoljno spremenila in ovirala dosedanji način izvrševanja (so)posesti – se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Iz trditev tožeče stranke – da je izvedla zgolj čiščenje zemljišča, po katerem hodi, vozi, na katerem parkira – izhaja, da dosedanji način izvrševanja posesti ni bil presežen. Ker pa tožeča stranka zatrjuje, da je toženka sporno zemljišče kosila in ga prekopavala, je treba ugotoviti dejanske okoliščine posega oz. toženkinega ravnanja in presoditi, ali gre za motilno ravnanje.

9. Ker zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, je sklep razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali je toženka s svojim posegom samovoljno spreminjala ali ovirala dotakratni način izvrševanja soposesti. Laže kot pritožbeno sodišče, ki bi manjkajoče dejstvo lahko ugotavljalo izključno s ponovnim zaslišanjem vseh izpovedujočih in izvedbo ostalih dokazov, bo to storilo sodišče prve stopnje. Ker je bolj ekonomično, da sodišče prve stopnje sámo ugotovi manjkajoče dejstvo in izdela novo dokazno oceno, pritožbeno sodišče dokaznega postopka ni dopolnjevalo.

10. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).