Jedro

Četudi je bila odločba, katere priznanje se zahteva, izdana v adhezijskem postopku, sodišče o pridržku javnega reda presoja z vidika civilno-procesnih (in ne kazensko-procesnih) načel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu, s katerim je isto sodišče priznalo pravno veljavnost pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Banja Luki, opr. št. K 37/03 s 26.5.2003, v delu, s katerim je bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. Zavrnilo je navedbe nasprotnega udeleženca, da je učinek priznanja te sodbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, ker je glavna obravnava potekala brez njegovega zagovornika. Sodišče je nasprotnemu udeležencu pojasnilo, da je bila priznana le pravna veljavnost tistega dela sodbe, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožnik ne oporeka temu, da sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe opravi le omejen preizkus, po katerem ne more presojati vsebinske pravilnosti tuje sodne odločbe. Vendar pa ugovorne navedbe o kršitvi določil o obveznem zagovorništvu in posledično s tem tudi ustavnih pravic niso merile na vsebinsko nepravilnost tuje sodbe. Ena izmed temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je namreč bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS s 15.9.2005, opr.št. Up 312/03-16). Ko gre za zagotovitev kontradiktornosti v kazenskem postopku, kakor v obravnavanem primeru, je ta pravica še toliko bolj poudarjena, kajti obdolženec je nasproti državi kot njegovi nasprotni stranki vselej šibkejši člen. Ob dejstvu, da slovenski kazenski postopek za konkreten primer izrecno zahteva obvezno zagovorništvo, je jasno razvidno, da je v takšnem primeru izvrševanje pravice do izjave zaupano zagovorniku. Namen obveznega zagovorništva pa je zagotovitev kontradiktornosti postopka.

Opozarjanje sodišča na dejstvo, da gre pri odločanju o premoženjskem zahtevku za rešitev civilnopravnega zahtevka, ki bi bil sicer obravnavan v pravdnem postopku, nima dometa, kot mu ga pripisuje sodišče. Dejstvo je, da o tem zahtevku ni bilo odločeno v pravdnem, marveč v kazenskem postopku. Kavtele v kazenskem postopku, ki so povzdignjene na ustavno raven, pa gredo skozi celoten kazenski postopek. Ker je Temeljno sodišče v Banja Luki sodilo mimo teh določb, je učinek priznanja takšne odločbe v nasprotju z našim javnim redom. S tem, ko se je udeleženec odpovedal pravici do pritožbe, so meje pravnomočnosti zajele tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pridržek javnega reda v obravnavani zadevi ni podan. Ko sodišče presoja o pridržku procesnega javnega reda, ne presoja tega, ali sta si procesnopravni ureditvi naše in države, v kateri je bila izdana tuja odločba, skladni, marveč preizkusi le to, ali ni bilo v postopku tuje države prekršeno katero izmed najbolj temeljnih načel našega procesnega prava. Pravica iz 22. člena URS (enako varstvo pravic) je gotovo načelo, ki spada pod pojem javnega reda. Vendar pritožnik v obravnavani zadevi ne trdi, da je bil vsebinsko prikrajšan v tej pravici, marveč pravi, da je bil prikrajšan zato, ker na obravnavi ni bilo njegovega zastopnika. Pri tem se sklicuje na slovenski institut obveznega zagovorništva v kazenskih postopkih te vrste.

Adhezijski postopek je pravda, pridružena kazenskemu postopku. Predmet priznanja v tej zadevi je zgolj odločitev tujega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku, ki izvira iz adhezijskega, torej pridruženega postopka. Kot je bilo pritožniku pojasnjeno že pred sodiščem prve stopnje, se torej v obravnavani zadevi ne odloča o priznanju kazenskopravne odločitve, marveč o priznanju civilnopravne odločitve. To pa pomeni, da je treba tudi o pridržku javnega reda presojati z vidika temeljnih civilnoprocesnih načel našega pravnega reda. Obveznega zastopanja po odvetniku v odškodninskih zadevah slovenski pravni red za reden postopek ne pozna. Kavzalnost, ki jo ponuja pritožnik, torej: ker ni bilo spoštovano načelo obveznega zagovornika, je bilo prizadeto ustavno načelo enakega varstva pravic, tako ne vzdrži presoje. Če bi namreč to držalo, potem bi našemu javnemu redu nasprotovale tudi vse tiste odločitve naših pravdnih sodišč, v katerih so stranke nastopale brez pomoči odvetnika. To pa ne drži. Z vidika ugovora o pridržku javnega reda je zato edino relevantno vprašanje, ali je pravdni postopek, ki je pridružen kazenskemu, zadostil takšnemu minimalnemu standardu sodnega varstva, ki pritiče pravdnemu, ne pa kazenskemu postopku. Pomislekov, da bi teh standardov adhezijski postopek v obravnavani zadevi ne dosegel, pa ni.

Odločba ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik, se res opira na pravico do izjave, kakor izhaja iz 22. člena URS. Vendar pa se nanaša na problem pomanjkljivega materialnega pravdnega vodstva, ne pa na problem obveznega zastopanja ter ne pomeni, da bi morala imeti stranka vselej zastopnika, ker je sicer prikrajšana v ustavni pravici iz 22. člena URS. Pravico do izjave lahko stranka uresničuje tudi drugače kot s pomočjo odvetnika.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna. Ker v postopku tudi ni prišlo do tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/1986 do Uradni list RS, št .131/2003) in 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56-2651/1999; ZMZPP) zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.