Jedro

V zemljiški knjigi je vknjižena kot lastnica te nepremičnine prva toženka, zato je le-ta tudi pasivno legitimirana v tej zadevi. Kasnejši sprejem ZJS nima nobenega pomena za to zadevo, saj se 5. odstavek 57. člena ZJS ni nanašal na tista nezazidana stavbna zemljišča, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe, poleg tega pa različni subjekti hkrati na isti stvari ne morejo biti imetniki lastninske pravice na podlagi zakonskih določb, potem ko je eden od njih na tej podlagi pridobil lastninsko pravico.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške v zvezi s postopkom s svojo pritožbo.

Prva tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške v zvezi s postopkom s pritožbo prve tožene stranke v znesku 2.244,18 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožniki vsak do 1/3 solastniki nepremičnine parc. št. 864/26 k.o. T. p.. Odločilo je še, da se opravi vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist tožnikov na podlagi te sodbe po uradni dolžnosti, vsaki toženi stranki pa je naložilo plačilo ½ pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer vsaki toženki 4.935,36 EUR.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prva tožena stranka.

Prva toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da ne vzdrži obrazložitev sodišča, zakaj šteje prvo toženko za pasivno legitimirano stranko. Takšna utemeljitev bi vzdržala, če bi sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku v 2. točki. V tej pravdni zadevi so tožniki uredili lastninski status nepremičnine, do katere so bili upravičeni iz naslova odškodnine za njihova zemljišča, ki so bila uporabljena za izgradnjo ljubljanske obvoznice. Pooblaščena organizacija za pridobivanje zemljišč za izgradnjo obvoznice je bil takrat Zavod za urejanje stavbnih zemljišč Vič, katerega pravni naslednik po vsej verjetnosti ni prva toženka, temveč druga toženka. Zaradi vloženega zahtevka za denacionalizacijo ni bilo možno pogodbeno razpolaganje glede na 88. člen ZDen, zato je o zahtevku moralo odločiti sodišče. Sporna nepremičnina je kot nezazidano stavbno zemljišče prešla v last občine že na podlagi samega zakona. Zato bi lahko bila edino občina pasivno legitimirana, zahtevek zoper prvo toženko pa bi bilo potrebno zavrniti. Sodišče namreč ni odločilo, da mora prva toženka kot zemljiškoknjižna lastnica izdati zemljiškoknjižno listino, ampak je odločilo, da se na podlagi sodbe po uradni dolžnosti opravi vpis lastninske pravice v korist tožnikov. Če je podlaga za pridobitev lastninske pravice zakon, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratoren. Prva toženka zato ni pasivno legitimirana v tem postopku. Navedena nepremičnina je na podlagi 5. odstavka 57. člena ZJS prešla v last občine, na območju katere leži. Na podlagi ZJS je torej pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini občina, vendar pa ta sprememba ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Ker je bil pravni naslov za prenos lastninske pravice na tej nepremičnini zakon, bi bilo potrebno šteti drugo toženko kot pasivno legitimirano stranko.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep o stroških v II. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sklep o stroških skladno s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, podrejeno pa, da sklep razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev o stroških postopka nepravilna in nezakonita. Tožniki so tožili prvo toženko kot zemljiškoknjižnega lastnika parc. št. 864/26 k.o. T. p., zaradi previdnosti pa tudi drugo toženko. Tožniki so uveljavljali povrnitev pravdnih stroškov samo od prve toženke, ne pa tudi od druge toženke, zato sodišče ni imelo podlage, da naloži drugi toženki povrnitev pravdnih stroškov tožnikov. Sodišče prve stopnje je naložilo prvi toženki povrnitev samo ½ pravdnih stroškov tožnikov, čeprav bi ji moralo naložiti povrnitev celotnih stroškov tožnikov. Tudi v primeru, če bi tožniki uveljavljali povrnitev celotnih pravdnih stroškov od obeh toženk, bi moralo sodišče naložiti toženkama nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožnikov, saj gre za nerazdelno odgovorna sospornika na strani tožene stranke. Zato odgovarjata toženki solidarno za povrnitev stroškov, tožniki pa lahko zahtevajo izpolnitev od katerekoli stranke, dokler ni obveznost izpolnjena. O tem, od katere tožene stranke bodo tožniki uveljavljali povrnitev pravdnih stroškov, se lahko tožniki odločijo že v samem pravdnem postopku in uveljavljajo povrnitev stroškov od ene izmed toženih strank, ki so solidarno odgovorne za povrnitev stroškov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prve toženke predlagala zavrnitev pritožbe. Prva toženka ni odgovorila na pritožbo tožnikov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe prve toženke Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki vsak do 1/3 pridobili lastninsko pravico na parc. št. 864/26 k.o. T. p. po samem zakonu, na podlagi 2. člena ZLNDL, ker so imeli na tej nepremičnini pravico uporabe na dan uveljavitve tega zakona (25.7.1997). Te dejanske ugotovitve prva toženka ne izpodbija; trdi le, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, temveč je to druga toženka. V zemljiški knjigi je vknjižena kot lastnica te nepremičnine prva toženka, zato je le-ta tudi pasivno legitimirana v tej zadevi. Kasnejši sprejem ZJS (Ur. l RS, št. 22/2000), ki je začel veljati 25.3.2000 (glej tudi 3. odstavek 55. člena ZJS-1), nima nobenega pomena za to zadevo, saj se 5. odstavek 57. člena ZJS ni nanašal na tista nezazidana stavbna zemljišča, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe, poleg tega pa različni subjekti hkrati na isti stvari ne morejo biti imetniki lastninske pravice na podlagi zakonskih določb, potem ko je eden od njih na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Ker so tožniki, ki so bili imetniki pravice uporabe parc. št. 864/26 kot dediči J. V., postali vsak do 1/3 solastniki te nepremičnine po samem zakonu (2. člen ZLNDL) 25.7.1997, od tega dne ta nepremičnina ni bila več v družbeni lastnini. Zato tudi iz tega razloga druga toženka na tej nepremičnini ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZJS. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna (čeprav delno iz napačnih materialnopravnih razlogov, kar se tiče druge toženke in njene stvarne legitimacije v tem sporu, vendar se druga toženka zoper sodbo ni pritožila).

Glede pritožbe tožeče stranke Tožniki so z zahtevkom uspeli zoper obe toženi stranki (kot že rečeno se druga toženka ni pritožila zoper sodbo). Ker toženki nista nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, krijeta stroške tožnikov po enakih delih (161. člen ZPP). Tožniki so res uveljavljali povrnitev pravdnih stroškov le od prve toženke, ne pa tudi od druge toženke, zaradi česar ni bilo podlage za prisojo polovice pravdnih stroškov v breme druge toženke, vendar pa v nobenem primeru tožniki ne bi mogli uspeti s stroškovnim zahtevkom v celotno breme prve toženke, temveč le do polovice (161. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je prvi toženki naložilo plačilo polovice pravdnih stroškov tožnikov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožniki niso uspeli s pritožbo, zato sami krijejo stroške postopka, ki so nastali v zvezi z njihovo pritožbo. Prva toženka prav tako sama krije svoje stroške postopka, ki so nastali v zvezi z njeno pritožbo, ker z njo ni uspela. Po načelu uspeha je prva toženka dolžna povrniti tožnikom njihove stroške odgovora na pritožbo prve toženke v znesku 2.244,18 EUR. Ti stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožnikov v njihovem odgovoru na pritožbo prve toženke. V primeru zamude je prva toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).