Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe pravilno zapisalo, da za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ni pomembno, ali bi takojšnja zdravniška pomoč preprečila poškodovančevo smrt ali ne, ker je kaznivo dejanje podano že, ko je nekdo poškodovan in ko ima storilec možnost, da mu nudi pomoč, pa tega ne stori (str. 17 obrazložitve). Na podlagi izpovedbe prič S. in P. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženi ni vprašal, ali priča S. kliče policijo ali reševalce in se ni prepričal, ali bo dejansko poskrbljeno za pomoč poškodovanki, pa so zato očitki pritožbe s tem v zvezi neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 750,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 26819/2015 z dne 3. 4. 2017 obdolženega A.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in 1. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi petega odstavka 324. člena KZ-1B določilo kazen tri leta zapora, za drugo kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 328. člena KZ-1B kazen šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora. Po petem odstavku 324. člena KZ-1B je obdolžencu izreklo prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let, računajoč od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ali v zdravstvenem zavodu, ne všteva v čas trajanja ukrepa. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer stroškov vročevalca po sklepu sodišča z dne 5. 12. 2016 v znesku 54,22 EUR, stroškov izvedenca M.K. na glavni obravnavi dne 13. 2. 2017 v znesku 176,44 EUR in sodne takse na podlagi tar. št. 7115 ZST-1 v znesku 350,00 EUR ter na podlagi tar. št. 71110 ZST-1 v znesku 35,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je sejo pritožbenega senata opravilo po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP v navzočnosti obdolženca, njegovega zagovornika in višje državne tožilke, in sicer iz razloga, ker je zagovornik v pritožbi predlagal, da se ga povabi na sejo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in 1. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B, ki je opisano v točki a.) izreka prvostopne sodbe z navedbami, da je policist C., ob prihodu k obdolženčevi hiši opazil, da je bil obdolženec čudno oblečen, zaslišan kot priča pa ni pojasnil, kaj bi naj to pomenilo. Oba policista, ki sta izsledila obdolženca na njegovem domu, trdita, da nista vstopila v hišo, obdolženčeva žena in obdolženčev oče pa trdita nasprotno, in sicer, da sta vstopila na hodnik. Ta okoliščina je po pritožbi ostala neraziskana. Policist M.B. je v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti obdolženca zapisal, da je obdolženi zapisnik prebral, vendar se z njim ni strinjal, niti ga ni podpisal. Zaradi navedenega je zaključevanje sodišča prve stopnje v sodbi, da obdolženec iz B. neznanega razloga zapisnika ni želel podpisati, napačno. Obdolženec je pojasnil, da je po nezgodi pil alkohol doma in približno ocenil, koliko ga je popil, to količino pa je potrdila njegova žena. Izvedenec je na osnovi tega izračunal, da je obdolženi imel v času prometne nezgode v krvi 0,9 g alkohola na kg krvi. Sodišče in izvedenec pa nista pojasnila dejstva, da je obdolženec ob 23.42 uri imel v kriv 1,04 miligrama alkohola, kot je pokazal to preizkus z indikatorjem alkohola. To dejstvo bi vsekakor bilo potrebno pojasniti. Ker je po nezgodi popil zelo veliko količino alkohola je zelo verjetno, da je obdolženi pozabil povedati, da je okoli 21.00 ure popil še cca 0,5 l vina. Vsa ta dejstva govorijo v prid obdolžencu, zato bo o okoliščinah pitja alkohola pred nezgodo in sicer vina okoli 21.00 ure in zaužitju alkohola po nezgodi, ponovno potrebno zaslišati izvedenca, da se o tem opredeli.

6. Glede na to, da je obdolženi na kraju nezgode ugotovil, da ena oseba telefonira in kliče policijo oziroma reševalca ter da se nihče ni upal nuditi prve pomoči oškodovanki, ker bi ta lahko bila neustrezna in se je čakalo na poklicne reševalce, pritožba graja pravilnost dejanskega stanja tudi glede drugega kaznivega dejanja iz točke b.) prvostopnega izreka. Sodišču prve stopnje očita, da obdolženca obdolženca ni zaslišalo o okoliščini, koga je oseba, ki jo je navajal, klicala po telefonu.

7. Z navedenim nizanjem po njej nepojasnjenih okoliščin in z zatrjevanjem po nepopolno ugotovljenem dejanske stanju obravnavanih kaznivih dejanj, pritožba ne more povzročiti dvoma v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, obravnavanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, pa tako tudi stopnjo obdolženčeve alkoholiziranosti v trenutku povzročitve prometne nezgode in zapustitve poškodovanke brez pomoči po njej, zato očitki in pomisleki pritožbe glede navedenega niso utemeljeni.

8. Zagovoru obdolženca, da v trenutku prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola, ker je slednjega zaužil po prihodu domov, ko se je odpeljal s kraja prometne nezgode, ki ga pritožba sedaj ponavlja, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Tak njegov zagovor je namreč ovržen z vrsto izvedenih dokazov. Priči J.S. in U.P., ki sta se pripeljali na kraj prometne nezgode neposredno zatem, ko je obdolženi s sprednjim delom svojega vozila Citroen Jumper brez zaviranja trčil v zadnji del kolesa kolesarke, ki se je po istem smernem vozišču pravilno vozila v smeri, kot je vozil obdolženi, vsled česar je oškodovanka padla na pokrov motorja in udarila ob vetrobransko steklo vozila obdolženca, nato pa padla po vozišču, kjer je obležala, sta obdolženca, ki je svoje vozilo ustavil kakšnih 100 m dalje in je prišel na kraj nezgode, kjer sta se nahajala tudi ona dva, opisala tako, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil že tedaj pod močnim vplivom alkohola. J.S. je namreč izpovedal, da je takoj opazil, da je obdolženi vinjen, kar je sklepal po njegovi hoji in kretnjah,U.P. pa je izpovedal, da je obdolženi kazal vidne in očitne znake vinjenosti. Glede na to, da je obdolženi zanikal, da bi pred nezgodo užival alkohol, šele ob zaključku dokaznega postopka pa se je spomnil, da bi naj ob 21.00 uri popil 0,5 l vina, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je pred tem ves čas trdil nasprotno, in sicer, da pred nezgodo ni užival alkohola, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi bil vinjen že v času prometne nesreče in da alkohola ni pil pozneje. Policista D. C. in R.M., ki sta ga izsledila ob 22.52 uri na njegovem domu, torej le 22 minut po prometni nezgodi, sta zaslišana kot priči skladno izpovedala, da je obdolženi tedaj kazal vse karakteristike vinjene osebe. Imel je zadah po alkoholu, hodil je vijugasto in govoril nerazločno. Oba sta tudi zatrdila, da niti obdolženec, niti kdo od njegovih domačih ni omenil, da bi obdolženec pred prihodom policistov pil vodko, pa tudi nobene steklenice pri obdolžencu nista opazila, čeprav je slednji v zagovoru zatrjeval, da jo je imel v rokah. Priča M.B., policist, ki je opravil preizkus alkoholiziranosti obdolženca ob 23.42 uri z napravo Drager 6810, ki je pokazala 1,14 miligrama alkohola na en liter izdihanega zraka pa je izpovedal, da je pred preizkusom alkoholiziranosti obdolženca vprašal, če je pred nesrečo pil alkohol in če je to storil 15 minut pred testom, pa je slednji to izrecno zanikal. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v primeru pitja vodke, ki nima zaznavnega vonja, vse navedene priče pri obdolžencu ne bi zaznale zadaha po alkoholu. Obdolžencu je bila ob 01.05 uri odvzeta kri in toksikološka preiskava je pokazala, da je takrat imel v krvi 2,19 grama alkohola na kg krvi. Izvedenec M.K., dr. med. je na osnovi navedenega zaključil, da je bil obdolženi absolutno nesposoben za upravljanje z motornim vozilom in je opisal, kako se pri taki koncentraciji alkohola v krvi spremeni sposobnost za varno vožnjo motornega vozila, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v razloge napadene sodbe (str. 12). Izvedenec je sicer opravil še izračune stopnje alkohola v obdolženčevi krvi, upoštevajoč zagovor obdolženca, da je po nezgodi spil 0,5 l vodke, kakor tudi, da je okrog 21.00 ure spil 0,5 l vina, vendar sodišče prve stopnje teh izračunov utemeljeno ni upoštevalo glede na to, da je ugotovilo, da obdolženi ni pil alkohola šele po prometni nesreči, temveč pred njo. Obdolženi in priči P.K. ter O.K., ki so zatrjevali, da ga je pil po prometni nezgodi, so v svojih izpovedbah prišli v nasprotja tako glede količine alkohola, ki bi ga naj obdolženi popil, kakor tudi glede samega načina pitja in tega, ali je v steklenici, iz katere bi naj pil, še ostalo kaj alkohola. Ta nasprotja je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi obširno obrazložilo (str. 8 in 9) in jih pravilno ocenilo ter na osnovi tega sprejelo pravilno dokazno oceno, da zagovoru obdolženca in izpovedbam navedenih dveh prič ni mogoče verjeti.

9. Po pravilni oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilne pravne sklepe ter ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu ter to v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju in ker z njimi v celoti soglaša, sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe.

10. Okoliščine, ki jih kot neraziskane izpostavlja pritožba, in sicer, ali sta policista C. in M. ob izsleditvi obdolženca vstopila na hodnik hiše, v kateri prebiva, iz katerih razlogov obdolženi ni podpisal zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je opravil policist M.B. in ali je zaključek sodišča prve stopnje glede tega pravilen ali ne, kakor tudi vsa vprašanja o stopnji obdolženčeve alkoholiziranosti, ki jih postavlja pritožba in zatrjuje, da bi bilo v zvezi s tem potrebno dopolniti dokazni postopek, na pravilno ugotovitev dejanskega stanja kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, kot je opisano v točki a.) prvostopnega izreka, nimajo prav nobenega vpliva in niso odločilna. Stopnja alkoholiziranosti obdolženca je bila zanesljivo in pravilno ugotovljena, vse preostalo pa se ne nanaša na odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja. Sicer pa se je tudi z navedenimi okoliščinami sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ukvarjalo in se do njih v napadeni sodbi opredelilo. Zato dejansko stanje ni v ničemer ostalo nepopolno, niti ni zmotno ugotovljeno.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič J.S. in U.P. pravilno zaključilo, da je obdolženi poškodovanko, ki je v posledici trčenja utrpela številne poškodbe in je v času, ko je obdolženi pristopil do nje, takoj zatem pa iz kraja dogodka odšel, pustil brez pomoči, čeprav bi ji kot voznik motornega vozila, s katerim je bila poškodovana, moral nuditi oziroma zagotoviti ustrezno pomoč. Ugotovilo je, da se je obdolženi na kraju nesreče ustavil le toliko, da je preveril kaj je storil, nič pa ni naredil v smeri pomoči poškodovanki. Glede na to, da je ob njej ostal le nekaj trenutkov, ni mogel vedeti, s kom se moški, ki je tudi bil tam, pogovarja po telefonu in ali dejansko kliče reševalce ali policijo. Zato ni sledilo njegovemu zagovoru, ko je zatrjeval, da je bil prepričan, da je za poškodovanko poskrbljeno. Pritožba zatrjuje, da sodišče obdolženca ni zaslišalo o okoliščini, koga je oseba, ki jo je videl telefonirati (priča S.), klicala po telefonu, navedeno pa ni odločilno, saj se je obdolženi zadržal tako kratek čas ob poškodovanki in bil v tako močno vinjenem stanju, da tega niti ni mogel slišati oziroma vedeti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe pravilno zapisalo, da za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ni pomembno, ali bi takojšnja zdravniška pomoč preprečila poškodovančevo smrt ali ne, ker je kaznivo dejanje podano že, ko je nekdo poškodovan in ko ima storilec možnost, da mu nudi pomoč, pa tega ne stori (str. 17 obrazložitve). Na podlagi izpovedbe prič S. in P. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženi ni vprašal, ali priča S. kliče policijo ali reševalce in se ni prepričal, ali bo dejansko poskrbljeno za pomoč poškodovanki, pa so zato očitki pritožbe s tem v zvezi neutemeljeni.

12. Glede na obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo za obe očitani mu kaznivi dejanji ter jo v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo, je pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

13. Zagovornik v pritožbi podrejeno in zgolj iz previdnosti, kot to navaja, graja tudi višino posamičnih kazni zapora in enotne kazni zapora ter pri tem navaja, da predkaznovanost za drugo kaznivo dejanje nikakor ne more biti obteževalna okoliščina. K pritožbi prilaga tudi članek iz častnika Slovenske novice, v katerem je navedeno, da je v podobni zadevi voznik bil obsojen na dve leti zapora.

14. Tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščine, v katerih sta bili storjeni, krivdo obdolženca ter vse preostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazni (člen 49 KZ-1B) ter obdolžencu določilo primerni posamezni in ustrezno enotno kazen zapora ter mu izreklo tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za ustrezno dolg čas. Teža kaznivih dejanj se kaže v visoki stopnji alkoholiziranosti obdolženca, ko je imel v času prometne nezgode v krvi 2,22 grama alkohola na kg krvi, s čimer je znatno presegel 1,10 g alkohola na kg krvi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B, sodišče prve stopnje pa ob tem ni prezrlo niti tega, da je obdolženi bil že kaznovan zaradi številnih prekrškov, kar kaže na njegove osebnostne značilnosti in nespoštovanje zakonskih norm. Na slednje je sklepalo tudi na podlagi njegove predhodne kaznovanosti in sicer za drugo kaznivo dejanje, kar je utemeljeno štelo kot obteževalno okoliščino. Pritožba nima prav, ko temu nasprotuje. Obdolženi je bil večkrat obravnavan zaradi kršitev določb varnosti cestnega prometa, kot to navaja sodišče prve stopnje (str. 16), iz seznama vodenih postopkov o prekrških (list. št. 114-115) pa je razvidno, da mu je bila zaradi storjenih prekrškov 22 krat izrečena globa, od tega 13 krat zaradi kršitev ZVCP. Iz evidence pravnomočnih sodbo oziroma sklepov o prekrških pa je razvidno, da sta mu bili s sodbama Okrajnega sodišča Maribor in Okrajnega sodišča Murska Sobota izrečeni globi v višini 950,00 EUR, določene so mu bile kazenske točke, v prvem primeru 10 kazenskih točk B kategorije, v drugem 18 kazenskih točk B kategorije in s prvo sodbo izrečen tudi ukrep prepovedi vožnje z motornim vozilom B kategorije, pri čemer sta obe sodbi postali pravnomočni v letu 2013 (list. št. 116). Iz navedenih razlogov se pokaže, da sta določeni posamezni kazni in enotna kazen primerni in pravični, utemeljen pa je tudi izrek prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let na podlagi petega odstavka 324. člena KZ-1B. V kazenskem postopku velja načelo individualizacije izrečenih kazni, pa zato pritožbena izvajanja, ko se zagovornik sklicuje na časopisni članek in kazen, ki je bila izrečena drugemu storilcu kaznivega dejanja, ne morejo biti uspešna. Sodišče namreč v vsakem primeru posebej presoja težo strojenih kaznivih dejanj, kakor tudi osebnost obdolženca, in njegovo prejšnje življenje, ter na podlagi tega izreče primerno in pravično kazen.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica dejstva, da zagovornik s pritožbo ni uspel. Sodno takso kot strošek pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in po tar. št. 7115 in 7122 Taksne tarife ter z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.