Jedro

Pogodbene stranke so uporabo drugega odstavka 1041. člena OZ izrecno izključile (pri tem je jasno, da ne gre za kogentno zakonsko določbo in so jo pogodbene stranke lahko izključile – to je stvar dogovora pravdnih strank). Ker je bila pogodba s sklenitvijo izpolnjena, tudi ni mogoče od nje odstopiti zaradi neizpolnitve.

Ker je z izpolnitvijo pogodbe o nakazilu toženčeva pogodbena obveznost prenehala (po dogovoru med strankami), podlage poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8056/2010 z dne 26. 1. 2010 razveljavilo v celoti, to je tudi glede 1. točke izreka, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo zneska 126.000,00 EUR s pripadki in v delu, v katerem so bili odmerjeni stroški tožnice na 392,76 EUR ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožniku je zato naložilo, da tožencu plača pravdne stroške v znesku 1.815,09 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec svojo obveznost, ki jo tožnik vtožuje, izpolnil s sklenitvijo pogodbe o nakazilu (asignaciji) z dne 16. 7. 2009, sklenjeni med pravdnima strankama in A. d.o.o.. Glede zatrjevane odškodninske odgovornosti toženca pa ni izpolnjen eden temeljnih pogojev odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je med drugim plačilo terjal tudi iz odškodninske podlage, ker mu je toženec vedoma odstopil nakazilo, ki je bilo brez vrednosti, saj ga A. zaradi absolutne plačilne obveznosti (!? - očitno nezmožnosti) ni mogla izpolniti. Po pogodbi o nakazilu bi namreč A. morala plačati denarni znesek v treh dneh po podpisu pogodbe, kar je bilo zaradi njene plačilne nesposobnosti nemogoče, zato tožnik tudi nikoli ni prejel nobenega plačila ali drugačne protivrednosti. Zato je pogodbeno pooblastilo toženca A. preprosto brezpredmetno, nemogoče in je tožnika na ta način oškodoval. Predlaganih dokazov glede plačilne nesposobnosti A. sodišče ni izvedlo, čeprav je tožnik dokaze ponudil, to pa po mnenju tožnika predstavlja bistveno kršitev ZPP. Sicer pa toženec zatrjevanj in dejstev v pogledu oškodovanja sploh ni prerekal in bi jih zato sodišče moralo sprejeti kot priznana. V posledici navedenega je tožnik oškodovan in je zato povračilo škode utemeljeno terjal od toženca, ki je zato odgovoren. Drži, da v asignacijskem razmerju asignat ne more odstopiti od sprejema nakazila po drugem odstavku 1036. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar posledice za prejemnika nakazila niso enake. Tožnik je zaradi neizpolnitve pogodbe imel pravico po splošnih pravilih o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve odstopiti od pogodbe, s čimer so nastopile posledice, kot so za primer razveze pogodbe predvidene. Zaradi neizpolnitve pogodbe je tožnik imel pravico odstopiti od pogodbenega razmerja do tožnika, to je razdreti pravno vez napram tožniku, potem ko je brezuspešno terjal izpolnitev nakazila (drugi odstavek 1041. člena OZ). V posledici odstopa od pogodbe pa je imel pravico terjati plačilo od toženca, zato bi sodišče moralo zahtevku ugoditi. Gre predvsem za zmotno uporabo materialnega prava.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka s pripadki. Glede odškodninske odgovornosti toženca je to tožnik prvič zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2011, ki je bila vložena po prvem naroku, navedbe v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke pa so bile pavšalne in nedokazane. Listine, s katerimi tožnik zatrjuje (!? - očitno dokazuje) slabo finančno stanje A. d.o.o., so javno dostopni in bi jih tožnik lahko pridobil pred podpisom pogodbe o nakazilu. Tožnik pa tudi ni navedel, v čem bi bilo protipravno ravnanje toženca v zvezi s slabim finančnim stanjem A.. Za slabo finančno stanje A. in za to, da tožnik njenega finančnega stanja ni preveril, ni odgovoren toženec. Sicer pa so bile vse navedbe o tem podane prepozno, po prvem naroku. Na prekluzijo pazi sodišče po uradni dolžnosti, prav tako na sklepčnost. Iz navedb namreč ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost). Ne glede na to pa je toženec prerekal tako obstoj škode kot odškodninske odgovornosti. Ker je bila pogodba o nakazilu izpolnjena, tožnik ni mogel odstopiti od nje zaradi neizpolnitve in tako tudi ne more terjati plačila od toženca, tudi če bi bil odstop utemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče v prvi vrsti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo navedene pogodbe o nakazilu (asignaciji) z dne 16. 7. 2009 (po vsebini gre za pogodbo o kompenzaciji) obveznost toženca ugasnila. Pogodba je bila namreč upoštevajoč njena določila (vsebino pogodbe) glede obveznosti toženca izpolnjena s samo sklenitvijo, upoštevajoč v izpodbijani sodbi citirane določbe OZ in pogodbene določbe. Pri tem iz same pogodbe izhaja (3. člen), da je s sklenitvijo pogodbe toženka izpolnila obveznost plačila zneska 126.000,00 EUR (vtoževane terjatve), pri čemer so pogodbene stranke uporabo drugega odstavka 1041. člena OZ izrecno izključile (pri tem je jasno, da ne gre za kogentno zakonsko določbo in so jo pogodbene stranke lahko izključile – to je stvar dogovora pravdnih strank). Ker je bila pogodba s sklenitvijo izpolnjena, tudi ni mogoče od nje odstopiti zaradi neizpolnitve.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve zahtevka na odškodninski podlagi, pri čemer je bila tožba v tem delu nesklepčna, saj ni jasno, na kakšni podlagi tožnik sploh uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca (ali naj bi šlo za poslovno ali za neposlovno odškodninsko odgovornost) oziroma na kakšni podlagi naj bi bil toženec odškodninsko odgovoren tožniku. Ker je z izpolnitvijo pogodbe o nakazilu toženčeva pogodbena obveznost prenehala (po dogovoru med strankami), podlage poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti ni. (1) Glede neposlovne (deliktne) odškodninske odgovornosti toženca pa tožnik ni niti navedel, s katerim protipravnim ravnanjem (ali opustitvijo dolžnega ravnanja) je (naj bi) toženec tožniku povzročil škodo, ko pa je svojo obveznost (poslovno) izpolnil. Glede na navedeno je zadoščalo toženčevo (sicer nekonkretizirano) osporavanje zahtevku na tej podlagi; ker pravno relevantna dejstva niso bila navedena, jim ni bilo mogoče niti (konkretizirano) osporavati.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Stroškovna odločitev temelji na določbah prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnik namreč s pritožbo ni uspel, stroški pritožbenega odgovora pa so bili nepotrebni, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da je bila cit. „pogodba o nakazilu“ veljavno sklenjena in da pogodbeno določilo o prenehanju obveznosti toženca oziroma izključitvi uporabe drugega odstavka 1041. člena OZ ni nično;