Jedro

Določilo tretjega odstavka 338. člena ZPP (1977) (sedaj čl. 324/3 ZPP) prihaja v poštev le pri t.im. procesnem pobotanju, se pravi v pravdi uveljavljenem pobotu še obstoječih terjatev in protiterjatve, ne pa, če sta ti terjatvi prenehali že pred tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za znesek 1,105.413,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v presežku do vtoževanega zneska 2,260.753,00 SIT z zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi še za nadaljnji znesek 649.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi tako, da je ostal sklep o izvršbi v veljavi skupno za 1,755.013,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Proti obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vlagata tožena stranka in stranski intervenient revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podredno, da se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistveno kršitev določil postopka v smislu prvega odstavka 354. člena ZPP vidi revizija v dejstvu, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali določila tretjega odstavka 338. člena ZPP o obveznosti trodelnega izreka, saj je tožena stranka uveljavljala proti tožeči stranki "pobotni ugovor, to je ugovor ugasle pravice" in v pobot uveljavljani znesek po višini celo presega vtoževani tožbeni zahtevek.

Navedeno revizijsko izvajanje je neutemeljeno. Revizija spregleda, da prihaja določba tretjega odstavka 338. člena ZPP v poštev le, če gre za tako imenovano procesno pobotanje, se pravi v pravdi uveljavljan pobot še obstoječih terjatev, če se torej vtoževana terjatev in protiterjatev pred pravdo še nista pobotali. Samo v takem primeru mora sodišče v trodelnem izreku (deklaratorno) ugotoviti (eventualni) obstoj teh terjatev in nato (konstitutivno) izvesti pobot. V obravnavani zadevi ne gre za procesni pobot, saj tožena stranka sama navaja, da je že pred pravdo prišlo do prenehanja vtoževane terjatve na podlagi njene pobotne izjave v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZOR.

Nadalje revizija očita bistveno kršitev določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do "v spis priloženih faktur, ki jih je stranski intervenient izstavil tožeči stranki za dobavljeno računalniško opremo". Ne glede na to, da revizija ne pove, na katere račune se konkretno očitek nanaša, in da že zato ni mogoče te presplošne trditve (zlasti glede na veliko število predloženih računov) obravnavati, pa ni prezreti, da sta sodišči druge in prve stopnje v nasprotju s trditvami revizije podrobno obravnavali vse dokaze in se o njih opredelili. Na tej podlagi sta sodišči upoštevali pri ugotovitvi utemeljenosti ugovora tožene stranke o prenehanju vtoževane terjatve le račune štev. 218/91 (priloga B19 v spisu), 287/91 (priloga B22), 273/91 (priloga B20) in 225/92 (priloga B38). Ni prezreti, da sta tudi tožena stranka in stranski intervenient sama navedla, da so bistveni ravno navedeni računi, kot to povzemata sodišči prve in druge stopnje.

Tudi ne drži, da bi naj bila podana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP tudi zaradi protislovja, ki da izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in kar je povzelo sodišče druge stopnje, zaradi česar da sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Protislovje bi naj bilo v tem, da sodišče prve stopnje najprej trdi, da sta bila stranski intervenient in C. (kot prejemnik računalniške opreme) v pogodbenem odnosu, nato pa, da takšnega razmerja ni bilo.

Zatrjevanega protislovja v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni. Sodišča prve stopnje je v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve sodbe ugotovilo, da stranski intervenient ni bil v pogodbenem odnosu s C. le glede računalniške opreme, ki jo je po nalogu tožeče stranke dobavil za tožečo stranko C., temveč da sta bila v pogodbenem odnosu glede tega le tožeča stranka in C. na podlagi pogodbe o prodaji računalniške opreme. Ugotovitev sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 4. strani obrazložitve, da sta bila stranski intervenient in C. v direktnem poslovnem stiku, pa se nanaša le na računalniško opremo, za katero je bil izdan račun štev. 226/92 (priloga B39), ki jo je stranski intervenient sam ponudil in dobavil C., ne pa po nalogu tožeče stranke.

Revizija posega še v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ko izpodbija ugotovitev sodišč, da je bil račun štev. 273/91 (priloga B20) za računalniško opremo neutemeljeno izdan, ker je ta oprema bila izročena C. le v posest proti reverzu. Revizija trdi, da tožena stranka tudi terjatev iz navedenega računa upravičeno uveljavlja v pobot. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so navedena izvajanja revizije neupoštevna.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.