Jedro

Pri periodičnih obveznostih (tekočih davkih) je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti in ne prijavi prejetega prometnega davka ter pridobi večjo premoženjsko korist oz. veliko premoženjsko korist pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja davčne zatajitve.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 12.5.2004 obsojenega M.P. spoznalo za krivega (nadaljevanega) kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 254. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe (pravilno bi bilo po 3. odstavku 254. člena KZ) je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 112.039 SIT, pri čemer bodo ostali stroški odmerjeni naknadno ter povprečnino, določeno na 70.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot strošek pritožbenega postopka pa obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v znesku 90.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni M.P. in njegov zagovornik. Obsojenec pravnomočno odločbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da napadeno pravnomočno odločbo spremeni tako, da "obdolženega obsodi na nižjo zaporno kazen, ki naj se izreče pogojno".

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje, obsojencu pa naj se povrnejo vsi stroški, nastali zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovorih na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane, obsojeni M.P. pa jo je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni.

Zahtevi obsojenega M.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da višje sodišče ni presodilo pritožbene navedbe, da z obsojenčevim dejanjem njemu ali tretji osebi ni nastala velika premoženjska korist, ne glede na ugotovljeno višino neporavnanega prometnega davka. Poudarja, da je v pritožbi izrecno izpostavil, da so se iz sredstev zaračunanega a neplačanega prometnega davka poplačali upniki družbe P. d.o.o., ki so obsojencu blokirali žiro račun tako, da ta gospodarska družba s sredstvi zaračunanega prometnega davka ni nikoli razpolagala (in tega tudi ni mogla) ter da zato ni bila obogatena. Na ta način so se na eni strani samo zmanjšale njene obveznosti do upnikov, povečala pa se je obveznost družbe do davčnega organa. Po stališču pritožbe zato zaradi "domnevne" zatajitve obsojenec in gospodarska družba P. d.o.o. ne le, da nista pridobila veliko premoženjsko korist, ampak je sploh nista imela.

S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe. Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Sodišče druge stopnje pa ne krši te določbe, če se ne opredeli glede pravno irelevantnih navedb v pritožbi, pa tudi glede tistih, ki so očitno neutemeljene. Pritrditi je treba zahtevi, da višje sodišče na pritožbene navedbe, ki jih navaja vložnik ni izrecno odgovorilo, vendar se ni mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom, da je s tem storilo navedeno procesno kršitev. Pritožbena navedba, da pravna oseba, ki jo je obsojenec zastopal in v imenu katere je bil dolžan prijaviti ter odvesti akontacije prometnega davka, z neplačilom te dajatve ni bila neupravičeno obogatena, ker da je imela blokiran žiro račun, s katerega so denar črpali upniki, je očitno neutemeljena. Gospodarska družba je po ugotovitvah pravnomočne sodbe, čemur vložnik v rednem pravnem sredstvu niti ni oporekal, kupcem zaračunala prometni davek, vendar ga v predpisanih rokih ni prijavila davčnemu organu in odvedla, torej je v ugotovljenem znesku pridobila protipravno premoženjsko korist. Okoliščina, da so se iz te koristi poplačali njeni upniki, na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Povsem irelevantne pa so bile navedbe v pritožbi, da ne gre za pridobitev premoženjske koristi, če kdo ne zaračuna prometnega davka in ga tudi ne odvede, saj v obravnavanih življenjskih primerih sploh ni šlo za take situacije. Zato višje sodišče, ki se do teh deloma očitno neutemeljenih, deloma pa irelevantnih navedb pritožbe ni opredelilo, ni storilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka.

Z navedbami, da gospodarski družbi P. d.o.o. ni nastala velika premoženjska korist, oziroma da se premoženjski položaj obsojenca ni izboljšal ter da so zaradi neplačila prometnega davka obveznosti gospodarske družbe ostale enake, le da se je spremenilo stanje terjatev določenih upnikov, vložnik ponuja lastno dokazno presojo glede dokazanosti tega dejstva. Pri tem namreč popolnoma zanemari, da se je zaradi neplačila zaračunanega prometnega davka povečalo premoženje gospodarske družbe in da so se šele nato iz teh sredstev, ki bi jih moral kot javno dajatev odvesti državi, poplačali drugi upniki. Zato obsojenčev zagovornik s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona (očitno po 4. točki 372. člena ZKP), ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko navaja, da je bil kazenski zakon prekršen tudi zato, ker plačilo akontacij prometnega davka, kot je to navedeno v opisu dejanja, še ne pomeni kaznivega dejanja po 254. členu KZ. Po mnenju vložnika je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano, ko obsojenec po Zakonu o prometnem davku (ZPD) ne odda končnega obračuna prometnega davka za celotno obračunsko obdobje ter da je zato neplačilo ali zatajitev akontacije (predplačila) le pripravljalno dejanje, ki pa ni kaznivo. Pri tem se sklicuje na članek dr. Janeza Šinkovca v Pravni praksi, letnik 1999, št. 437, str. 40. Po določbi 26. člena ZPD, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, je moral davčni zavezanec obračunati prometni davek takrat, ko je opravljen promet proizvodov. V 15. členu istega zakona je bila določena davčna osnova - prodajna cena proizvoda. Obveznost plačevanja davka je bila predpisana z določbami 27., 28. in 31. člena ZPD, pri čemer je bil zavezanec dolžan odvesti prometni davek v rokih, določenih z zakonom kot akontacija dokončno na koncu leta, akontacije pa vsakih 15 dni v mesecu. Iz navedenih določb je tudi razvidno, da je šlo za periodično plačevanje davka na način, določen v 109. členu takratnega Zakona o davčnem postopku (ZDP), torej po obvezni samoobdavčitvi (self-assessment). Tak način plačevanja pomeni, da davčni zavezanec sam obračuna in plača davke v primeru, ko to zakon tako določa. V 113. ZDP je bilo predpisano, da se akontacija davka in davek plačujeta v rokih, določenih pri posamezni vrsti davka. Pri periodičnih obveznostih (tekočih davkih), med katere je spadal tudi prometni davek, je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, če storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti in ne prijavi prejetega prometnega davka ter v posledici tega pridobi, pri temeljni obliki večjo, pri kvalificirani obliki pa veliko premoženjsko korist, pri čemer mu mora v slednjem primeru tudi iti za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Tako stališče je razvidno tudi iz članka, na katerega se sklicuje zahteva, saj avtor izrecno opozarja, da je v primeru tekočih davkov, med katere spada tudi prometni, podana posebnost, da jih ni mogoče obravnavati po pravilih, kakor pri "letnih davčnih utajah", kajti v primerih kot je obravnavani, kaznivo dejanje nastane ob vsakokratni izdaji fakture oziroma neodvedenem prometnem davku v rokih, določenih z zakonom (ibid. stran 42). Enako stališče je zastopa tudi dr. Mitja Deisinger v Kazenskem zakoniku s komentarjem, posebni del, str. 568, tč. 6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, ker je davčnemu organu z vložitvijo prečrtanih obrazcev PD-ak za obračun prometnega davka in tako, da teh sploh ni vložil, preslepil davčni organ, da v posameznih obdobjih ni imel prometa in da davčna obveznost zato ni nastala ter na ta način gospodarski družbi pridobil veliko premoženjsko korist in mu je tudi šlo, da jo doseže v taki višini. Kasnejši dokončni letni obračun, če bi ga bil predložil davčnemu organu, kar pa je bilo glede na dejstvo, da sploh ni vodil poslovnih knjig in davčnih, nerealno, ne bi vplivala na dejstvo, da je poprej zavedel davčni organ vsakokrat, ko ga je preslepil, da ni imel prometa blaga ali storitev. Kolikor obsojenčev zagovornik zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Obsojeni M.P. navaja, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker sodišče med glavno obravnavo in pri izdaji sodbe ni uporabilo določb 5. člena v zvezi s 16. členom ZKP, ki določata izvajanje dokazov v korist obdolženega, da je te določbe nepravilno uporabilo tudi drugostopenjsko sodišče, kar da je vplivalo na pravilnost sodbe. Svoje trditve utemeljuje z navedbo, da bi sodišče moralo zaslišati pričo M.Z. z Davčne uprave M., s katerim se je dogovarjal glede možnosti plačila obveznosti gospodarske družbe, nastalih zaradi neplačanega prometnega davka.

Višje sodišče je v sodbi navedlo (4. odstavek na 4. strani sodbe) okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo prvostopenjsko sodišče, pri čemer je nenatančno povzelo, da obsojenec iz naslova davčnih obveznosti gospodarske družbe ni poravnal ničesar, čeprav je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da ni poravnal skoraj ničesar. Ugotovitev v prvostopenjski sodbi, da obstaja majhna verjetnost, da bo oškodovana Republika Slovenija prišla do poplačila zatajenih davčnih obveznosti, saj je družba P. d.o.o. v stečajnem postopku, je ocenilo kot prepričljivo in navedlo, da tega dejstva ne more omajati niti pritožbena navedba, da bi priča M.Z. lahko potrdil, da si je obsojenec prizadeval za poplačilo dolga. Iz take formulacije je razvidno, da je sodišče druge stopnje presodilo, da obsojenec ni izkazal zadostne verjetnosti, da bi z izvedbo tega dokaza lahko ovrgel sklepanje prvostopenjskega sodišča glede verjetnosti plačila davčnih obveznosti gospodarske družbe.

Vložnik v zahtevi navaja, da je taka ugotovitev gotovo neutemeljena, saj bi sodišče moralo vedeti, da kršitev obveznosti na strani zastopnika davčnega dolžnika v odvajanju davkov privede do osebnega jamčenja iz premoženja obsojenega, kar pa ni bilo ugotovljeno in da so zato takšna navajanja nedokazana. S temi navedbami obsojeni M.P. ponuja lastno dokazno presojo verjetnosti poplačila davčnega dolga, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato v tem obsegu po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Z nadaljnjimi navedbami, da je imel namen poravnati dolgove gospodarske družbe, in da ga je v nasprotju z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) sodišče obsodilo na zaporno kazen samo zaradi tega, ker ni mogel izpolniti obveznosti, pa obsojenec na podlagi lastnega videnja tega dejstva spodbija primernost kazni, ki mu jo je izreklo sodišče. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti.

Kolikor pa vložnik navaja, da mu subjektivna plat kaznivega dejanja ni dokazana, kaj šele, da bi ravnal z obarvanim naklepom (dolus coloratus), tudi ponuja drugačno dokazno presojo. Enako velja tudi za navedbe, da poslovanja v računovodstvu ni bil vešč, da je vedel, da ga bo pristojna davčna služba po uradni dolžnosti zagotovo obiskala in ugotovila davčne obveznosti gospodarske družbe, kar se je nato tudi zgodilo, kar priča, da je ravnal kvečjemu iz malomarnosti v veri, da bo to, kar bi sicer moral storiti sam, storila davčna uprava, pri čemer da premoženjske koristi ne on ne gospodarska družba nista pridobila ter da je ravnanje davčnega organa prekinilo vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in prepovedano posledico, obsojenec izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Da je tako, je razvidno tudi iz navedbe v zahtevi, da ni v rednem postopku ni bilo razjasnjeno niti vprašanje njegove krivde kot odločilno dejstvo. Kakor je bilo že povedano iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor pa obsojenec navaja, da "inkriminirano" dejanje sploh ni bilo izvršeno, ampak je ostalo pri poskusu, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Ta očitek pa je treba zavrniti z enako argumentacijo, kot jo je Vrhovno sodišče navedlo, ko je zavrnilo očitek v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da ima obsojenčevo ravnanje zgolj značilnosti pripravljalnih dejanj.

Obsojencu tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne pove pa katere, ker sodišče njegovega odkritega priznanja ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, kljub temu, da ga je napeljevalo k temu, da pomeni priznanje tako okoliščino. Taka navedba je z več vidikov netočna. Iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju (list. št. 49) je razvidno, da je sodnik poučil obsojenca, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Da bi sodišče obsojenca takrat ali tudi pozneje v postopku zavedlo s poukom, da pomeni priznanje olajševalno okoliščino, iz spisovnih podatkov ni razvidno.

Prav tako ne drži navedba, da je obsojenec dejanje priznal, saj je priznal le njegove objektivne znake (actus reus), zanikal pa subjektivno plat (mens rea) kaznivega dejanja. V izpodbijani pravnomočni sodbi je določno navedeno, da je obsojenec v zagovoru povedal, da se ne čuti krivega za očitano mu kaznivo dejanje. S tem, da v zahtevi navaja, da je kaznivo dejanje priznal, v tem obsegu izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, z nadaljnjimi navedbami pa izpodbija primernost izrečene kazni. V tej odločbi je bilo že povedano, da na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta obsojeni M.P. in njegov zagovornik, niso podane, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni M.P. po 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz spisovnih podatkov in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Obsojenčev zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži (oziroma prekine) dokler ne odloči o zahtevi(ah). Predlogu Vrhovno sodišče ni ugodilo, saj je glede na vsebino zahtev presodilo, da ne moreta biti uspešni.