Jedro

Odločanje o odškodninski odgovornosti ni spor v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanju, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZPSpo-2. Tožena stranka je zato presegla svojo stvarno pristojnost za reševanje spora, ki je določena v 39. členu ZPSto-2, ko je reševala ugovor, ki se je nanašal na vprašanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti, določene v pogodbi. Navedeno pomeni, da ni stvarno pristojna reševati civilno pravnih sporov, kot izhaja iz pristojnostnih določb 1. člena ZPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije, št. 3833-38/2009/27 z dne 10. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki ugodil predlogu uporabnice družbe A. d.o.o. za določitev odškodnine zaradi poškodovane vsebine poštnih pošiljk – poslovnih paketov št. CP 48388, CP 48386 in CP 48387, s strani B. d.o.o.; v 2. točki določil, da je izvajalec poštnih storitev B. d.o.o. dolžna uporabniku družbi A. d.o.o. izplačati odškodnino za poškodovane poštne pošiljke – poslovne pakete v višini 3.368,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2009 dalje, vse v 15 dneh od prejema odločbe, pod izvršbo; v 3. točki zahtevo družbe A. d.o.o., da ji B. d.o.o. povrne stroške pravnega zastopanja v višini 246,00 EUR, zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je prejel predlog za rešitev spora družbe A., v kateri se pritožuje zoper odločitev družbe B. glede izplačila odškodnine za poškodovane vsebine treh poslovnih paketov. Paketi so bili oddani B. z namenom prenosa pošiljke do kupca. Naslovnik je na paketih opazil poškodbe in iz tega razloga paketov ni želel sprejeti, naslovna pošta pa jih je poslala nazaj na naslov A., ki je sicer pakete sprejel, vendar je dne 11. 5. 2009 zaradi poškodovane vsebine storitev reklamiral. Zahteval je izplačilo v višini, označeni kot vrednosti paketov. V postopku je B. ugovarjala pravočasnosti reklamacije glede na določbo Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Na ustni obravnavi 21. 1. 2010 sta bili zaslišani priči A.A. in B.B., oba uslužbenca B., naslovnik C.C. pa je posredoval pisno izjavo, v kateri je navajal, da je med pregledovanjem paketov videl, da je bil paket udarjen in na robovih zmečkan. Zaradi slabih izkušenj iz preteklosti, ko mu prodajalec kupljenih stvari ni hotel zamenjati, je paket zavrnil. Priča B.B. je povedala, da se naslovnik paketov ni dotikal, pač pa je povedal, da paketov ne bo vzel, ker ima slabe izkušnje. Rekla naj bi mu, da ti izgledajo celi. Ko so se ji pokazale fotografije spornih paketov, pa je izjavila, da so paketi na fotografiji pravi, vendar ob poskusu vročitve ovojnina ni bila poškodovana. Priča A.A. je povedal, da kolikor je njemu znano, da paketi niso bili poškodovani, res pa vsakega posebej ni obračal. Agencija na podlagi navedenega zaključuje, da ne more glede na razpoložljive dokaze in izjave prič z gotovostjo ugotoviti, ali so bile sporne pošiljke poškodovane že ob prihodu na naslovno pošto, saj so izjave prič zelo različne. Dejstvo, da zapisniki niso bili sestavljeni, kljub temu, da naj bi naslovnik zavrnil prevzem pošiljk zaradi poškodovanosti, v konkretnem postopku ne more predstavljati dokaza, da so pošiljke prispele na naslovno pošto nepoškodovane. Naslovnik C.C. nikoli ni prevzel spornih paketov, pač pa si jih je ogledal, zato trditev B., da bi moral naslovnik reklamirati storitev, ni pravilna, saj mu paketi niso bili vročeni. B. je po zavrnitvi sprejema paketov te posredovala nazaj pošiljatelju, ki je storitev reklamiral pravočasno glede na 51. člen ZPSto. Predlagatelju so bile sporne pošiljke vrnjene v petek 8. 5. 2009, reklamiral jih je v ponedeljek 11. 5. 2009, kar je pravočasno. B. zanika kakršnokoli odgovornost za nastale poškodbe ter navaja, da bi v primeru poškodb le te zagotovo opazil kdo od uslužbencev. Agencija je ugotovila, da časa in kraja poškodb pošiljk na podlagi razpoložljivih dokazov in izpovedb prič ni mogoče točno določiti. Nesporno pa je, da je predlagatelj oddal v prenos nepoškodovane pakete, vrnjene pa je dobil poškodovane. Ovojnina sicer glede na velikost in težo ter transportno pot ne daje vtisa, da gre za resnejše poškodbe vsebine, kasnejši pregled pa je pokazal, da je vsebina paketov povsem uničena oziroma neuporabna. Ves čas od prevzema pošiljk v prenos do vročitve 8. 5. 2009 so bili paketi v posesti pošte, zato z veliko verjetnostjo ugotavlja, da je prišlo do poškodbe vsebine med prevozom. V kolikor B. meni, da so poškodbe nastale izven prenosa poštnih pošiljk, bi lahko v ugotovitvenem postopku predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, česar pa ni storila. Izvajalec poštne storitve je na podlagi 50. člena ZPSto-2 odgovoren za povzročeno škodo. Višina odškodnine v primeru poškodovane poštne pošiljke je določena v 52. členu ZPSto-2 in 47. členu Splošnih pogojev izvajanja drugih poštnih storitev. V konkretnem primeru je najvišja možna odškodnina vrednost posameznega paketa, ki je bila označena ob oddaji pošiljke. B. nasprotuje navedeni višini, ker iz predloženih računov izhaja, da so plinske peči izdelane pred več kot 4 leti. Meni, da je višina njene odškodninske odgovornosti omejena z višino stroška popravila posamezne peči, ne pa glede na dejansko ceno. Agencija se z omejitvijo višine odškodnine ne strinja. Pojasnjuje, da je v upravnem postopku na podlagi pravnega temelja, ki je tudi podlaga za uvedbo postopka pred Agencijo, višina odškodnine točno opredeljena. Peti odstavek 50. člena ZPSto-2 določa, da izvajalec poštne storitve ni odgovoren za povzročeno škodo, če dokaže, da je uporabnik namenoma zavaroval vsebino poštne pošiljke z višjo vrednostjo, kot je njena dejanska. Ugotavlja, da označena vrednost paketov povsem ustreza vrednosti predmetov, ki so bili predmet pošiljanja, po ponudbi št. 00529-209 z dne 4. 5. 2009 izdelani za kupca.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke iz razloga, ker meni, da ni pravilno uporabila 2. odstavka 51. člena ZPSto-2 in ugotovila, da A. ni pravočasno podal reklamacije, zaradi česar ga bremenijo posledice 3. odstavka 51. člena ZPSto-2. Iz previdnosti pa nasprotuje tudi ugotovitvam tožene stranke, do katerih je prišla na podlagi vere v izjavo naslovnika C.C. Hkrati je namreč ugotovila, da so vsi delavci tožeče stranke, ki so sodelovali pri prenosu spornih paketov, ki so izjavili, da ovojnina paketov od prevzema teh dne 5. 5. 2009 do njihove vrnitve 8. 5. 2009 ni bila poškodovana, govorili neresnico. Tožeča stranka še opozarja, da je bil naslovnik v času spornih dogodkov zaposlen kot pismonoša pri tožeči stranki in mu je bilo tako „na pamet“ poznano, kaj bi moral storiti v primeru, ko bi ob vročitvi paketa ugotovil, da so ti poškodovani. Ugotovitev tožene stranke, da do dostave ni prišlo, ter da tako naslovnik niti ni mogel podati reklamacije, pa pomeni povsem neustrezno razlago določb ZPSto-2. V predmetnem primeru je namreč edina možna razlaga ta, da je naslovnik ob poskusu dostave paketov le-te zavrnil, po njegovi pisni izjavi zaradi dejstva, ker so bili poškodovani. Navedeno dejansko stanje pa je možno v popolnosti subsumirati pod zakonski dejanski stan določbe 2. odstavka 51. člena ZPSto-2. Logična posledica reklamacije je zavrnitev sprejema dostave paketov, ki se jih vrne, posledično pa ima naslovnik pravico do odškodnine. Pakete bi moral reklamirati naslovnik, ki je že očitno plačal kupnino pošiljatelju. Teden dni po tistem je pošiljatelj naslovniku vrnil kupnino. Tako tožeča stranka domneva, da sta pošiljatelj in naslovnik skrbno pripravila scenarij, kako priti do odškodnine. Nadalje je tožena stranka napačno interpretirala zaslišanje B.B., ki je bila prisotna na dostavni pošti dne 6. 5. 2009, ko je naslovnik pakete prišel dvignit. Hkrati opozarja, da je družba A. sklenila pogodbe s tožečo stranko 5. 5. 2009, torej istega dne, ko so bili poslani sporni paketi. Tudi priča A.A. je povedal, da je dostavil pakete, ki so bili nepoškodovani. Res je sicer izjavil, da paketov ni obračal, kar pa ne pomeni, da so bili paketi poškodovani. Kot je razvidno iz fotografij, narejenih, ko je pakete reklamirala družba A., so močno poškodovani, ter je pravzaprav nemogoče, da tega priča A.A. ne bi povedal. Tožena stranka torej ni sledila pisnim in ustnim izjavam zaposlenih pri tožeči stranki. Poklonila je vero le izjavam pošiljatelja in naslovnika. Tožena stranka tudi ni zaslišala delavca pošiljatelja, ki je prevzel sporne pošiljke dne 8. 5. 2009, pri čemer je navedla, da ne more ugotoviti, kateri delavec je podpisan, gre pa za mikro družbo, ki ima zaposlenih le nekaj delavcev. Tako je po mnenju tožeče stranke razlog za trditev, da ne more ugotoviti kdo od njegovih zaposlenih je sprejel sporne pakete, kje drugje. Izvesti bi morala dokaz z zaslišanjem naslovnika ter ga soočiti s pričo B.B. Tožeča stranka je v zvezi s tem namreč prepričana, da bi tožena stranka iz neposredno zaznanega verbalnega in neverbalnega komuniciranja naslovnika, kaj hitro lahko s stopnjo prepričanja poklonila vero delavcem tožeče stranke in hkrati ne bi sledila izjavam naslovnika in pošiljatelja. Ker ta ni bil zaslišan, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje očitku tožene stranke, da kolikor bi želela dokazati, da so poškodbe na ovojnini nastale izven prenosa poštnih številk, bi morala predlagati izvedenca ustrezne stroke. Izvedenec bi lahko ugotavljal le dejstva, na kakšen način lahko nastanejo predmetne poškodbe, seveda pa ne bi mogel ugotoviti ničesar, kar se tiče bistvenega dejstva, kje so te poškodbe nastale. Dokaz z izvedencem bi bil za tožečo stranko torej le strošek. Kolikor pa je tožena stranka menila, da bi tožeča stranka v postopku pred njo z dokazom z izvedencem lahko kaj dosegla, pa bi morala na podlagi dejstva, da se v upravnem postopku uporablja načelo materialne resnice, ta dokaz izvesti po uradni dolžnosti, tožeči stranki pa naložiti stroške za izvedbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo ter razsodi, da se predlog uporabnice poštnih storitev družbe A. za določitev odškodnine zaradi poškodovane vsebine poštnih pošiljk zavrže ter se naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka oziroma podredno odprava odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v daljšem odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe, da je bila reklamacija glede na 2. odstavek 51. člena ZPSto-2, pravočasna. Nadalje navaja, da je jedro obravnavanega spora vprašanje odgovornosti tožnice za nastalo škodo, saj je dejstvo, da je škoda nastala, namreč nesporno. Ugovori o razlogih naslovnika za zavrnitev sprejema paketov so nerelevantni, kot tudi, da je bil naslovnik uslužbenec tožeče stranke.

Stranka z interesom v tem postopku odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

Sporna v zadevi je odškodnina za poškodovane poslovne pakete, tako po temelju kot višini.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v postopku, ki ga je sprožila družba A. d.o.o. kot uporabnica storitev B., ki je zavrnila njeno zahtevo za izplačilo odškodnine za plačilo spornih paketov.

Tožena stranka je odločanje v obravnavani zadevi utemeljila na določbi 62. člena ZPSto-2, ki določa, da kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje Agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. V obravnavanem primeru gre za spor med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev, zato tožena stranka svojo odločitev v nadaljevanju opre na 2. odstavek 39. člena ZPSto-2, ki določa, da ima vsak uporabnik poštnih storitev pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev, ki ga lahko vloži pri tem izvajalcu poštnih storitev v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev. Navedena določba opredeljuje stvarno pristojnost tožene stranke, saj je v nadaljevanju, v 4. odstavku 39. člena ZPSto-2 določeno, da če izvajalec poštnih storitev ne ugodi ugovoru ali o njem ne odloči v 15 dneh po njegovem prejemu, lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka tega roka vloži zahtevo za rešitev tega spora na Agencijo.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka stranki z interesom v tem postopku nudila storitev, ki je bila med njima dogovorjena s pogodbo o opravljanju poštnih in ostalih storitev št. 7520/2009/MK z dne 5. 5. 2009. Spor torej ni v dostopu do storitev, ki jih nudi tožeča stranka. Tožeča stranka je tudi izvedla dogovorjeno storitev in tudi o tem ni spora. Spor je v kvaliteti opravljene storitve, v izpolnitvi obveznosti po pogodbi, kar naj bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožeče stranke. Odločanje o odškodninski odgovornosti pa ni spor v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanju, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZSTpo-2. Tožena stranka je zato presegla svojo stvarno pristojnost za reševanje spora, ki je določena v 39. členu ZPSto-2, ko je reševala ugovor, ki se je nanašal na vprašanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti, določene v pogodbi. Pri svoji stvarni pristojnosti je tožena stranka omejena z vrstami spora, kot izhajajo iz 2. odstavka 39. člena ZPSto-2. Odločanje o odškodninski odgovornosti in določanje odškodnine v zvezi s tem, je odločanje po drugem temelju, kot ga opredeljuje 2. odstavek 39. člena ZPSto-2 in zamejuje stvarno pristojnost tožene stranke ter je zato kršila tudi 1. odstavek 62. člena ZPSto-2, ki določa, da njena pristojnost ne posega v morebitno sodno pristojnost (sodišča splošne pristojnosti). Navedeno pomeni, da ni stvarno pristojna reševati civilno pravnih sporov, kot izhaja iz pristojnostnih določb 1. člena ZPP. Tožena stranka je torej pristojna reševati zgolj spore, ki jih po temelju lahko opredeli kot spore iz 2. odstavka 39. člena ZPSto-2, ne pa spore, kot je obravnavan, ki po svojem pravnem temelju pomeni odškodninski spor v zvezi z odgovornostjo izvajalca storitve zaradi njene izvedbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve procesnega prava ugodilo ter na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 80,00 EUR, na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 oziroma Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.