Jedro

Uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker bi naj prvostopno sodišče poseglo v pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, kot jih je obdolžencu in odgovorni pravni osebi glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, očitalo državno tožilstvo in sicer tako, da je obtožbo spremenilo v škodo obdolženih.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obd. I. J. in obdolžene pravne osebe J. G. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obd. I. J. in obdolžena pravna oseba družba J. G. d.o.o. sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obd. I. J. 180,00 EUR sodne takse, obdolžena pravna oseba J. G. d.o.o. pa takso v višini 720,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. I. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. čelna Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Obdolžena pravna oseba - družba J. G. d.o.o., s sedežem na naslovu Č. ulica, M. pa je bila spoznana za kazensko odgovorno za kaznivi dejanji kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 3. točko 4. člena ter 7. in 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Izrečeni sta bili pogojni obsodbi, znotraj katerih je bila obdolžencu I. J. določena enotna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v enem letu po pravnomočnosti sodbe oškodovancu D. I. plača znesek 1.924,61 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. Obdolženi pravni osebi J. G. d.o.o. pa je bila določena enotna denarna kazen 15.000,00 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena pravna oseba v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja.

V skladu s tretjim v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da sta obdolženec in obdolžena pravna oseba dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, oba pa sta dolžna plačati tudi sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bil oškodovanec s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom zoper obdolženega I. J. ter zoper J. G. napoten na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega I. J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni se je pritožila tudi obdolžena pravna oseba s predlogom, da jih pritožbeno sodišče oprosti obtožbe podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Oba pritožnika uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker bi naj prvostopno sodišče poseglo v pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, kot jih je obdolžencu in odgovorni pravni osebi glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, očitalo državno tožilstvo in sicer tako, da je obtožbo spremenilo v škodo obdolženih. Po modifikaciji obtožbe z dne 19. 7. 2016 je Okrožno državno tožilstvo obdolžencu po navedbah pritožbe, namreč očitalo „le še“ storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa navedeni modifikaciji ni sledilo, temveč je obdolžene obsodilo po drugem odstavku 196. člena ZKP, torej za kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, za kar pa je predpisana strožja kazen, kar bi naj po oceni pritožnikov predstavljalo spremembo v škodo obdolženca.

5. V pritožbah uveljavljenih kršitev pa prvostopno sodišče ni zagrešilo.

6. V ponovljenem sojenju je namreč sodišče prve stopnje v točki 16. izpodbijane sodbe obrazložilo in tehtno pojasnilo, zakaj ni sledilo modifikaciji obtožbe, na katero se sklicujeta oba pritožnika. Pojasnilo je, da v skladu z določbo 354. člena ZKP sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, temveč le na opis očitanih kaznivih dejanj. Opisov očitanih kaznivih dejanj pa sodišče prve stopnje ni spreminjalo, temveč je glede na podan opis le uporabilo pravilno pravno kvalifikacijo.

7. S takšnim ravnanjem prvostopnega sodišča pa obdolženec ni bil spoznan za krivega za dejanje, ki bi naj bilo težje od tistega v obtožbi, kot to v svoji pritožbi izpostavlja zagovornica obdolženega I. J.. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega za dejanje, kot je bilo očitano in opisano v obtožbi, sodišče pa je takšnemu opisu dodalo le ustrezno pravno kvalifikacijo. Glede pritožbenih sklicevanj v tej smeri na komentar mag. Š. H. k Zakonu o kazenskem postopku pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je prav v delu (stran 734, točka 13), ki ga v pritožbi izpostavlja zagovornica obdolženega I. J. še posebej navedeno, da „nevezanost sodišča na tožilčevo pravno presojo dejanja ni nujno v korist obtoženca. Sodišče lahko spozna obtoženca za krivega tudi po strožjem kazenskem zakonu, kot je dejanje pravno opredelil tožilec, če takšna opredelitev izhaja iz dejanskega stanja, opisanega v obtožbi.“ Glede na navedeno in glede na razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče pa se po oceni pritožbenega sodišča obe pritožbi v delu, ko prvostopnemu sodišču v tej smeri očitata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pokažeta kot neutemeljeni.

8. Soglašati pa ni mogoče s pritožbo zagovornice obdolženega I. J. niti v delu, ko prvostopnemu sodišču z navedbami, da v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, oziroma da so ti nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Izpodbijana sodba ima namreč povsem jasne in določne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Razlogi pa tudi niso s seboj v nasprotju, sicer pa navedbe, ki jih v tej smeri izpostavlja zagovornica, ko navaja, da je nerazumljivo, da je prvostopno sodišče obdolženčev zagovor ocenilo kot način obrambe, da je nerazumljivo, zakaj bi obdolženec oškodovancu plačeval prispevke, če ni bilo sklenjene pogodbe o delu, da je zato nejasno zakaj bi naj oškodovanec sploh prejemal plačo, … ne predstavljajo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, saj s takšnimi navedbami pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Kaj posebej bi naj prvostopno sodišče obrazlagalo glede dokazov vloženih 1. 4. 2014 na Delovno sodišče Maribor in zakaj bi naj sodišče v tej smeri še posebej ocenjevalo dnevnike delovnih ur za oškodovanca, pritožba podrobneje ni pojasnila. Izpodbijana sodba pa ima sicer na straneh od 12 do vključno 14 o višini izplačil oškodovancu obširne razloge, višina le-teh pa je bila nenazadnje ugotovljena tudi s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, zato se pritožba tudi v tem delu pokaže kot neutemeljena.

10. V izpodbijani sodbi pa je prvostopno sodišče nadalje v točki 13 ocenilo tudi izpovedbo priče G. A., kar v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica. Okoliščine glede vstopa na gradbišče NATO, kar izpostavljata oba pritožnika, pa za obravnavano zadevo sicer niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče pa vendarle dodaja, da je bil oškodovanec že na glavni obravnavi (list. št. 198) vprašan tudi o navedenem, pri čemer je tudi obrazložil na kak način je dostopal na gradbišče v Belgiji. Pojasnil je, da se je na gradbišče vstopalo z obrazcem A1 oziroma E101, ki ga je prejel, ko je 22. 10. 2012 podpisal pogodbo, navedeni obrazec pa se nahaja tudi v prilogi C7 predmetnega kazenskega spisa. Da za vstop na gradbišče niso bili potrebni dokumenti oziroma pogodba o delu, kot skušata to prikazati oba pritožnika, pa je na glavni obravnavi (list. št. 486) pojasnila tudi priča M. A., ki je (enako kot oškodovanec) povedal, da je ob vstopu na gradbišče imel en sam list, to je že izpostavljen obrazec, o katerem je izpovedoval tudi oškodovanec, nikakor pa ni potreboval pri vstopu na gradbišče pogodbe o zaposlitvi, kot je to v svojem zagovoru vztrajno zatrjeval obdolženec.

11. Preizkus izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji pa je nadalje pokazal tudi, da sta neutemeljeni pritožbi tudi v delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da sta obdolženec in obdolžena pravna oseba izvršila v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in le še v zvezi z pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje: bistvo pritožbenih navedb, ko pritožbi grajata dejansko stanje ugotovljeno na prvi stopnji, je v prikazovanju, da je prvostopno sodišče neutemeljeno verjelo oškodovancu, saj njegove izpovedbe niso bile tako prepričljive, kot skuša to v sodbi prikazati prvostopno sodišče. V kolikor sodišče ni verjelo obdolžencu, bi po oceni pritožnikov moralo njegov zagovor preveriti z izvedencem finančne stroke in proučiti ali plačilo 17,00 oziroma 18,00 EUR na uro, kolikor je prejemala obdolženčeva družba kot podizvajalec, zadostuje za zatrjevana plačila delavcu, upoštevaje pri tem tudi, da je bilo delavcu potrebno nuditi stanovanje, plačati prevoz in dnevnico. Sicer pa oba pritožnika izpostavljata, da so oškodovancu plačevali prispevke tudi za čas, ko ni delal ravno zato, ker je imel veljavno pogodbo. Zagovornica obdolženega J. pa nadalje izpostavlja tudi, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je kljub izvedenskemu mnenju Nacionalnega forenzičnega laboratorija - NFL samo ugotovilo, da je bila pogodba ponarejena, pri čemer pa obdolženčeva zagovornica meni tudi, da bi v primeru, če bi pogodbo obdolženi res ponaredil, to storil brez napak. Zagovornica pa nadalje navaja tudi, da je vzrok, da je obdolženi želel z dela nezmožnim oškodovancem podaljšati pogodbo, iskati v solidarnosti med ljudmi iz bivših republik Jugoslavije.

12. S pritožbama pa tudi v tem delu nikakor ne gre soglašati.

13. Zakaj zagovoru obdolženca ni bilo mogoče verjeti je v izpodbijani sodbi obširno obrazloženo. Prav tako je v sodbi tehtno pojasnjeno tudi, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, vključno s predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke. Z razlogi, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče v točki 5 izpodbijane sodbe v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zakaj je sodišče verjelo, da je bila dogovorjena urna postavka za delo 8,00 EUR in kako so bili izračunani denarni zneski, ki pripadajo oškodovancu, pa je obširno in prepričljivo pojasnjeno v točkah 13. in 14., pa tudi ostalih izpodbijane sodbe. Zakaj ni mogoče verjeti obdolženčevemu zagovoru pa je, kot je že obrazloženo, obsežno pojasnjeno v točkah od 7 do 14 izpodbijane sodbe.

14. Glede odločilnih dejstev je oškodovanec ves čas postopka izpovedoval enako, razhajanja v njegovih izpovedbah pa se niso nanašala na odločilna dejstva in jih je prvostopno sodišče utemeljeno pripisalo odmaknjenosti dogodka (točka 9 izpodbijane sodbe). V izpodbijani sodbi pa je tudi na več mestih pojasnjeno, da je obdolženec za oškodovanca dejansko plačeval vse prispevke, saj sta bila z oškodovancem dogovorjena za nadaljevanje dela (točka 10 in 11 pa tudi ostale izpodbijane sodbe). Navedeno pa nikakor ne spremeni dejstva, da je imel oškodovanec le (eno) pogodbo o delu sklenjeno in podpisano za določen čas od 22. 10. 2012 do 23. 12. 2012. Iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče navedlo v točki 11 izpodbijane sodbe, ker obdolženi oškodovanca ni odjavil iz zavarovanja, se je plačevanje prispevkov za oškodovanca, kljub poteku pogodbe, nadaljevalo. Navedeno pa nikakor ne pomeni, kot to zatrjuje obdolženec, in kot skušata o tem v pritožbah prepričati tudi obdolženec in obdolžena pravna oseba, in sicer, da je imel oškodovanec pogodbo sklenjeno do 15. 5. 2013. Da temu ni tako, in da je pogodba na katero se sklicujeta pritožnika ponarejena, je obširno opisano na straneh 11 in 12 prvostopne sodbe, kjer je tudi obrazloženo, da se je skušal obdolženec na ta način (s ponareditvijo pogodbe) v bistvu znebiti oškodovanca, ki se je ponesrečil in je bil torej od 20. 2. 2013 delovno nesposoben. Ob navedenem in ob razlogih, navedenih tudi v točki 12 prvostopne sodbe (pa tudi ostalih) pa o tem, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje opisano v točki I b izpodbijane sodbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče dvomiti.

15. Res je, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornica obdolženega I. J., da NFL ob dejstvu, da je bila sporna pogodba sicer razpeta ni mogel ugotoviti, ali je bila pogodba tudi dejansko ponarejena. Vendar navedeno nikakor ne pomeni, da so zaključki prvostopnega sodišča v tej smeri zato zmotni, kot skuša to prepričati pritožba. Prvostopno sodišče je, kot je že obrazloženo, namreč na več mestih, pa tudi v točki 12 izpodbijane sodbe, prepričljivo pojasnilo, na čem temeljijo zaključki o tem, da je bila že navedena pogodba ponarejena. S takšnimi zaključki pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 16. O vsem navedenem, in ker je v izpodbijani sodbi obširno obrazložen (med drugim tudi v točkah 13 in 14 izpodbijane sodbe) tudi način obračuna oškodovančevih prejemkov, zaradi česar tudi ni bilo nobene potrebe po še dodatni analizi obdolženih plačilnih listov, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica in ker obe pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

17. Odločbo o kazenski sankciji graja pritožba obdolženčeve zagovornice z navedbami, da je sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo s posebnim pogojem, da mora oškodovancu plačati znesek 1.924,61 EUR v roku enega leta, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Po oceni zagovornice je takšna odločitev napačna, saj je v tem delu že Delovno sodišče v Mariboru s pravnomočno sodbo ta znesek prisodilo oškodovancu, kar pomeni, da bi le ta s plačilom tudi posebnega pogoja prejel dvakratno plačilo za isto obdobje, pri čemer je v tej smeri tudi že vložena izvršba.

Obdolžena pravna oseba - družba J.G. d.o.o. pa odločbo o kazenski sankciji napada s skopo navedbo, da je glede na nekaznovanost v času domnevno storjenih kaznivih dejanj določena denarna kazen previsoka.

18. Pritožbi pa sta tudi v tem delu neutemeljeni in po oceni pritožbenega sodišča tudi ni nobenih razlogov za spremembo kazenskih sankcij v korist obdolženca oziroma obdolžene pravne osebe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščine v katerih so bila dejanja storjena ter upoštevaje pri tem vse okoliščine pomembne za izrek kazenske sankcije tako obdolžencu, kot obdolženi pravni osebi, izreklo zgolj sankciji opominjevalne narave, kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca oziroma pravne osebe. Pravni osebi je bila, upoštevaje, da pred tem še ni bila spoznana za odgovorno za kazniva dejanja, izrečena pogojna obsodba z določeno enotno denarno kaznijo, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo odgovorna za novo kaznivo dejanje. Ker sta v pogojni obsodbi določeni posamični in enotna kazen povsem primerni tako po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobene podlage za trditev, da je določena enotna denarna kazen previsoka.

19. Tudi obdolženemu I. J. je bila na prvi stopnji, kot že rečeno, izrečena pogojna obsodba, torej zgolj sankcija opominjevalne narave. Pri odmeri kazni je sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih sta bili dejanji storjeni, kakor tudi osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo. Okoliščina, da je bil obdolžencu znotraj pogojne obsodbe določen tudi posebni pogoj, da mora oškodovancu v enem letu plačati znesek 1.924,61 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana, pa tudi ne pomeni, da bo glede na to, da je bil na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru navedeni znesek oškodovancu že prisojen in je oškodovanec v tej smeri vložil tudi že izvršbo, oškodovanec prejel dvakratno plačilo za isto obdobje, kot to v pritožbi prikazuje obdolženčeva zagovornica. Ravno zaradi navedenega namreč v tem postopku prvostopno sodišče oškodovancu ni dosodilo premoženjsko pravnega zahtevka (točka 25 prvostopne sodbe). Da bi oškodovanec navedeni znesek kljub vloženi izvršbi že dobil izplačan pa tudi ni z ničemer izkazano in kaj takšnega v pritožbi ni zatrjevala niti obdolženčeva zagovornica. Sicer pa ne gre dvomiti, da bo v primeru, ko bo oškodovanec prišel do poplačila navedenega zneska, ki je obdolžencu naložen kot poseben pogoj, obdolženec to uveljavljal in izkazal tudi v tem postopku, tako da ni bojazni, da bi prišlo do dvakratnega izplačila.

20. Po navedenem je torej tudi preizkus odločb o kazenskih sankcijah pokazal, da sta obdolžencu in pravni osebi na prvi stopnji izrečeni kazenski sankciji pravični in primerni.

21. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.