Jedro

Denarni zahtevek iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja je del spora o (obstoju ali) prenehanju delovnega razmerja, za katerega velja tridesetdnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa razveljavi v delu, v katerem se nanaša na tožbo z zahtevkom za plačilo nadurnega dela v juniju 2019 v višini 844,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek nadaljevalo (točka I izreka) in tožbo zavrglo (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o zavrženju tožbe (točka II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je s tožbo poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas postavil denarni zahtevek za izplačilo nadur v juniju 2019 in juliju 2019. Ta zahtevek ni del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Tožba je v tem delu dopustna. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je v tožbi, vloženi 15. 10. 2019, postavil primarni in podredni zahtevek. S primarnim zahtevkom je zahteval (1) ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2018 sklenjena za nedoločen čas, (2) ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi te pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja, (3) da mu toženec obračuna mesečno plačo za julij 2019 v pogodbeno določeni višini, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek s pripadki; (4) da mu izplača nadure za junij 2019 v višini 844,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila in (5) nadure za julij 2019 v višini 585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2019 do plačila; (6) da ga pozove nazaj na delo, mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 1. 7. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 1. 7. 2019 do vrnitve na delo obračuna mesečne plače v pogodbeno določeni višini z morebitnimi zakonskimi povečanji, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske s pripadki in (7) mu plača pravdne stroške. S podrednim zahtevkom je zahteval (1) ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2018 sklenjena za nedoločen čas in za polni delovni čas, (2) ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi te pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja, (3) da mu toženec obračuna mesečno plačo za junij 2019 in julij 2019 za polni delovni čas, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneska s pripadki; (4) da mu izplača nadure za junij 2019 v višini 675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila; (5) da ga pozove nazaj na delo, mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 1. 7. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 1. 7. 2019 do vrnitve na delo obračuna mesečne plače v pogodbeno določeni višini za polni delovni čas z morebitnimi zakonskimi povečanji, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske s pripadki in (6) mu plača pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno zaradi zamude tridesetdnevnega roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer je upoštevalo tožnikovo navedbo, da je za odjavo iz socialnih zavarovanj (prenehanje delovnega razmerja) izvedel 27. 8. 2019. 6. Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa tridesetdnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da v delu, v katerem v tožbi uveljavlja zahtevek za izplačilo nadur za junij 2019 (ko je še bil v delovnem razmerju), ne gre za spor o (obstoju ali) prenehanju delovnega razmerja, ampak za uveljavljanje denarne terjatve, glede katere rok za vložitev tožbe ni predpisan (in je dopustno neposredno sodno varstvo; četrti odstavek 200. člena ZDR-1). Enako pa ne velja za zahtevek za izplačilo nadur za julij 2019 (ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju), saj je tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2019 (kot sam navaja v tožbi). Denarni zahtevek iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja je del spora o (obstoju ali) prenehanju delovnega razmerja, za katerega velja tridesetdnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki je bil v konkretnem primeru zamujen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na tožbo z zahtevkom za plačilo nadurnega dela v juniju 2019 v višini 844,96, EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker sicer niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.