Jedro

Če se tožena stranka na trditve tožeče stranke ustrezno (konkretizirano, substancirano) ne odzove, šteje sodišče neprerekana dejstva za priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugodilni del in stroškovna odločitev) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 57204/2010 z dne 29. 4. 2010 v 1. točki izreka za 2.925,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 naprej do plačila in v 3. točki izreka za 95,28 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15. dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti; v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 2.925,43 EUR od 3. 3. 2010 do 19. 4. 2010 pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 521,16 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženec odstopa od pogodbe o operativnem leasingu nikoli ni prejel. Tožena stranka je že v ugovoru jasno navedla, da nasprotuje terjatvi tudi po višini, zaredi česar ni mogoče trditi, da višini terjatve ni nasprotovala in da torej obstaja domneva o priznanju tožbenih navedb. Ne strinja se tudi z ocenjeno vrednostjo vozila, ki je bilo predmet leasing pogodbe. Navedeno vozilo je bilo kupljeno 3. 12. 2007 za znesek 33.600,00 EUR ter s strani tožene stranke prodano 2. 3. 2010 za 20.380,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je vozilo izgubilo na vrednosti v dveh letih in treh mesecih kar za 13.220,00 EUR, kar pa je popoln absurd. Po cenitvah, ki jih je tožena stranka pridobila na trgu, je znašala realna vrednost vozila na dan 2. 3. 2010 25.000,00 EUR. Sodni cenilec avtomobilske stroke F. B., ki ga je angažirala tožeča stranka, je jasno navedel, da je vozilo dobro ohranjeno, končno ceno vozila pa je postavil daleč od njegove realne vrednosti – zgolj na 19.532,00 EUR. Dokazni predlog tožeče stranke po imenovanju neodvisnega sodnega cenilca je bil zato povsem na mestu. Ker je sodišče ta predlog preprosto zavrnilo brez vsakršne obrazložitve, sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je tožeča stranka naročila cenitev pri F. B., sodišče ne bi smelo upoštevati njegove cenitve. Tožeča stranka je ravnala negospodarno s tem, ko se ni zavzemala za to, da bi vozilo prodala za čim višjo ceno, temveč je vozilo prodala prvemu interesentu za ceno, ki je zadostila cenitvi B., s čimer je ustvarila škodo v višini 4.620,00 EUR. Če bi prodala vozilo po realni tržni vrednosti, bi s tem poplačala vtoževano terjatev in ustvarila še dobiček. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi tožeča stranka kot leasingodajalec zahteva od tožene stranke kot leasingojemalca plačilo odškodnine zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu, do katere je prišlo zaradi kršitev pogodbe s strani tožene stranke, ter plačilo neplačanih leasing obrokov, zapadlih do trenutka odpovedi pogodbe skupaj z obrestmi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Za takšno odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s sodnim izvedencem in cenilcem avtomobilske stroke. Sodišče prve stopnje je ta dokaz, ki je bil predlagan s strani tožeče stranke zaradi ugotavljanja vrednosti vozila, ki jo je bilo treba upoštevati pri odmeri višine vtoževane odškodnine, utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Pravilno je ocenilo, da izvajanje dokazov, predlaganih zaradi ugotavljanja dejstev, ki so pravno relevantna pri odmeri višine odškodnine, ni potrebno, ker tožena stranka dejstev, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala višino terjatve oziroma odškodnine, ni obrazloženo zanikala, zaradi česar se le-ta štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da ni mogoče trditi, da obstaja domneva o priznanju tožbenih navedb v zvezi z višino terjatve, ker je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da nasprotuje terjatvi tudi po višini. Vendar se s tem ni moč strinjati. Golo nasprotovanje višini terjatve v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč ne more izničiti domneve o priznanju celega sklopa pravno relevantnih dejstev glede višine terjatve (med drugim je navedla, kakšna je bila ocenjena vrednost spornega vozila in po kakšni ceni je vozilo prodala), ki jih je tožeča stranka (prvič) zatrjevala v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2010, ki je sledila ugovoru in s katero je bila dopolnjena trditvena podlaga tožbe. Da se navedena dejstva ne bi štela za priznana, bi jih morala tožena stranka konkretizirano prerekati, česar pa ni storila, saj na to vlogo sploh ni odgovorila. Tožena stranka se tudi sicer more sklicevati na dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, saj to ni bil njen dokaz, temveč dokaz tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga obrazložilo. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko naj bi dokaz zavrnilo brez vsakršne obrazložitve. Ker je sodišče prve stopnje cenitev, ki si jo je tožeča stranka priskrbela pred pravdo, pravilno upoštevalo le kot del tožbenih navedb in ne kot del dokaznega gradiva, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče te cenitve ne bi smelo upoštevati.

7. Tožena stranka šele v pritožbi (obrazloženo) prereka trditve tožeče stranke v zvezi z višino terjatve. Navaja, da je realna tržna vrednost vozila, ki je bilo predmet leasing pogodbe, znašala na dan 2. 3. 2010 25.000,00 EUR in ne 19.532,00 EUR, kot jo je ocenil cenilec, ki ga je angažirala tožeča stranka, da je absurdno, da je vozilo v dveh letih in treh mesecih izgubilo na vrednosti kar za 13.220,00 EUR, da je tožeča stranka ravnala negospodarno s tem, ko je vozilo prodala prvemu interesentu zgolj za 20.380,00 EUR, ne da bi se zavzemala za to, da bo vozilo prodala za čim višjo ceno, z ničemer ne izkaže, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Citirane pritožbene navedbe so zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno trditev, da toženec ni nikoli prejel odstopa od pogodbe.

8. Pritožbene navedbe tožene stranke torej niso utemeljene oziroma so neupoštevne. Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna. Zato sama krije svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).