Jedro

Jedro

Tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja.

Tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2023 v znesku 10.792,00 EUR bruto in nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2024 v znesku 3.885,12 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske od 21. 5. 2024 do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za vodilno delovno mesto Vodja pravnega področja z dne 1. 7. 2022 in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Samostojni strokovni delavec z dne 1. 3. 2022 nezakoniti, da delovno razmerje tožnici po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito prenehalo in traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, ko se pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med tožnico in toženko sodno razvežeta, da je dolžna toženka tožnici od nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi do sodne razveze pogodb o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 9.497,04 EUR mesečno, pri čemer je dolžna od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 12. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila vse v roku 8 dni, izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 namesto reintegracije v višini 170.945,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne razveze pogodb o zaposlitvi dalje ter na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini 56.982,24 EUR z zapadlostjo od 13. 6. 2024 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila. Zavrglo je tožbo tožnice v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni v višini 47.485,20 EUR z obrestmi (točka III izreka). Ustavilo je postopek v delu tožbe na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2022 v znesku 9.496,96 EUR z obrestmi (točka IV izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 8 dni p0vrne stroške postopka v višini 2.048,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka V izreka).

Obrazložitev

2.Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naloži v plačilo toženki. Navaja, da je sodba obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvijo prvega odstavka 339. člena ZPP, z zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. V točki 21 obrazložitve sodbe je zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da osebni zdravnik v svoji izpovedi na sodišču ni potrdil, da je imela tožnica za očitana ji ravnanja njegovo predhodno izrecno dovoljenje in da ga z načrtovanimi potmi od 7. 3. do 15. 3. 2024 sploh ni seznanila, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2024, kjer je bil zaslišan A. A., izhaja, da ji je za seminar dejal, da lahko gre, vendar o datumih nista govorila. Prav tako pa je izpovedal, da je imela dovoljenje tudi za odhode na zabave, obiske, praznovanja. Tako razlogovanje sodišča prve stopnje je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov v točki 21, saj je sodišče arbitrarno zaključilo, da pisno navodilo zdravnika z dne 6. 11. 2023 ne pomeni predhodnega in izrecnega dovoljenja osebnega zdravnika za neomejeno število bodočih potovanj. Pravila OZZ sicer izrecno določajo, da je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika, vendar tega ni moč razlagati tako kot to stori sodišče, da bi morala tožnica za vsak izhod oditi k zdravniku po izrecno dovoljenje, čeprav je imela pisno navodilo z dne 6. 11. 2023, s katerim ji je bilo dovoljeno zapuščanje kraja bivanja in odhodi v tujino, in tožnica je skladno s tem tudi ravnala. Sodišče ni dovolj upoštevalo sodbe VDSS Pdp 227/2024, v kateri sodišče opozarja, da je potrebno pri odločanju upoštevati okoliščine, ki bi tožnico razbremenile storitve očitanih kršitev in tudi okoliščine, za katere toženka ob podaji odpovedi ni vedela in tudi sodbo opr. št. Pdp 343/2023, ki izpostavlja prav dejstvo, da je ključno, kakšna so bila navodila zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba še navaja, da generalno pisno navodil0 zdravnika, ki ustreza zakonskim zahtevam, zagotavlja varstvo bolnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica očitane zakonske kršitve ni storila. Dodatno še navaja, da A. A. ne zna tekoče slovenskega jezika in temu je pripisati tudi njegovo zmoto pri interpretaciji. Priglaša pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2023 v znesku 10.792,00 EUR bruto in nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2024 v znesku 3.885,12 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske od 21. 5. 2024 do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za vodilno delovno mesto Vodja pravnega področja z dne 1. 7. 2022 in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Samostojni strokovni delavec z dne 1. 3. 2022 nezakoniti, da delovno razmerje tožnici po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito prenehalo in traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, ko se pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med tožnico in toženko sodno razvežeta, da je dolžna toženka tožnici od nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi do sodne razveze pogodb o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 9.497,04 EUR mesečno, pri čemer je dolžna od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 12. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila vse v roku 8 dni, izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 namesto reintegracije v višini 170.945,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne razveze pogodb o zaposlitvi dalje ter na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini 56.982,24 EUR z zapadlostjo od 13. 6. 2024 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila. Zavrglo je tožbo tožnice v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni v višini 47.485,20 EUR z obrestmi (točka III izreka). Ustavilo je postopek v delu tožbe na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2022 v znesku 9.496,96 EUR z obrestmi (točka IV izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 8 dni p0vrne stroške postopka v višini 2.048,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka V izreka).

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

2.Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naloži v plačilo toženki. Navaja, da je sodba obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvijo prvega odstavka 339. člena ZPP, z zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. V točki 21 obrazložitve sodbe je zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da osebni zdravnik v svoji izpovedi na sodišču ni potrdil, da je imela tožnica za očitana ji ravnanja njegovo predhodno izrecno dovoljenje in da ga z načrtovanimi potmi od 7. 3. do 15. 3. 2024 sploh ni seznanila, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2024, kjer je bil zaslišan A. A., izhaja, da ji je za seminar dejal, da lahko gre, vendar o datumih nista govorila. Prav tako pa je izpovedal, da je imela dovoljenje tudi za odhode na zabave, obiske, praznovanja. Tako razlogovanje sodišča prve stopnje je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov v točki 21, saj je sodišče arbitrarno zaključilo, da pisno navodilo zdravnika z dne 6. 11. 2023 ne pomeni predhodnega in izrecnega dovoljenja osebnega zdravnika za neomejeno število bodočih potovanj. Pravila OZZ sicer izrecno določajo, da je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika, vendar tega ni moč razlagati tako kot to stori sodišče, da bi morala tožnica za vsak izhod oditi k zdravniku po izrecno dovoljenje, čeprav je imela pisno navodilo z dne 6. 11. 2023, s katerim ji je bilo dovoljeno zapuščanje kraja bivanja in odhodi v tujino, in tožnica je skladno s tem tudi ravnala. Sodišče ni dovolj upoštevalo sodbe VDSS Pdp 227/2024, v kateri sodišče opozarja, da je potrebno pri odločanju upoštevati okoliščine, ki bi tožnico razbremenile storitve očitanih kršitev in tudi okoliščine, za katere toženka ob podaji odpovedi ni vedela in tudi sodbo opr. št. Pdp 343/2023, ki izpostavlja prav dejstvo, da je ključno, kakšna so bila navodila zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba še navaja, da generalno pisno navodil0 zdravnika, ki ustreza zakonskim zahtevam, zagotavlja varstvo bolnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica očitane zakonske kršitve ni storila. Dodatno še navaja, da A. A. ne zna tekoče slovenskega jezika in temu je pripisati tudi njegovo zmoto pri interpretaciji. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom istega zakona, ki se uporablja na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1, izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ni sam s sabo v nasprotju. Prav tako tudi ni v nasprotju z jasnimi razlogi sodbe o odločilnih dejstvih. V sodbi ni nasprotja o razlogih med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, kar bo vse pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

4.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom istega zakona, ki se uporablja na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1, izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ni sam s sabo v nasprotju. Prav tako tudi ni v nasprotju z jasnimi razlogi sodbe o odločilnih dejstvih. V sodbi ni nasprotja o razlogih med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, kar bo vse pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7.Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer na podlagi pogodbe z dne 1. 3. 2022 za nedoločen čas na delovnem mestu "Samostojni strokovni delavec za pravno področje" in na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022 za vodilno delovno mesto "Vodja pravnega področja" za določen čas od 1. 7. 2022 do 28. 2. 2026 s pripadajočimi aneksi z dne 23. 11. 2022, 3. 1. 2023 in 25. 5. 2023, pri čemer ji je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, kot izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022, mirovala. Tožnica je bila v obdobju od junija 2023 do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Obe pogodbi o zaposlitvi sta tožnici prenehali veljati po izredni odpovedi toženke z dne 30. 4. 2024, tako da ji je delovno razmerje prenehalo z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 13. 5. 2024. Tožnica je vložila tožbo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve.

8.V točki 19 obrazložitve je pravilno ugotovilo, da tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja v marcu 2024. Pri tem se je oprlo na zapisnik o razgovoru z osebnim zdravnikom z dne 26. 3. 2024 (B5), ki ga je izpolnila detektivka in ga je podpisal tožničin osebni zdravnik. Upoštevalo je detektivkino izpoved, iz katere izhaja, da mu je zapisnik prebrala sproti in tudi na koncu, da ga je podpisal, kar je potrdil tudi sam in ga do dne, ko je bila zaslišana na sodišču, ni preklical ali zahteval njegove poprave. Sodišče prve stopnje je njegovo izjavo iz zapisnika, da je tožnica lahko zapustila kraj prebivanja pod pogojem, da ga je predhodno obvestila o terminu in razlogu potovanja iz kraja bivanja, pravilno štelo za logično in razumljivo, glede na določila splošnih pravil ravnanj v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ). V točki 20 je prepričljivo in natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih ni verjelo izpovedi tožničinega osebnega zdravnika. Pravilno je zaključilo, da osebni zdravnik o tožničinih potovanj iz kraja bivanja (dne 7. 3. 2024 - zasebni obisk v B., dne 8. 3. 2024 - obisk gostilne na Hrvaškem in 14. ter 15. 3. 2024 - udeležba na dvodnevnem seminarju v C.) ni predhodno in izrecno odobril. Pravilno je ocenilo njegovo izpoved kot izjemno neprepričljivo, saj je želel naknadno v sodnem postopku zaščititi tožnico.

6.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

9.Tudi v točki 21 obrazložitve sodišče prve stopnje natančno pojasnjuje razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je za v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana ravnanja (opravljene poti izven kraja bivanja) imela izrecno in predhodno dovoljenje osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališča sodne prakse v zvezi s Pravili OZZ, po katerih je delavcu (pacientu) načeloma prepovedano vse, kar mu ni izrecno dovoljeno. Odločalo je na podlagi navodil zdravnika iz tožničinega zdravstvenega kartona in podpisane zdravnikove izjave detektivki, kar sta stranki predložili v spis ter izpovedi lečečega zdravnika. Pravilno je zaključilo, da navodilo z dne 6. 11. 2023 ne pomeni predhodnega in izrecnega dovoljenja osebnega zdravnika za neomejeno število bodočih potovanj iz kakršnega koli že razloga. Bolniški stalež je namenjen zdravljenju, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedi zdravnika, da je tožnica imela aktivni bolniški stalež brez omejitev, saj bi se v takem primeru lahko vrnila na delo. Tako je zaključek, da je tožnica kršila 233. člen Pravil OZZ, saj za navedene odhode izven kraja bivanja ni imela izrecne in predhodne odobritve osebnega zdravnika, pravilen. Da tožnici ni bil priporočen bolniški stalež brez omejitve gibanja, kot je v zaslišanju navajal njen zdravnik, pa izhaja tudi iz obvestil zdravniku vloženih v zdravstveni karton tožnice (v spisu v prilogah pod C1), saj ji bil s strani psihiatra priporočen aktivni bolniški stalež z možnostjo sprehodov v naravi, in to prvič dne 7. 11. 2023. Tako tožnici tudi s strani psihiatrov ni bil priporočan bolniški stalež brez vseh omejitev, kot izhaja iz navodila osebnega zdravnika z dne 6. 11. 2023.

7.Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer na podlagi pogodbe z dne 1. 3. 2022 za nedoločen čas na delovnem mestu "Samostojni strokovni delavec za pravno področje" in na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022 za vodilno delovno mesto "Vodja pravnega področja" za določen čas od 1. 7. 2022 do 28. 2. 2026 s pripadajočimi aneksi z dne 23. 11. 2022, 3. 1. 2023 in 25. 5. 2023, pri čemer ji je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, kot izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022, mirovala. Tožnica je bila v obdobju od junija 2023 do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Obe pogodbi o zaposlitvi sta tožnici prenehali veljati po izredni odpovedi toženke z dne 30. 4. 2024, tako da ji je delovno razmerje prenehalo z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 13. 5. 2024. Tožnica je vložila tožbo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s tem svojim ravnanjem storila kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker ni imela izrecne predhodne odobritve osebnega zdravnika za vsako potovanje izven kraja bivanja skladno z določbo 233. člena Pravil OZZ, pravilno pa se je ob tem sklicevalo na ustaljeno sodno prakso.

8.V točki 19 obrazložitve je pravilno ugotovilo, da tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja v marcu 2024. Pri tem se je oprlo na zapisnik o razgovoru z osebnim zdravnikom z dne 26. 3. 2024 (B5), ki ga je izpolnila detektivka in ga je podpisal tožničin osebni zdravnik. Upoštevalo je detektivkino izpoved, iz katere izhaja, da mu je zapisnik prebrala sproti in tudi na koncu, da ga je podpisal, kar je potrdil tudi sam in ga do dne, ko je bila zaslišana na sodišču, ni preklical ali zahteval njegove poprave. Sodišče prve stopnje je njegovo izjavo iz zapisnika, da je tožnica lahko zapustila kraj prebivanja pod pogojem, da ga je predhodno obvestila o terminu in razlogu potovanja iz kraja bivanja, pravilno štelo za logično in razumljivo, glede na določila splošnih pravil ravnanj v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ). V točki 20 je prepričljivo in natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih ni verjelo izpovedi tožničinega osebnega zdravnika. Pravilno je zaključilo, da osebni zdravnik o tožničinih potovanj iz kraja bivanja (dne 7. 3. 2024 - zasebni obisk v B., dne 8. 3. 2024 - obisk gostilne na Hrvaškem in 14. ter 15. 3. 2024 - udeležba na dvodnevnem seminarju v C.) ni predhodno in izrecno odobril. Pravilno je ocenilo njegovo izpoved kot izjemno neprepričljivo, saj je želel naknadno v sodnem postopku zaščititi tožnico.

11.Pritožbeno sodišče se strinja, da obstaja tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega. Glede na to, da je tožnica pravnica, da je bila vodja pravnega in kadrovskega področja pri toženki, ji je tudi po stališču pritožbenega sodišča zagotovo poznano, da brez odobritve zdravnika ne sme zapuščati kraja bivanja, ker to pomeni kršitev bolniškega staleža. To potrjuje dejstvo, da je tožnica že v novembru oziroma decembru 2023 zaprosila za odhod v tujino, tako da je toženka kot delodajalec utemeljeno izgubila zaupanje vanjo. Ob tem je zakonita zastopnica izpostavila še, da je tudi sama revizorka (enako kot tožnica) in pozna izobraževanja na inštitutu za revizijo. Ta so bolj zahtevna kot redno delo, zato se je njej osebno zdelo čudno, da je bila tožnica sposobna za to izobraževanje, ne pa za redno delo.

9.Tudi v točki 21 obrazložitve sodišče prve stopnje natančno pojasnjuje razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je za v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana ravnanja (opravljene poti izven kraja bivanja) imela izrecno in predhodno dovoljenje osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališča sodne prakse v zvezi s Pravili OZZ, po katerih je delavcu (pacientu) načeloma prepovedano vse, kar mu ni izrecno dovoljeno. Odločalo je na podlagi navodil zdravnika iz tožničinega zdravstvenega kartona in podpisane zdravnikove izjave detektivki, kar sta stranki predložili v spis ter izpovedi lečečega zdravnika. Pravilno je zaključilo, da navodilo z dne 6. 11. 2023 ne pomeni predhodnega in izrecnega dovoljenja osebnega zdravnika za neomejeno število bodočih potovanj iz kakršnega koli že razloga. Bolniški stalež je namenjen zdravljenju, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedi zdravnika, da je tožnica imela aktivni bolniški stalež brez omejitev, saj bi se v takem primeru lahko vrnila na delo. Tako je zaključek, da je tožnica kršila 233. člen Pravil OZZ, saj za navedene odhode izven kraja bivanja ni imela izrecne in predhodne odobritve osebnega zdravnika, pravilen. Da tožnici ni bil priporočen bolniški stalež brez omejitve gibanja, kot je v zaslišanju navajal njen zdravnik, pa izhaja tudi iz obvestil zdravniku vloženih v zdravstveni karton tožnice (v spisu v prilogah pod C1), saj ji bil s strani psihiatra priporočen aktivni bolniški stalež z možnostjo sprehodov v naravi, in to prvič dne 7. 11. 2023. Tako tožnici tudi s strani psihiatrov ni bil priporočan bolniški stalež brez vseh omejitev, kot izhaja iz navodila osebnega zdravnika z dne 6. 11. 2023.

12.Toženka ji je tako utemeljeno izredno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni upravičena do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in plačila odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni, ter ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s tem svojim ravnanjem storila kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker ni imela izrecne predhodne odobritve osebnega zdravnika za vsako potovanje izven kraja bivanja skladno z določbo 233. člena Pravil OZZ, pravilno pa se je ob tem sklicevalo na ustaljeno sodno prakso.

13.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. alineja 365. člena ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora.

11.Pritožbeno sodišče se strinja, da obstaja tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega. Glede na to, da je tožnica pravnica, da je bila vodja pravnega in kadrovskega področja pri toženki, ji je tudi po stališču pritožbenega sodišča zagotovo poznano, da brez odobritve zdravnika ne sme zapuščati kraja bivanja, ker to pomeni kršitev bolniškega staleža. To potrjuje dejstvo, da je tožnica že v novembru oziroma decembru 2023 zaprosila za odhod v tujino, tako da je toženka kot delodajalec utemeljeno izgubila zaupanje vanjo. Ob tem je zakonita zastopnica izpostavila še, da je tudi sama revizorka (enako kot tožnica) in pozna izobraževanja na inštitutu za revizijo. Ta so bolj zahtevna kot redno delo, zato se je njej osebno zdelo čudno, da je bila tožnica sposobna za to izobraževanje, ne pa za redno delo.

Zveza:

12.Toženka ji je tako utemeljeno izredno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni upravičena do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in plačila odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni, ter ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

13.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. alineja 365. člena ZPP).

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Zveza:

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 233, 233/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.