Jedro

Glede na uveljavljeno zakonsko ureditev ne bi bilo sprejemljivo stališče, da podprevoznik odgovarja pod drugačnimi pogoji kot glavni prevoznik; ker je torej odgovornost prevoznika objektivna, je takšna tudi odgovornost podprevoznika, ima pa podprevoznik za razbremenitev lastne odgovornosti možnost uveljavljati iste ekskulpacijske razloge, kot jih lahko uveljavlja prevoznik (1. odst. 671. čl. ZOR), med drugim tudi, da je poškodba ali izguba pošiljke posledica dejanja upravičenca oziroma naročnika podprevoza.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. Ig 2001/00067 z dne

13.3.2001, razveljavilo tudi v točkah I/1., 2. in 3. in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (na plačilo glavnice 4.822.409,00 SIT s p.p.). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 437.788,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče samovoljno in brez ustreznih listin, izjav in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da sloni pogodbeni odnos pravdnih strank na mandatnem razmerju, pri čemer je bila v primeru, ko je prišlo do izgube - kraje tovora, aluminija, tožeča stranka prevoznik, tista torej, na katero se vežejo določbe transportnega prava. Po razlagi sodišča naj bi bila tožena stranka podizvajalec, angažirana za prevoz po naročilu tožeče stranke, odgovarjala naj bi za škodo le posredno, če bi v zvezi s prevozom ravnala krivdno.

Sodišče je takšne zaključke sprejelo na osnovi pričevanja G.I., češ da je tožena stranka opravljala prevoz v imenu in za račun tožeče stranke ter da ni bila kot prevoznik navedena na kakšnih dokumentih. Ta zaključek je vsaj preuranjen, saj iz listin in dokazov to ne izhaja, tožena stranka pa tudi ni prerekala trditev, da je bila sama prevoznik aluminija. Glede na to je po določbah veljavnega zakona polno odgovorna za izgubo tovora, ne glede na stopnjo njene krivde, odgovorna je v objektivnem smislu. Na njeno ime je bila izdana prevozna listina - CMR in je opravljala celotno operacijo prevoza blaga, ki je kasneje izginilo.

Aluminij je prevzela v K., naložila ga je na svoja vozila - vlečno vozilo in prikolico - ki sta na CMR označeni. Tožeča stranka je dokazala, da je utrpela škodo, saj je morala lastniku blaga izplačati vrednost ukradenega tovora. Zaradi tega ni imela v odnosu do tožene stranke samo pravice do uveljavljanja regresa, temveč tudi pravico do plačila odškodnine za škodo, ki ji je nastala z gornjim. Ker tožena stranka tekom postopka ni zanikala trditev, da je bila prevoznik blaga, tožeča stranka sodišču tudi ni predložila CMR-ja in drugih listin, ki kažejo na dejanski in pravni položaj strank. Zato kot dokaz prilaga pritožbi kopijo CMR z dne 3.2.2000, iz katerega izhaja, da je bil ta izdan za prevoz spornega tovora iz T., K., do I. na razkladališče prejemnika aluminija W.W. Kot prevoznik je v rubriki št. 16 omenjena tožena stranka - zapisane so registrske številke vozila. Tudi iz dopisa tožeče stranke z dne 3.2.2000 izhaja, da je T. po naročilu družbe W.W. dolžan izročiti aluminij prevozniku - toženi stranki. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je svoje ugotovitve vezalo na določbe

154. in 158. čl. ZOR, pri tem pa izhajalo iz zmotnih zaključkov o krivdi tožene stranke. Tožena stranka je s tem, da je od prikolice z aluminijem odpregla vlečno vozilo in se oddaljila, pri tem pa tovor na prikolici prepustila brez varstva, ravnala malomarno in v nasprotju z dolžnostjo skrbnega in vestnega gospodarja. Sicer je rizik poškodbe ali izginotja blaga tožena stranka pri zavarovalnici zavarovala, izkazano pa je, da se ni držala splošnih pogojev zavarovalnice; ti splošni pogoji so takšni, da zavarovalnica ne krije rizika izgube tovora in ne izplača škode, če je tovor naložen na prikolici in v času izginotja prikolica ni priključena na vlečno vozilo. Tudi za podprevoznika veljajo določbe o odgovornosti za škodo zaradi izgube tovora, kot tak ne more biti v boljšem položaju kot tožeča stranka, glavni prevoznik, ki je v konkretnem primeru moral zaradi malomarnega in krivdnega ravnanja tožene stranke, lastniku blaga - aluminija - izplačati polno odškodnino. Sodišče je napačno zaključilo, da toženi stranki ni moč očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnala kot običajno, dejstvo, da je odklopila prikolico od vlačilca in se z njim odpeljala domov, pa naj bi bilo za razmerje med strankama neupoštevno. Sodišče na to pomembno vprašanje ni odgovorilo.

Malomarno ravnanje tožene stranke je izkazano tudi s pričevanjem njenega zakonitega zastopnika, B.T.. Zaslišan je potrdil, da je imel zavarovano odgovornost pri zavarovalnici in je postavil zahtevek oz. ga je v njegovem imenu g. P., vendar se je izkazalo, da je P. to opravil bolj v škodo tožene stranke in v njegovo korist. Povedal je, da je zavarovalnica odklonila oba zahtevka po izplačilu odškodnine iz razloga, ker vlačilec ni bil priklopljen prikolici. Vsi prevozniki, ki polagajo pozornost na svojo odgovornost in se želijo zavarovati pred riziki kraje vozil in tovora, imajo na svojih tovornih vozilih vgrajene ali pa pripravljene naprave in pripomočke za preprečevanje kraje vozila. Tako napravo je imela in bi jo morala uporabiti tudi tožena stranka. Zaradi tega, ker se predhodno ni prepričala, ali lastnik parkirišča jamči za usodo tovora na njegovi prikolici v vseh primerih, tudi za primer kraje, je ravnala malomarno in je zaradi tega podana njena polna krivdna odškodninska odgovornost. Tožeča stranka se v postopku na prvi stopnji ni spuščala v izrecno zatrjevanje krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker je jemala, da ta kot prevoznik odgovarja za izgubo tovora kot prevoznik na osnovi načel o objektivni odgovornosti prevoznikov. To je tožeča stranka storila tudi zato, ker je tožena stranka v predhodnih postopkih po tej tožbi svoj dolg do tožeče stranke iz tega spornega razmerja priznala vsaj do zneska, za katerega je uveljavljala procesni pobot terjatev. Sodišče je s tem, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, spregledalo izrecno priznanje dolga tožene stranke do zneska, ki naj se pobota, ravnalo samovoljno in arbitrarno. Tožeča stranka je toženo stranko namreč tožila na plačilo zneska 4.822.408,00 SIT potem, ko si je pred tem svojo terjatev do toženke iz naslova odškodninske odgovornosti toženke, pobotala s terjatvijo tožene stranke do nje iz naslova obveznosti za plačilo opravljenih prevoznih storitev. Tožena stranka se niti v odgovoru na tožbo in tudi ne kasneje, ni protivila takšnemu pobotu terjatev in je zaradi tega, najmanj ugotoviti, da je s konkludentnimi ravnanji priznala tožeči stranki pravni temelj za njen tožbeni zahtevek. Še več, tudi tožena stranka sama je v vlogi z dne 4.6.2004 uveljavljala pobot svoje terjatve z nasprotno terjatvijo tožeče stranke in predlagala sodišču, da pobotu v celoti ugodi.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka naročila toženi stranki prevoz blaga, tako da ji je izdala nalog za nakladanje aluminija v tovarni v K., katerega bi morala tožena stranka prepeljati klientu tožeče stranke, družbi W.W. v bližino B. v I.; v obravnavanem razmerju je bila tožena stranka podprevoznik tožeče stranke. Po opravljenem carinjenju blaga na meji je tožena stranka vozilo z naloženim tovorom parkirala na parkirišču, ki ga je tedaj uporabljala tožeča stranka, odklopila je prikolico s tovorom in se z vlačilcem odpeljala domov. V tem času je prišlo do kraje blaga na prikolici in tožeča stranka je upravičencu do blaga, družbi W.W. dne 29.5.2000 izplačala vrednost ukradenega blaga v znesku 89.235.552 ITL.

Ker je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v Republiki Italiji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, gre za spor z mednarodnim elementom.

Nobena od strank v tem postopku ni izpostavila vprašanja uporabe prava na obravnavano sporno razmerje, s tem vprašanjem se ni posebej ukvarjalo niti sodišče prve stopnje. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99) v 20. čl. določa, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. V obravnavanem primeru je najtesnejša zveza podana s pravom Republike Slovenije, glede na to, da je v konkretni pogodbi med pravdnima strankama tožena stranka opravila za pogodbo značilno izpolnitev - opravila je prevoz po naročilu tožeče stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne predpostavke, da prihajajo v predmetni zadevi v poštev določbe v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (glede na to, da Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti, CMR, o razmerju, kakršno je obravnavano, ne vsebuje posebnih določb - ureja le zaporedni prevoz).

ZOR v 1. odst. 671. čl. določa, da prevoznik odgovarja za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega prevzema do izročitve, razen če je posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti; vzpostavlja torej objektivno odgovornost prevoznika za na prevoz prevzeto blago, ta pa ima možnost uveljavljati ekskulpacijske razloge.

Primer, kakršen je obravnavni, je urejen v 1. odst. 677. čl. ZOR, ki določa, da je prevoznik, ki zaupa kakšnemu drugemu prevozniku, da popolnoma (ali delno) opravi prevoz pošiljke, ki jo je prevzel za prevoz, še naprej odgovoren za njen prevoz od prevzema do izročitve, ima pa pravico do povračila od prevoznika, kateremu je zaupal pošiljko; prevoznik ima torej regresno pravico nasproti podprevozniku. Glede na uveljavljeno zakonsko ureditev ne bi bilo sprejemljivo stališče, da podprevoznik odgovarja pod drugačnimi pogoji kot glavni prevoznik; ker je torej odgovornost prevoznika objektivna, je takšna tudi odgovornost podprevoznika, ima pa podprevoznik za razbremenitev lastne odgovornosti možnost uveljavljati iste ekskulpacijske razloge, kot jih lahko uveljavlja prevoznik (1. odst. 671. čl. ZOR), med drugim tudi, da je poškodba ali izguba pošiljke posledica dejanja upravičenca oziroma naročnika podprevoza. V navedeni smeri pa ni sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, glede na to, da je presojalo zgolj vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke, ki je parkirala prikolico na parkirišču v uporabi tožeče stranke, v skladu z ravnanjem dobrega gospodarja oziroma dobrega gospodarstvenika, moralo pa bi pravilno izhajati iz podprevoznikove objektivne odgovornosti za izgubljeni tovor; pri presoji vprašanja, ali so podani ekskulpacijski razlogi za razbremenitev njegove odgovornosti pa bi moralo upoštevati tudi, da je šlo pri toženi stranki za profesionalno dejavnost opravljanja prevozov blaga, v okviru tega pa ne bi bilo nepomembno dejstvo, da je tožena stranka odklopila prikolico, jo naloženo z blagom (ki je bilo ukradeno) pustila na parkirišču in se z vlačilcem odpeljala domov.

Kar se tiče ostalih pritožbenih trditev, ki sicer glede na zgoraj sprejeto odločitev niso pomembne, pritožbeno sodišče le pripominja, da ni pravilno stališče v pritožbi, češ da naj bi zgolj s tem, da je nasproti uveljavljeni terjatvi tožeče stranke uveljavljala svojo proti-terjatev, tožena stranka priznala terjatev tožeče stranke; cilj v pravdi uveljavljenega pobotnega ugovora je samo v tem, da tožena stranka s tem doseže zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njo, je zgolj obrambno sredstvo tožene stranke v konkretni pravdi.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).