Jedro

Tudi v primeru, če je dejanje nasprotnega igralca prekršek, to samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja nasprotnega soigralca.

Kot se je sodna praksa že izrekla, so sestavni del igre tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar tožnik ni zatrjeval).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek

4.306.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi po čl. 277/I ZOR, tekočimi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.434.633,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2004, vse v 15 dneh (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je tožnik med služenjem vojaškega roka na športnih igrah dne 19.7.1994 moral igrati rokomet. Njegovo sodelovanje je bilo obvezno in torej ni imel proste izbire, ali igrati rokomet ali ne. Načelo volenti non fit inuria, po katerem udeleženec privoli v morebitne poškodbe, ki bi jih lahko zadobil v športni dejavnosti, za katero se je prosto odločil in so posledica običajnih kršitev pravil športne igre, v konkretnem primeru ne more veljati. S tem v zvezi se tožnik v celoti sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, predvsem pa na navedbe v pripravljalni vlogi z dne

10.5.2004, v kateri obširno pojasnjuje, zakaj je toženka v celoti odgovorna za njegovo poškodbo pri igranju rokometa. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sledilo napotilu Vrhovnega sodišča RS in se ukvarjalo samo z vzročno zvezo med neogrevanjem in nastankom poškodbe, o gornjih pa tudi vseh navedbah tožnika v njegovi pripravljalni vlogi z dne 10.5.2004 pa se sploh ni opredelilo, čeprav jih je povzelo med navajanjem. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni obrazložilo bistvenih razlogov, s katerimi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Istočasno je sodišče z izpodbijano sodbo tožniku kršilo ustavno pravico iz 22. člena ustave. Poudarja, da ni prostovoljno služil vojaškega roka niti ni prostovoljno igral rokometa. Nerazumljivo je stališče tako Vrhovnega sodišča RS kot tudi sodišča prve stopnje, da navedeno ni temelj za izključno odgovornost toženke. V nadaljevanju je tožnik toženki tudi očital, da jih ta ni seznanila s pravili rokometne igre. Ta so specifična in v ničemer niso podobna košarkaškim, kot to poskuša prikazati sodišče. Splošno je znano, da je rokomet zelo groba igra in da pri njej praviloma prihaja do težkih poškodb, predvsem kolenskih sklepov. Dokaz za to sta tudi poškodbi slovenskih rokometnih reprezentantov. Tožnik je prepričan, da je toženka tudi krivdno, ne samo objektivno, odgovorna za nastalo nezgodo, saj tožnika in njegovih soigralcev (od katerih ga je nekdo poškodoval), ni poučila o pravilih rokometne igre, ni jim zagotovila ogrevanja pred tekmo, ni omogočila ogrevanja rezervnim igralcem (ki morajo imeti na voljo primeren prostor in čas), ni jim zagotovila kvalificiranega sodnika, ki bi vodil srečanje, ni jim zagotovila primerne obutve, ipd. Glede vzročne zveze, ki jo je ugotavljalo sodišče, med neogrevanjem, za katerega je odgovorna toženka, in poškodbo tožnika, se slednji v izogib ponavljanju prav tako sklicuje na svojo vlogo z dne 10.5.2004. Na tem mestu poudarja, da je organizator vsake športne prireditve dolžan priskrbeti primeren čas in prostor za ogrevanje. Po izpeljanem dokaznem postopku se je izkazalo, da toženka ni poskrbela za ogrevanje med srečanjem.

Stališče toženke in sodišča, da bi se moral tožnik ves čas samoiniciativno ogrevati, je nelogično, saj za to ni imel na voljo primernega prostora, ker je na igrišču potekala tekma. V zvezi z ogrevanjem bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati izvedenca ustrezne stroke, kot tudi ne bi samo smelo sprejeti zaključka, da bi tožnik poškodbo utrpel celo, če bi se ogrel. Sodišče nima strokovnega znanja za takšno sklepanje in bi moralo za odgovor na takšno vprašanje angažirati izvedenca ustrezne stroke, ne pa da je o tem samo sprejelo zaključke.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na katere navedbe iz pripravljalne vloge z dne 10.5.2004 sodišče prve stopnje ni odgovorilo, pritožba ne pojasni, zgolj pavšalno sklicevanje na vloge, ki jih stranka vloži tekom postopka, pa ne zadostuje. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, ki so potrebna za odločitev v tej pravdni zadevi, in z izčrpnim povzemanjem dosedanjega postopka odgovorilo tudi na vse bistvene navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa tudi sicer ni dolžno odgovarjati na komentarje tožeče stranke v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča RS.

V skladu z določbo 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Ur.l. RS, št. 15/91) ima pripadnik oboroženih sil, ki se pri opravljanju nalog poškoduje, pravico do povračila škode. Vendar pa tožena stranka odgovarja za škodo, povzročeno oz. nastalo med opravljanjem vojaške dejavnosti, po splošnih odškodninskih predpisih. Zgolj obvezno služenje vojaškega roka (in v okviru tega obvezno igranje športnih iger) tako nima za posledico objektivne odgovornosti države za škodo, ki jo je v konkretnem primeru utrpel vojak pri igranju rokometa. Take odgovornosti slovenski pravni red namreč ne pozna. Materialnopravno napačno je zato stališče pritožbe, da bi morala država odgovarjati za vsako škodo, ki jo naborniki utrpijo med služenjem vojaškega roka, kolikor škode ni povzročil nabornik sam s tem, ker je kršil predpise.

Tudi samo služenje vojaškega roka ni nevarna dejavnost, nevarne so lahko le posamezne dejavnosti, ki jih morajo vojaki izvajati, pri čemer pa igranje rokometa ni nevarna dejavnost. Strinjati se je sicer s stališčem pritožbe, da je lahko rokomet tudi groba igra in da pri igranju tega lahko pride tudi do težjih poškodb. Vendar do teh poškodb, na katere opozarja pritožba, prihaja pri profesionalnem igranju športa, ki pa seveda ni popolnoma primerljiv z rekreacijskim igranjem rokometa. Rekreacijski rokomet ne zahteva posebnih znanj in izkušenj ter usposobljenosti, ki bi presegala tista, ki jih mora imeti vsak povprečni vojak med služenjem vojaškega roka, in so poškodbe pri igranju rekreacijskega rokometa, na katere opozarja pritožba, bolj izjema kot pravilo. Poleg tega pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi toženo stranko opozoril, da ne pozna pravil igranja rokometa oz. da je na to opozoril tudi igralec, ki je tožnika poškodoval (pri čemer se lahko predpostavlja, da igralci, ki se določenega športa udeležijo, osnovna pravila poznajo). Od tožene stranke zato ni mogoče zahtevati, da bi morala posebej preverjati, ali so vojaki usposobljeni za rekreacijsko igranje rokometa, oziroma ali imajo dovolj znanja in izkušenj ter usposobljenosti, ki bi presegala tista, ki jih mora imeti povprečen vojak. Da pa lahko pride do poškodb tudi v primeru, če igralci dobro poznajo pravila, ugotavlja pritožnik tudi sam v pritožbi (z navajanjem poškodb slovenskih reprezentantov). Vprašljiva torej postane tudi vzročna zveza med opustitvijo seznanitve s pravili in nastalo poškodbo.

Tožnik je v zvezi s tem predlagal izvedenca športne vzgoje z vlogo z dne 10.5.2004, vendar po oceni pritožbenega sodišča prepozno, v nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena v zvezi s 383. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka res ni izvedla predpisanega ogrevanja (stran 5 sodbe), da pa opustitev tožene stranke ni mogla spremeniti teka dogodkov, ki so sledili začetku tekme. Vzrok za tožnikovo poškodbo vidi sodišče prve stopnje izključno v ravnanju nasprotnega soigralca in to, da se tožniku ni bilo omogočeno pred vstopom v igro ogreti, nima nobene zveze z nastalo poškodbo. V zvezi z očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo napraviti takega zaključka brez postavitve izvedenca ustrezne stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati vzročno zvezo med opustitvijo ogrevanja in nastankom škode. V pripravljalni vlogi z dne 9.1.2001 je tožnik v zvezi z ogrevanjem predlagal zgolj svoje zaslišanje in dokaz "kot do sedaj". Oba dokaza v zvezi z vzročno zvezo sta neprimerna. Prvi zato, ker tožnik že sam ugotavlja, da je treba za ugotovitev tega dejstva posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (torej tudi tožnik ne), drugi pa zato, ker je nesubstanciran (tožeča stranka ne pojasni natačno, s katerim dokazom naj bi se dokazovalo določeno dejstvo). Tožeča stranka je izvedenca ustrezne stroke predlagala šele v vlogi z dne 10.5.2004, kar je po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena v zvezi z 383. členom ZPP. Vprašanje vzročne zveze med ogrevanjem in nastankom škode se je namreč pojavilo že pred odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, zato ni mogoče reči, da tožnik tega dokaza ni pravočasno predlagal brez svoje krivde. Poleg tega tožnik niti ne pojasni, v kolikšnem času od začetka igranja je prišlo do poškodbe, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča pomembno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze med neogrevanjem in nastankom poškodbe (po oceni pritožbenega sodišča namreč obstaja razlika med tem, ali je prišlo do poškodbe v prvih minutah igranja ali na koncu tekme, ko se igralec že ogreje med samim igranjem). Nenazadnje je tožeča stranka na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje, ali trdi, da je podana vzročna zveza med ogrevanjem oz. neogrevanjem tožnika in poškodbo, pojasnila, da izrecno tega ne trdi. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka ravnala krivdno, ker igralcem ni zagotovila primerne obutve in jim ni zagotovila kvalificiranega sodnika, ki bi vodil srečanje. Navedbi predstavljata pritožbeno novoto, zato ju pritožbeno sodišče ne sme upoštevati na podlagi določbe 337. člena ZPP.

Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke bi bilo mogoče v konkretnem primeru zaključiti le, da je do naleta igralca nasprotnega moštva prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo pričakovan oziroma normalen del rokometne igre. Tudi v primeru, če je bilo to dejanje nasprotnega igralca prekršek, samo po sebi po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni protipravnega ravnanja nasprotnega soigralca. Kot se je sodna praksa že izrekla, so sestavni del igre tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar tožnik ni zatrjeval). Zato v tem primeru tožena stranka ne odgovarja za ravnanje naspotnega udeleženca, tudi če je bil vojaški obveznik, za krivdno ravnanje katerega tožena stranka po sodni praksi sicer odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZOR.

Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).