Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov.

Postopek upravne izvršbe je bil ustavljen šele s sklepom z dne 7. 6. 2011, torej po odločitvi pritožbenega organa v konkretni zadevi. Med dejanja, ki se odpravijo, če se upravna izvršba ustavi, pa ne sodijo odločitve, ki se nanašajo na obdobje, ko je kršitev zaradi nelegalne gradnje še trajala.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel denarno kazen v višini 3.000,00 EUR, ki je bila zagrožena v 5. točki izreka sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-4048/2007-12 z dne 29. 3. 2010 (1. točka izreka) in ki jo je tožnik dolžan plačati v petnajstih dneh od prejema tega sklepa (2. točka izreka), sicer se bo kazen prisilno izterjala (3. točka izreka). Hkrati mu je bila izrečena grožnja z novo denarno kaznijo v znesku 4.000,00 EUR, če bo po prejemu tega sklepa nadaljeval z gradnjo objekta na zemljišču parc. št. 1251/2, k. o. ... (4. točka izreka), s tem da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravni organ prve stopnje navaja, da je bilo tožniku v 5. točki sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 29. 3. 2010 zagroženo z denarno kaznijo v višini 3.000,00 EUR, če bo po prejemu sklepa nadaljeval z gradnjo objekta in s tem ravnal v nasprotju s prepovedjo gradnje iz 2. točke inšpekcijske odločbe št. 06122-4048/2007-8-8001 z dne 8. 1. 2008. Ker je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnik ne upošteva odrejene prepovedi nadaljevanja gradnje, je izrečeno in zagroženo kazen odmeril v skladu z drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr., 126/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZGO-1).

Pritožbeni organ je izpodbijani sklep dopolnil z novo 6. točko izreka, s katero je odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v preostalem delu je pritožbo zavrnil. Med drugimi je zavrnil pritožbene ugovore, da tožniku sklep o dovolitvi izvršbe ni bil pravilno vročen, saj zakonska ureditev, ki jo v obrazložitvi opisuje, predvideva vročanje na način, kot je bil uporabljen v obravnavanem primeru (fikcija vročitve). Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, ki so se nanašale na odločbo, ki se v izvršilnem postopku izvršuje, in pojasnil, da je tožnik kot inšpekcijski zavezanec dolžan izpolniti oziroma zagotoviti, da se izpolnijo obveznosti, ki izhajajo iz odločbe ter iz sklepa o dovolitvi izvršbe.

Tožnik izpodbija navedeno odločitev, ker mu sklep o dovolitvi izvršbe ni bil vročen, saj ni podpisal prejema. Trdi, da tudi obvestila za dvig tega sklepa ni dobil. Navaja, da ima gradbeno dovoljenje in da je prejel sklep št. 06122-4048/2007/22 z dne 7. 6. 2011, da se upravna izvršba ustavi. Sodišču predlaga, naj takoj odloži izvršbo. Navaja še, da nima denarja niti za odvetnika.

K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa, s katerim je inšpekcijski organ tožniku izrekel denarno kazen, ki je bila zagrožena v sklepu o dovolitvi izvršbe, in zagrozil z novo denarno kaznijo, če bo še naprej ravnal v nasprotju s prepovedjo nadaljevanja gradnje.

Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to je odločba z dne 8. 1. 2008, s katero je bila tožniku prepovedana nadaljnja gradnja spornega objekta. Izpodbijani sklep pa v te ugotovitve in obveznosti tožeče stranke ne posega in tudi ne more posegati, saj je njegov doseg glede na prvi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, in naslednji – v nadaljevanju ZUP) izključno izvršitev inšpekcijske odločbe na način, določen s sklepom o dovolitvi izvršbe določenega načina izvršbe. Sklep, ki je izdan na podlagi 298. člena ZUP, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 (glej npr. sklep v zadevi I Up 116/2009 z dne 8. 10. 2009).

V obravnavanem primeru tožnik sicer navaja, da ima gradbeno dovoljenje, vendar s temi navedbami ne izkaže, da bi akt, ki ga izpodbija, posegal v njegov pravni položaj. Iz sklepa o ustavitvi postopka, ki ga tožnik tudi omenja, je namreč razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano 18. 2. 2011 in da je postalo pravnomočno 3. 3. 2011, torej po izdaji izpodbijanega sklepa (z dne 18. 10. 2010) . Tudi postopek upravne izvršbe je bil ustavljen šele s sklepom z dne 7. 6. 2011, torej po odločitvi pritožbenega organa (30. 5. 2011). Med dejanja, ki se odpravijo, če se upravna izvršba ustavi, pa ne sodijo odločitve, ki se nanašajo na obdobje, ko je kršitev zaradi nelegalne gradnje še trajala. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti okoliščina, da naj bi tožnik sklep o ustavitvi postopka prejel pred odločbo o zavrnitvi pritožbe. Poleg tega to niti ne drži, saj je na obeh vročilnicah naveden isti datum vročitve. Z izpodbijanim sklepom torej ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi pa tožnik ne izpodbija takega sklepa.

Ker z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ne za sklep, ki bi bil naveden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. To pomeni, da akt, ki se spodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo (tako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 286/2009 z dne 1. 10. 2009).

K 2. točki izreka Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem še dodaja, da se glede na omenjeno jezikovno jasno določbo ZUS-1 zahteva za odložitev izvršitve lahko nanaša le na akt, ki je predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in ne na morebitne druge upravne akte.