Jedro

Toženec ni plačal s sporno kupno pogodbo dejansko dogovorjene kupnine niti v dodatnem roku, ki mu ga je (v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZOR) dala prodajalka, zaradi česar je bila po drugem odstavku 132. člena ZOR pogodba razdrta. Glede na ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno (predvsem drugi odstavek 132. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 126. člena ZOR).

V primeru zavrnjenih toženčevih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja - ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Brez vsake podlage in torej neutemeljena je v tej zvezi postavljena trditev, da je bila s tem kršena ustavna pravica enakopravnosti strank pred sodiščem (22. člen Ustave).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 146,400 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2002 do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tako: 1) ugotovilo, da je razdrta kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 30.6.1995 med prvotno tožnico S. K. kot prodajalko in tožencem V. R. kot kupcem; 2) naložilo tožencu, da mora vrniti tožniku I. K. nepremičnine, vpisane pri z. k. vložku št. 1319 k. o..., v posest ter vzpostaviti zemljiškoknjižno stanje, kakršno je obstajalo pred vložitvijo zemljiško-knjižnega predloga z dne 3.7.1995 po Dn. št. 5806/95; 3) naložilo tožencu, da mora plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1,297.652 SIT. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da toženec ni plačal s sporno kupno pogodbo dejansko dogovorjene kupnine niti v dodatnem roku, ki mu ga je (v skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) dala prodajalka, zaradi česar je bila po drugem odstavku 132. člena ZOR pogodba razdrta.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno in popolno, pritrdilo pa je tudi pravni presoji sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Njeni bistveni razlogi so naslednji: Sodišče prve stopnje je nepravilno in nezakonito zavrnilo predlog, naj se postopek prekine do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka proti tožencu. Prekinitev sicer ni predvidena kot obvezna, vendar ni prepuščena prosti presoji sodišča (člen 205/II ZPP).

Zavrnjena je bila cela vrsta toženčevih dokaznih predlogov - za ogled odvetniške pisarne, izvedenca kmetijske stroke, izvedenca kriminalistično-tehnične stroke. S tem je bila kršena ustavna pravica enakopravnosti strank pred sodiščem (22. člen Ustave). Če je revizijsko sodišče v sklepu II Ips 80/99 odločilo, da je treba dopustiti dokaz po priči ..., nižji sodišči ne bi smeli zavračati dokazov, ki bi utegnili razvrednotiti ta dovoljeni dokaz. Zato tožena stranka meni, da ima pravico v revizijskem postopku navajati dejstva in predlagati dokaze, ki bi sicer spadali v sklop pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zapis pogovora in prisluškovanje razgovoru med tožnico in tožencem v odvetniški pisarni ni v skladu z zakonom. Vsebini takih razgovorov ni mogoče dati veljave verodostojnega dokaza - sogovornik, ki ne ve, da njegove izjave snemajo, lahko daje neresnične izjave; lahko je ironičen; lahko daje zavestno napačne izjave, na videz nekaj prizna, česar v resnici ne priznava in nikdar ne bi priznal, če bi vedel, da se njegova izjava snema z namenom, da se uporabi kot dokaz; lahko se norčuje na račun sogovornika itd. Izvedba tega dokaza je skrajno nezanesljiva že, če je tehnično brezhibno izvedena, še bolj pa je tak dokaz neprepričljiv, če ni taka.

Pri prisluškovanju razgovoru pravdnih strank uporabljeni zvočniški telefon je sicer tržno blago, pa vendar ga je treba šteti kot "posebno napravo" iz člena 148/I KZ, ker je bil uporabljen za prisluškovanje - zato gre v danem primeru za kaznivo dejanje po 148. členu KZ; objekt zaščite pri tem kaznivem dejanju je tajnost pisem in drugih občil (37. člen Ustave). S kaznivim dejanjem pridobljeni podatki pa se v pravdi ne morejo uspešno uveljavljati kot dokaz.

Sodišče prve stopnje je pribavilo podatke o sredstvih tožeče stranke, v sodbi pa o tem ni nobenih podatkov; tudi druga stopnja ni reagirala na pritožbeni očitek v tej smeri. Tožena stranka končuje revizijo s trditvijo, da je v posledici opisanih kršitev določb pravdnega postopka bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa je nanjo odgovorila. Predlaga, naj se revizija zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov njenega odgovora. Svoj predlog utemeljuje z izčrpnimi razlogi, ki jih je mogoče na kratko povzeti takole: V kazenskem postopku, do katerega konca naj bi moral biti po toženčevem stališču prekinjen pravdni postopek, se ne obravnava istovetno vprašanje. Četudi bi bil toženec oproščen obtožbe kaznivega dejanja goljufije, to ne bi pomenilo, da tožnik ne more v pravdi uveljaviti zahtevka iz naslova razdrte pogodbe. V prvem postopku zavrnjeni dokaz po poslušanju kasete je bil zavrnjen kot nedovoljen, medtem ko so bili sporni dokazni predlogi zavrnjeni kot nepotrebni. Sicer pa z vztrajanjem pri zavrnjenih dokazih tožena stranka napada dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno. Zvočni posnetek ni bil niti ključni niti edini dokaz o višini dogovorjene kupnine, ampak le dodaten dokaz k vsem drugim izvedenim dokazom.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Kakor je razumeti (čeprav take formalne opredelitve revizija nima), naj bi šlo za relativne kršitve iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, storjene s tem, ker sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim očitkom na račun procesnih kršitev na prvi stopnji, s čimer naj bi bila tudi izpodbijana sodba druge stopnje obremenjena s temi procesnimi kršitvami.

Neutemeljen je tako očitek, da je bila nepravilna in nezakonita zavrnitev predloga, naj se postopek prekine do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka proti tožencu. K pravilnim razlogom sodišča druge stopnje o tem ni kaj dodati.

Neutemeljena je revizijska argumentacija v zvezi z zavrnitvijo "cele vrste toženčevih dokaznih predlogov" (čeprav so nato navedeni le trije: ogled odvetniške pisarne, izvedenec kmetijske stroke, izvedenec kriminalistično-tehnične stroke) - češ če je revizijsko sodišče v sklepu II Ips 80/99 odločilo, da je treba dopustiti dokaz po priči ..., nižji sodišči ne bi smeli zavračati dokazov, ki bi utegnili razvrednotiti ta dovoljeni dokaz. Na dlani je, da procesna situacija ni istovetna: v primeru zavrnjenih toženčevih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja - ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Brez vsake podlage in torej neutemeljena je v tej zvezi postavljena trditev, da je bila s tem kršena ustavna pravica enakopravnosti strank pred sodiščem (22. člen Ustave). Odkod v tej zvezi toženi stranki misel, da ima zato "pravico v revizijskem postopku navajati dejstva in predlagati dokaze, ki bi sicer spadali v sklop pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja" - pa seveda ni jasno, saj je na dlani, da izjema iz 372. člena ZPP ne vsebuje take "podlage" za revizijske dejanske in dokazne novote.

Neutemeljen je nadalje celotni sklop revizijskih razlogov, ki se nanašajo na "zapis pogovora in prisluškovanje razgovoru med tožnico in tožencem v odvetniški pisarni" - ki naj ne bi bil v skladu z zakonom; ki naj bi pomenil s kaznivim dejanjem pridobljene podatke; vsebini takih razgovorov naj bi zato ne bilo mogoče dati veljave verodostojnega dokaza. Gre samo za vprašanja, na katera je že bil dan odgovor v prejšnji revizijski zadevi - sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 80/98 z dne 25.3.1999, ki ga je tožena stranka prejela in zato ni potrebe za ponovno utemeljevanje pravnih stališč, ki sta jih v nadaljevanju postopka sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje. Ker gre za načelno vprašanje, ki ga tožena stranka v reviziji znova načenja, ni odveč pripomba, da je občna seja Vrhovnega sodišča na podlagi navedene odločbe sprejela pravno mnenje, ki je bilo objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča št. I/99 in na druge načine, med drugim tudi v Zbirki odločb 2002 civilnega oddelka Vrhovnega sodišča (Založba GV, 2000), tam pa je bila objavljena tudi sama navedena revizijska odločba. Zato je še toliko manj potrebno ponovno argumentirati, zakaj so bili dokazi v zvezi s spornim telefonskim pogovorom prvotne tožnice in toženca - zvočni zapis na prvotnih dveh in njegov prepis na tretji kaseti, zaslišanje priče ... o tem pogovoru in o nastanku zvočnega zapisa, prepis (magnetogram) tega zvočnega zapisa -, dopustni, pravilno dovoljeni in zato tudi pravilno upoštevani med dokazi o odločilnih dejstvih. Seveda upoštevani (kar pravilno poudarja tožeča stranka v odgovoru na revizijo), le kot nekateri izmed dokazov, ki so dali dokazne podatke o odločilnih dejstvih - kolikšna je bila dejansko dogovorjena kupnina za sporne nepremičnine in ali je toženec to kupnino (v pretežnem delu) plačal. Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek procesne kršitve, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje pribavilo podatke o sredstvih tožeče stranke, a v sodbi o tem ni nobenih podatkov, sodišče druge stopnje pa ni reagiralo na pritožbeni očitek v tej smeri. Tožena stranka niti ne trdi, naj bi bila (bančna) sredstva tožeče stranke sama po sebi odločilno dejstvo za odločitev v tej pravdi - če bi bila, bi šlo lahko za vprašanje popolnosti ugotovitev o odločilnih dejstvih, ki je delno vprašanje ustreznosti dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava. Tako pa gre tudi tu samo za vprašanje zadostnosti dokazne podlage, torej pravilnosti dejanskih ugotovitev, ki pa je z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kar zadeva revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožena stranka tudi uveljavlja, zadošča opozorilo, da ga značilno opredeli: "v posledici opisanih kršitev določb pravdnega postopka je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo". To kajpak pomeni le z drugimi besedami izrečeno misel: če bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, bi bila sodba drugačna. Revizijsko sodišče sicer opravi preskus uporabe materialnega prava tudi po uradni dolžnosti (371. člena ZPP). Vendar pa je v mejah tega preskusa treba reči samo, da je bilo, glede na ugotovljena dejstva, materialno pravo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno (predvsem drugi odstavek 132. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 126. člena ZOR) - in da pravilni, natančni in izčrpni razlogi izpodbijane sodbe (in pred tem še prvostopenjske sodbe) ne terjajo dopolnitve.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato na podlagi 378. člena ZPP treba zavrniti. Tožeči stranki, v breme tožene priznani (drugi odstavek 155. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP) stroški odgovora na revizijo so odmerjeni po odvetniški tarifi (1200 točk po 100 SIT in 2.000 SIT administrativnih stroškov, oboje z 20% DDV), ne pa tudi taksni tarifi, ker taksa ni opredeljeno prijavljena.