Jedro

Sodba se ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo (glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije), če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist ali če je bila podana pritožba v obtoženčevo škodo, pa je bila zavržena ali zavrnjena. Če pa o tožilčevi pritožbi ni bilo odločeno (ker je bila npr. sodba razveljavljena zaradi procesne kršitve), ni mogoče trditi, da je bila podana pritožba samo v korist obtoženca.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.D. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 6.9.2004 je bil V.D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen 10 mesecev zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.12.2005 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo sta obsojenec in zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, zagovornik pa iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP s predlogom, da naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi. Obsojenčeva zahteva predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na obe zahtevi ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da zahtevi v pretežnem delu uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet preizkusa po zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. Zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (kršitev 385. člena ZKP, oziroma prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše), ker je v ponovljenem postopku obsojencu izreklo strožjo kazen (10 mesecev zapora) kot v prvem sojenju (6 mesecev), čeprav je bila prva sodba, ki sta jo izpodbijala zagovornik in državni tožilec, razveljavljena na pritožbo zagovornika, medtem ko o tožilčevi pritožbi sodišče ni odločalo oziroma se o njej sploh ni izreklo.

Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo (glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije), če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist. Omenjena prepoved velja tudi v primeru, če je bila podana pritožba v obtoženčevo škodo, pa je bila zavržena (kot nedovoljena ali prepozna), ali če je bila zavrnjena kot neutemeljena. Če o tožilčevi pritožbi ni bilo odločeno (ker je bila npr. sodba razveljavljena zaradi procesne kršitve, kot v obravnavanem primeru), pritožba v takšnem primeru ni bila zavrnjena in zato ni mogoče trditi, da je bila podana pritožba samo v korist obtoženca (glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 stran 831 in 832, točki 2 in 6).

Ob razveljavitvi prve sodbe je bila obravnavana tudi pritožba državnega tožilca v škodo obsojenca zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki pa je sodišče druge stopnje vsebinsko ni obravnavalo, kot določno izhaja iz njene obrazložitve, saj je ugodilo zagovornikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo razveljavilo zaradi procesne kršitve. V takšni procesni situaciji ob upoštevanju navedenih teoretičnih izhodišč in sodne prakse sodišče ni bilo vezano na omenjeno prepoved in je smelo obsojencu izreči tudi strožjo kazen v skladu z očitkom obtožbe, spremenjene na glavni obravnavi dne 6.9.2004. V tem smislu je enake zagovornikove ugovore zavrnilo že sodišče druge stopnje. Tudi po oceni vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo uveljavljana procesna kršitev iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

2. Po navedbah zagovornika naj bi na pravilno ugotovitev dejanskega stanja vplivala tudi neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje zdravnikov dr. M.G. in dr. M.R. v zvezi s preverjanjem verodostojnosti oziroma identitete vzorca krvi, ki ga je preiskala izvedenka. Pri tem sodba zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje dr. R. tudi naj ne bi utemeljila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja (sodba, stran 7) da je senat zavrnil predlog za zaslišanje omenjenih zdravnikov in pojasnjuje, da zaslišanje dr. G., ki je opravil zdravniški pregled obsojenca in ocenil, da je "lahko vinjen", ni potrebno, ker je alkoholometrična preiskava potrdila njegova opažanja (iz zapisnika izhaja, da je imel v krvi 0,59 do 0,64 g na kg alkohola) in ker je izvedenka pri novem izračunu stopnje alkoholiziranosti v času prometne nesreče upoštevala podatke o teži in višini obtoženca. Čeprav sodba v utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga izrecno omenja le dr. G., ne pa tudi dr. R., tudi za slednjega smiselno veljajo enaki razlogi: preverjanje (z njegovim zaslišanjem), ali je kdo ob sprejemu poškodovanega obsojenca v Bolnišnico I. ugotavljal morebitno prisotnost alkohola in morebiten vpliv na odločitev za takojšen kirurški poseg (takšna je bila utemeljitev dokaznega predloga obrambe), je odveč, saj je bila obsojenčeva vinjenost po ugotovitvi izpodbijane sodbe zanesljivo ugotovljena z drugimi že omenjenimi dokazi. Zato sodišču ni mogoče očitati, da se do dokaznih predlogov ni opredelilo in da skladno z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev. Iz obrazložitve sodbe smiselno, vendar določno izhaja, da obramba sodišča tudi ni prepričala v pravno relevantnost predlaganih dokazov oziroma, da bi njihova izvedba lahko vplivala na drugačno presojo obsojenčeve vinjenosti. Zato, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, ne gre niti za kršitev pravice do obrambe, ki jo poskuša uveljavljati zagovornik (2. odstavek 371. člena ZKP).

3. Vse ostale navedbe v zahtevah zagovornika in obsojenca po vsebini sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in je prestalo pritožbeno kritiko. Sodišče druge stopnje je namreč argumentirano kot neutemeljene zavrnilo vse pritožbene navedbe, ki jih ponavljata tudi v zahtevah in s katerimi uveljavljata: da je bil obsojenec v času prometne nesreče trezen, da vzorec odvzete krvi ne pripada obsojencu oziroma, da postopek odvzema krvi, njena preiskava in dobljeni rezultati niso verodostojni ter da naj bi bili mnenji izvedencev (alkohologinje in izvedenca cestnoprometne stroke) strokovno neprepričljivi. V ta okvir spada tudi zagovornikovo sklicevanje na "protispisnost" v prvostopenjski sodbi, ker naj bi sodišče "napačno razlagalo zaključke izvedenca" cestnoprometne stroke, da je v celoti ovrgel obsojenčev zagovor, saj je izvedenec zgolj ocenil, da je malo verjetno, da bi se dogodek odvijal tako, kot ga opisuje obtoženec. Že iz takšne obrazložitve zahteve je jasno, da zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve (protispisnost v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče napačno povzema v sodbi vsebino dokaza), temveč graja zgolj dokazno oceno izvedenca. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so vse te navedbe neupoštevne. Tudi listine, ki jih zagovornik oziroma obsojenec prilagata svojima zahtevama, so že bile presojene v sklopu obravnavanja dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve vinjenosti. Kot je pravilno ugotovil vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, je za kazenski postopek brezpredmetno, kakšno je bilo odločanje o civilnopravnih zahtevkih glede prometne nesreče, ki je predmet postopka, saj odločitve zavarovalnice na sodno odločbo ne morejo vplivati. Tudi obsojenčevi očitki sodnicama na prvi oziroma drugi stopnji O.T. in J.B., da mu nista dovolili govoriti oziroma dajati pripomb na seji pritožbenega senata so povsem nekonkretizirani in jih zato ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Enako velja tudi za obsojenčeve trditve o "nepravilnosti in hudih kršitvah zakona pri izvajanju postopka na samem mestu prometne nesreče", saj ni pojasnil, za kakšna ravnanja naj bi šlo in njihov morebitni vpliv na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Ker po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.