Jedro

Pritožnik mora navesti razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno, in navedbe obrazložiti s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Izrek

Pritožba obdolženega J.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo z dne 22.10.2007 obsojenega J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 400 EUR. Z isto sodbo je obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 96. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.3.2008 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ storjenega na škodo A.O. ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Z upoštevanjem že določene kazni dveh mesecev zapora ter preizkusne dobe enega leta za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ (storjene na škodo M.O.), je obsojencu izreklo pogojno obsodbo po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, v kateri mu je določilo enotno kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Pritožbo obdolženega J.P. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 300 EUR.

Obdolženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da ga Vrhovno sodišče Republike Slovenije oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v predlogu navaja, da pritožba ni utemeljena. Po njegovem stališču je iz samega opisa kaznivega dejanja, za katerega je sodišče druge stopnje obdolženca spoznalo za krivega, razvidno, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šlo zgolj za "civilizirano grožnjo s tožbo". Sporna razmerja med oškodovancem in obdolžencem v zvezi z mejnim zemljiščem (in druga) so pravzaprav kulminirala v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti, ki je osebni delikt in je zato toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev. Obe sodišči sta dejansko stanje ugotovili ustrezno, saj se je tudi pritožbeno sodišče sklicevalo na te ugotovitve, ki pa bi morale veljati tudi za drugega oškodovanca.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja z navedbami, da so vse ugotovitve sodišča napačne. Utemeljuje, da ga je mejaš O. vprašal, če mu grozi in odgovoril mu je, da ga bo tožil. Nakazuje, da civilizirana grožnja s tožbo ni kaznivo dejanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče presodi "celoten spis" in da zadevo obravnava tudi z vidika njegovih argumentov oziroma njegovega stališča. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedb oškodovanih M.O. in A.O. ugotovilo v obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, vendar je glede dejanja, storjenega v škodo A.O. sklepalo, da se kljub nasprotnim trditvam ni počutil resno ogroženega. Pri tej presoji je izhajalo iz njegovega ravnanja neposredno po inkriminiranem dogodku. Upoštevalo je okoliščini, ki se nanašata na njegovo izjavo, da z lastne zemlje ne bo bežal in na poziv obdolžencu, naj počaka, da ga bo slikal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ni dovolj dokazov o resni ogroženosti oškodovanega A.O. in zato je v tem delu obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča ocenilo kot zgrešeno in presodilo, da je ugotovljena grožnja (mahanje s krampom in verbalna grožnja) bila objektivno sposobna povzročiti pri prizadetemu prestrašenost. Poudarilo je, da iz oškodovančevega obnašanja neposredno po storjeni grožnji ni mogoče sklepati, da ni bil ogrožen in da bi moral prestrašeni oškodovanec svojo prizadetost izraziti le s pobegom s kraja dogajanja. Po sklepanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo dejstvo prestrašenosti pri oškodovancu. Zato je presodilo, da je oškodovanec bil zaradi obdolženčeve grožnje prestrašen, enako kakor njegova žena, pri tem pa tudi utemeljilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom.

Obdolženec z navedbami v pritožbi dejansko zanika, da je s krampom v rokah večkrat zamahnil proti oškodovancu ter mu pri tem zagrozil, da ga bo pobil, če bo treba. Njegova trditev glede reakcije na oškodovančevo vprašanje, če mu grozi, je v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenih dokazov. Pritožnik navedbe, da je njegovo ravnanje bilo omejeno le na odgovor oškodovancu, da ga bo tožil, ne utemelji s konkretnimi dejstvi in okoliščinami in tudi ne navede razlogov, zaradi katerih ocenjuje, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Dejansko stanje glede obdolženčevega ravnanja je v objektivnem pogledu po presoji njegovega zagovora in izvedenih dokazov ugotovilo že sodišče prve stopnje, kot pravilno ga je ocenilo tudi sodišče druge stopnje. Sklicevanje na zagovor in na neupoštevanje obdolženčevih argumentov, ne omogoča sklepanja, da je sodišče z nepravilno oceno dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje. Z navedbo, da civilizirana grožnja s tožbo ni kaznivo dejanje, pritožnik sicer nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar izhaja pri tem iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Glede na opis kaznivega dejanja, ki je povzet v izreku sodbe sodišča druge stopnje in glede na ugotovljena dejstva, ki so z njim skladna, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v obdolženčevem ravnanju podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

Trditev, da je sodišče sledilo "le nasprotni strani" in upoštevalo eno plat zgodbe, ni pa presojalo zadeve z vidika obdolženčevega stališča, je mogoče razlagati le kot grajo ocene njegovega zagovora in izvedenih dokazov. Pri tem pritožnik ne obrazloži, iz katerih razlogov je ta presoja zmotna in katera dejstva kažejo na verodostojnost njegovega zagovora in na neverodostojnost dokazov, ki so zanj obremenilni. Zato posplošenih navedb ni mogoče preizkusiti, medtem ko pri odločanju o pritožbi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi (tretji odstavek 392. člena ZKP) in prav tako niso bile ugotovljene kršitve zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji je glede na uveljavljani pritožbeni razlog narekovala določba 386. člena ZKP. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, torej le sankcijo opozorilne narave, s katero mu je ob upoštevanju in ustreznem vrednotenju olajševalnih okoliščin določilo za obravnavano kaznivo dejanje po vrsti in višini primerno posamezno kazen in tudi primerno enotno kazen ter ustrezno preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (tretji odstavek 398. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo obdolženčevo pritožbo, je odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso (98.a člen in prvi odstavek 95. člena ter 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).