Jedro

V obravnavani zadevi tožnik ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, da je pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje vložil po poteku 15 dnevnega zakonitega roka, ampak navaja, da je bil tako on, kot njegov sin, s strani delavca DURS zaveden glede datuma vložitve pritožbe. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, gre za procesni prekluzivni rok, ki ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, ki je vezano na rok, ni mogoče več opraviti. Nepravočasna pritožba se zavrže iz procesnih razlogov, kar pomeni, da takšne pritožbe ni treba presojati glede njene utemeljenosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo istega organa, številka DT 4292-232/2008-32 (0408-07) z dne 20. 7. 2009, izdano v ponovljenem postopku, s katero ni bilo ugodeno zavezančevi vlogi za odpis davčnega dolga. Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bila prej navedena odločba z dne 20. 7. 2009 zavezancu vročena v skladu s 85. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS in 125/2008, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se šteje, da je vročitev odločbe opravljena 20 dan od dneva odpreme odločbe, datum odpreme odločbe pa je natisnjen na kuverti. Odločba je bila odpremljena 21. 7. 2009, zato se na podlagi 85. člena ZDavP-2 šteje za vročeno 10. 8. 2009. Ob upoštevanju 15. dnevnega pritožbenega roka se je rok za vložitev pritožbe iztekel 25. 8. 2009, zato je citirana odločba postala 26. 8. 2009 pravnomočna. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/2006 - v nadaljevanju: ZUP) v 240. členu določa, da organ prve stopnje preizkusi ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna, ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Ker je davčni zavezanec vložil pritožbo 26. 8. 2009 in s tem zamudil pritožbeni rok, ki se je iztekel 25. 8. 2009, je davčni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP, pritožbo zavezanca zavrgel. Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopke na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je z odločbo številka DT-499-31-311/2009-2 z dne 14. 12. 2009, odločil, da se pritožba zoper navedeni sklep zavrne in da stroški postopka niso bili priglašeni. Odločitev je utemeljil s sklicevanjem na določbo 85. člena ZDavP-2 in na podatke o fikciji vročitve in podatke o dnevu vložitve pritožbe ter ugotovil, da je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita. Pritožniku je pojasnil, da v konkretni zadevi zaradi formalnega neizpolnjevanja pogojev za vložitev pritožbe, odločitve prvostopnega organa z dne 20. 7. 2001 ni mogoče vsebinsko obravnavati. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati njegove pritožbene navedbe glede nepravočasnega prevzemanja pisemskih pošiljk, zaradi bivanja na drugem naslovu in nepravilno vročene pisemske pošiljke, brez upoštevanja pravil o osebnem vročanju. Predmetna odločba o zavrnitvi vloge za odpis je bila namreč pritožniku pravilno vročena z navadnim vročanjem, na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDavP-2. Ker je bila odpremljena že 21. 7. 2009, kasnejših prošenj za vročanje na začasni naslov (ki naj bi ga telefonično posredoval sin A.A. dne 3. 8. 2009, kar sicer iz spisovnega gradiva ni razvidno), ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče odlagati pritožbenega roka, kot je to 26. 8. 2009 prosil pritožnik, saj zakon določa procesni rok 15. dni za vložitev pritožbe in ga ni mogoče podaljšati. Tožnik pa lahko, kolikor se preživlja z veteranskim dodatkom in ne poseduje drugega premičnega ali nepremičnega premoženja, vlogo za odpis davčnega dolga ponovno vloži. Tožnik v vloženi tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Ponovno poudarja, da od 30. 1. 2005 ni ne lastnik, ne direktor in še manj aktivni družbenik podjetja A. V letu 2003 je omenjeno podjetje zašlo v težave, zaradi enostranske prekinitve poslovanja s podjetjem B., kateri niso upoštevali dogovora in tripartitne pogodbe sklenjene s C. Za vse zaposlene je najel kredit pri banki D. v višini 7 mio SIT (v letu 2003) ter pri Banki E. 5 mio SIT (v letu 2005), da je lahko plačeval obveznosti, v glavnem za davke in prispevke. Vsa posojila je prevzel nase (hipotekarni krediti). Ni pravni strokovnjak, zato je za pomoč zaprosil podjetje, ki se je ukvarjalo s tovrstno problematiko, F. d.o.o., ki je kljub plačilu storitve z njegove strani nenadoma prenehalo delovati. Sodišče seznanja, da je ob koncu 1998. leta imelo podjetje veliko škodo zaradi poplave v Celju in sicer 18 mio SIT brez davka, kar dokazuje občinski zapisnik o ocenitvi škode, s strani občine oziroma države pa niso prejeli nobenega zneska. Živi sam, nima nobenega imetja, njegovi edini vir dohodka pa je veteranski dodatek v višini 270 EUR. Najetih kreditov ne more odplačevati, podjetje pa je bilo izbrisano iz registra brez njegove vednosti. Stroške izbrisa so zaračunali njemu, oziroma jih je DURS odtegnil pri dohodnini.

Zaradi sinove bolezni (shizofrenija) nima urejenega prebivališča, ker sin meni, da je za vse težave edini krivec prav on. Umaknil se je tako, da je pogosto pri prijateljih, sorodnikih in občasno pri drugem sinu. Sin B.B. mu pogosto ni izročal pošte, ampak jo je preprosto uničil. Obrnil se je tudi na varuhinjo človekovih pravic, ki je menila, da bi pri obravnavi te zadeve bilo treba vključiti psihiatra, ali se z njim posvetovati o sinovi bolezni. V zvezi z njegovim stalnim oziroma začasnim prebivališčem mu je varuhinja prav tako predlagala, da ima vso pravico dokazovati tako preko prijateljev, kot tudi prič, kje je v nekem obdobju prebival. Glede pritožbe, ki bi jo moral poslati najkasneje do 25. 8. 2009, pa ponovno poudarja, da je bil sin zaveden (tudi on) s strani delavca na DURS, ki mu je preko telefona sporočil datum, do katerega mora biti pritožba pri naslovniku, to je do 26. 9. 2009. Pritožba je bila napisana 24. 9. 2009, in če bi bil glede datuma obveščen pravilno, bi do tega zapleta ne prišlo. Dne 25. 9. 2009 je pritožbo s priporoko poslal naslovniku, lahko pa bi prišel tudi osebno. Če sedaj sešteje ure, je za 15 ur, torej manj kot en dan zamude, izgubil pravico do obravnave pritožbe. Preživlja se zgolj z veteranskim dodatkom in nima drugega premičnega ali nepremičnega premoženja, zato sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe in predlaga, da mu sodišče pomaga pri odpisu dolga.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da predlaga zavrnitev tožbenega zahteva iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku odločba Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, številka DT 4292-232/2008-32 (0408-07) z dne 20. 7. 2009, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, vročena na podlagi 85. člena ZDavP-2, na naslov ... Slednja določba v prvem odstavku določa, da se vse odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, razen odločb, sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku davčne izvršbe, vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odprave.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek vročitve opravljen skladno s prej citirano določbo prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 tako, da je bila odločba številka DT 4292-232/2008-32 (0408-07) z dne 20. 7. 2009 odpremljena 21. 7. 2009, kar dokazuje odločbi pripeta kopija seznama izpisanih kuvert, potrjenega s strani Davčnega urada Celje. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnikov sin B.B., dne 27. 4. 2009, prvostopni davčni organ obvestil, da se je oče preselil na novi naslov, ... Prav tako ugotavlja, da je tožnik 18. 6. 2009 s tega naslova upravnemu organu že posredoval prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, prav tako je z istega naslova tožnik prvostopnemu upravnemu organu, dne 16. 7. 2009, posredoval tudi dopolnitev vloge. Sodišče nadalje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prvostopni upravni organ dne 5. 8. 2009 prejel vlogo z naslovom „Dopolnitev vloge št. DT 4292-232/2008 (0408-07) in pritožbo na odločbo z dne 20. 7. 2009“, ki jo je vložil tožnikov sin in v kateri je navedel, da je oče odsoten in da v njegovem imenu naproša za podaljšanje roka za pritožbo. Iz podatkov priloženega upravnega spisa je razvidno tudi, da je dne 12. 8. 2009 davčni uslužbenec obvestil tožnikovega sina, da roka za pritožbo ni mogoče podaljšati in da ta rok poteče 25. 8. 2009. Prav tako je sodišče vpogledalo v vlogo z naslovom „Pritožba na zapisnik DT-4292-232/2008-32 (04088-07), oziroma vlogo za podaljšanje roka za dostavo še manjkajočih dokumentov“, ki jo je prvostopnemu upravnemu organu dne 26. 8. 2009 posredoval tožnik in ugotovilo, da vsa do sedaj navedena dokumentacija in listine upravnega spisa dokazujejo, da je bil tožnik, ne glede na naslov vročanja, seznanjen z dne 20. 7. 2009 izdano odločbo številka DT 4292-232/2008-32 (0408-07), kar seveda pomeni, da je prvostopni upravni organ tožnikovo vlogo z dne 26. 8. 2009 pravilno obravnaval kot pritožbo in pravilno upošteval tudi določbo 86. člena ZDavP-2, ki določa, da se pritožba lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Ob prejemu pritožbe mora organ prve stopnje najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko odločanje o pritožbi. Formalni pogoji so dovoljenost pritožbe, pravočasnost pritožbe in legitimacija pritožnika do pritožbe. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje s sklepom zavrže (drugi odstavek 240. člena ZUP). V obravnavani zadevi tožnik ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, da je pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje vložil po poteku 15 dnevnega zakonitega roka, ampak navaja, da je bil tako on, kot njegov sin, s strani delavca DURS zaveden glede datuma vložitve pritožbe. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, gre za procesni prekluzivni rok, ki ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, ki je vezano na rok, ni mogoče več opraviti. Zato je tožena stranka pravilno pritrdila odločitvi organa prve stopnje o zavrženju pritožbe. Nepravočasna pritožba se zavrže iz procesnih razlogov, kar pomeni, da takšne pritožbe ni treba presojati glede njene utemeljenosti. Iz istega razloga takšnih tožbenih ugovorov tudi ne more presojati sodišče. Ker je tožnik v tožbi uveljavljal tudi ugovore, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev v zadevi (odpis davčnega dolga), sodišče teh ugovorov ni presojalo.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010 – v nadaljevanju ZUS-1), tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.