Jedro

V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.382.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.1999 dalje in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (1.točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 513.431,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.09.2003 dalje do plačila (2.točka izreka).

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in odloči o sporu, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in sojenje. V pritožbi navaja, da v postopku na prvi stopnji dejansko stanje ni bilo dovolj raziskano, zlasti v pogledu soodgovornosti samega tožnika za nezgodo. Toženka je ugovarjala vsaj 30% soodgovornost za posledice nezgode, ker je tožnik vedel ali moral vsaj uvideti, da je voznik B.P. pod močnim vplivom alkohola, saj je le-ta na to sopotnike opozoril, preden so sedli v avto, da se z njim odpeljejo. Neupoštevanje soodgovornosti pomeni kršitev splošnih pravnih norm, saj takrat v splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom. Sodba se naslanja le na izjavo zaslišanja tožnika, ki pa ni prepričljiva in se nanjo ne bi smela opreti, ko jemlje za merodajno le to, da tožnik ni vedel za alkoholiziranost voznika. Napadena sodba je prisodila tožniku poleg glavnice še zamudne obresti od 15.04.1999, kar tudi nima osnove glede celotnega zneska, zlasti pa ne glede zneska 1.018.248,00 SIT, ki ga je toženka že 29.10.1999 ponudila v plačilo, a ga tožnik ni sprejel, kar pomeni, da je glede tega zneska prišel v upniško zamudo glede zamudnih obresti vsaj od takrat dalje. Tožena stranka je svoje navedbe podala v tej zvezi tudi v pravdi in ugovarjala upniško zamudo pri tožniku, vendar sodišče tega ni obravnavalo, niti ni obrazložilo svojega pristopa k temu vprašanju, zato je tudi sodba v tem pogledu nepopolna in nevzdržna. Med pravdo je toženka znesek 1.018.248,00 SIT valorizirala na 1.026.102,00 SIT, kar je bila pripravljena tudi plačati, to je v januarju leta 2000, kot je navedla v pripravljalni vlogi in takrat tudi ni pogojevala izplačila s tem, da so tako izpolnjene vse obveznosti zavarovalnice. Pri tem je kršeno materialno pravo, podane pa so tudi pomanjkljivosti postopka, ki so sledile nespoštovanju materialnega prava. Toženka se zaradi ugotovitev izvedencev, ki so ocenili posledice nezgode pri tožniku, ne bi pritoževala, saj je dala na tehtnico plačila nadaljnjih obresti, ne more pa mimo tega, da se ni upoštevala sokrivda tožnika za posledice in upniška zamuda. Sodba v obrazložitvi ni dosledna in so si razlogi v nasprotju med seboj ali pa jih ni in je tako podana bistvena kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ne očitane in ne tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v smislu 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je samo pavšalno navajala kršitve postopka in sicer je trdila, da sodba ni dosledna, da so si razlogi v nasprotju ali pa jih sploh ni, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, sodba vse razloge in se jo da preizkusiti ter zatrjevana kršitev postopka ni podana. Dejansko stanje je tudi pravilno ugotovljeno in ne držijo pritožbene trditve, da ni bilo dovolj raziskano v pogledu soodgovornosti tožnika za nezgodo. V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati. Ker gre za pogodbeno zavarovanje, se neutemeljeno sklicuje na kršitev splošnih pravnih norm. Trditev, da je voznik opozoril sopotnike, da je pod vplivom alkohola, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Sodba ne temelji na dejstvu, da tožnik ni vedel za alkoholiziranost voznika, marveč, da splošni pogoji ne izključujejo obveznosti zavarovalnice do povračila zavarovalnine v primeru, da je voznik vozila, v katerem je bil tožnik sopotnik, pod vplivom alkohola in je torej pravilno ugotovljeno, da ni podana soodgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska od 15.04.1999 dalje in ne gre za kršitev materialnega prava, kot očita pritožba. Tožnik je 01.04.1999 dostavil toženi stranki zahtevek z zdravstveno dokumentacijo, računi, fotografijami, izpolnitveni rok pa je določen v 1. in 2.odst. 919.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ne držijo trditve, da je bil tožnik v upniški zamudi. Tožena stranka je 29.10.1999 tožniku res ponudila plačilo zneska 1.018.248,00 SIT. Ponujeni sporazum je vseboval klavzulo, da so z izplačilom zneska poravnane vse obveznosti zavarovalnice iz predmetnega nezgodnega dogodka. Na tak sporazum tožnik ni mogel pristati, saj tožena stranka zneska ni ponudila kot akontacijo, in prav tako ne zneska 1.026.102,00 SIT. Ta znesek je tožniku ponudila v plačilo januarja 2000, ko je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 04.02.2000, zapisala, da je tožniku ob upoštevanju revalorizirane zavarovalne vsote, 20% invalidnosti in upoštevanju 30% sokrivde tožnika za nastanek nezgode, pripravljena plačati navedeni znesek. Tožena stranka tožniku torej ni ponudila akontacije in je plačilo v obeh primerih pogojevala s tem, da so s tem poravnane vse njene obveznosti. Tožniku je ponudila izplačilo celotne odškodnine, določene po njenih kriterijih, in torej tožnik ni prišel v upniško zamudo, saj je sodba pokazala, da je bil upravičen do višjega odstotka invalidnosti in s tem do višje odškodnine, kot jo je ponujala tožena stranka, ki se glede višine invalidnosti ni pritožila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).