Jedro

Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja in sicer po določbi 3. alinee prvega odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v navedenem delu, ki se nanaša na zgoraj citirani razlog, v zadostni meri obrazložila vse dejanske, pravno relevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 6. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 16.11.2007 (1. točka izreka sodbe in sklepa). S tem sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma, do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj tri mesece, in sicer od 14.40 ure dne 16.11.2007 do 14.40 ure dne 16.2.2008. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena iz dveh razlogov, in sicer zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil ter zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil, kot to predvideva 3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil. V razlogih prvostopne sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke in navaja, da kar zadeva razlog iz 5 alinee 36. člena ZAzil, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, s čim naj bi po mnenju tožene stranke tožnik izkazal sum, da zavaja postopek zaradi odložitve prisilne odstranitve. Ta razlog bi lahko prišel v poštev, če bi tožnik brez upravičenega razloga zelo pozno po tem, ko je prišel v Slovenijo, in ko je vedel, da mu grozi prisilna odstranitev iz Slovenije, izrazil namero zaprositi za azil. Ta okoliščina ni izkazana, saj je v spisu prevedena izjava tožnika, v kateri opisuje preganjanje in izraža prošnjo za azil, tožena stranka pa v zvezi s to izjavo v odgovoru na tožbo pravi, da je prevod te izjave prejela šele po izdaji odločbe. Po mnenju sodišča prevod komunikacije med osebo, ki je prejela izjavo tožnika, in toženo stranko ne more biti v škodo tožniku v tem smislu, da tožena stranka ni bila dolžna ugotoviti vsebino te izjave pred izdajo izpodbijanega sklepa in jo oceniti z vidika 5. alinee 36. člena ZAzil. Ker je tožnik izrazil namero zaprositi za azil že na policiji, izpodbijani sklep ne more temeljiti na 5. alinei 36. člena oziroma ta pravno relevantna dejstva v izpodbijanem sklepu niso izkazana. Tožena stranka tudi ni ugotovila, da je tožnik namerno uničil potni list. Okoliščine v zvezi s potnim listom je tožnik pojasnil ob podaji prošnje, na zaslišanju pa je potrdil, da mu je potni list odvzel agent v Turčiji. Namerno uničenje potnega lista torej ni izkazana, zato izpodbijani sklep ne more temeljiti na 3. alinei 36. člena ZAzil. Kar pa zadeva razlog iz 1. alinee 36. člena ZAzil - utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti, tožena stranka ni utemeljila, zakaj meni, da tožnik navaja napačno istovetnost. Tudi na obravnavi pri zaslišanju tožnika je tožena stranka izrazila dvom, da tožnikova identiteta ustreza identiteti osebe iz listine, ki jo je v originalu in kopiji predložil tožnik. Po prepričanju sodišča tožena stranka ni z zadostno mero izkazala verjetnosti okoliščine, da je tožnikova identiteta druga, kot jo navaja v postopku. Vtisa zavajanja tudi sodišče ni dobilo, ko mu je postavilo vprašanja o njegovih osebnih podatkih in o podatkih staršev ter ob razčiščevanju dejstev iz predložene listine o njegovi identiteti. Predložitev omenjene listine na zaslišanju po presoji sodišča ni treba s kakšnimi drugimi dokazi ugotavljati tožnikove istovetnosti razen, če tekom nadaljnjega postopka ne bi tožena stranka ugotovila utemeljenega dvoma v verodostojnost listine, kar pomeni, da v predmetni zadevi tudi ni podlage za omejitev gibanja po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se tožnik sklicuje, po prepričanju sodišča ni izkazana. Sklicevanje tožene stranke na zapisnik policije z dne 15.11.2007 (PMP V.) ni relevantno, ker gre za zapis brez žiga in podpisa, ni mogoče uporabiti zapisa o mnenju prevajalca, da je tožnik s spremljevalcem stalno spreminjal izjavi. Tožena stranka tudi ne more ugotovitev o lažni predstavitvi dejstev opreti na argument, da tožnik ni podrobno predstavil svoje funkcije v stranki, razlogov za vstop v stranko in ciljev stranke, saj ga o tem tožena stranka ni vprašala, pa to tudi ni namen podaje prošnje za azil, ampak temu služi zaslišanje v rednem postopku. Po mnenju sodišča je tožnik prepričljivo pojasnil vsa neskladja.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. Pri odločanju o omejitvi gibanja je imela zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in zato bi moralo sodišče presoditi zakonitost odpravljenega upravnega akta v tej smeri in se omejiti zgolj na dve vprašanji, in sicer, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ter ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Meje diskrecijskega pooblastila za začasno omejitev gibanja prosilcu za azil na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena tega zakona izhajajo iz potrebe ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil, kar je podano v primeru, ko prosilec svoje istovetnosti ne more izkazati s posebnim dokumentom, ki je predpisan oziroma ko prosilec predloži dokument za izkazovanje istovetnosti, vendar pristojni organ oceni, da je potrebno preveriti njegovo pristnost. Meja diskrecijskega pooblastila za začasno omejitev gibanja prosilcu za azil na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena pa so določene z obstojom suma, da prosilec zavaja ali zlorablja azilni postopek v smislu primerov, ki jih taksativno določa 36. člena ZAzil. Sodišče je z upoštevanjem listine, s katero tožena stranka ni razpolagala, kršilo določbo 52. člena ZUS-1, ker je svojo odločitev oprlo na listino, s katero tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni razpolagala in je ni mogla uporabiti pri odločanju. Pri zaslišanju tožnika ni razčistilo pomembnih okoliščin, ki se nanašajo na dostavo te listine, ampak je verjelo tožniku, da jo je prejel dan pred zaslišanjem na sodišču. Vse okoliščine v zvezi s to listino so dvomljive in je zato njena pristnost sporna. Po mnenju tožene stranke tožnik s to listino ne more izkazovati svoje istovetnosti. Tudi sum, da gre za nepristno listino, zadošča za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka ter utemeljuje potrebno po omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, ta razlog pa je podan tudi v primeru, če je listina take narave, da istovetnosti ne more izkazovati. Očitek sodišča, da tožena stranka ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala okoliščine, da je tožnikova identiteta druga, kot navaja v postopku, kaže, da sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse, ki takšnega standarda ne zahteva niti takrat, ko je izdana zavrnilna odločba iz razloga zlorabe ali zavajanja postopka v smislu 3. alinee 36. člena ZAzil. Tak standard je še toliko manj potreben pri diskrecijskem odločanju. Tožena stranka je ugotovila ne le sum, temveč že zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil. Neprepričljive so tožnikove izjave v zvezi z njegovim položajem v domovini in opisi postopanja represivnih organov proti njemu v letu 1997 in v letu 2007. Tudi tožnikovo bivanje v Italiji, kjer se je tožnik zadrževal 22 dni in ni zaprosil za azil ter okoliščine v zvezi s prihodom v U., ki jih navaja tožnik, so neprepričljive. Zato pritožba meni, da je v celoti izkazan obstoj razloga iz 5. alinee 36. člena ZAzil in da je iz okoliščin tožnikovega potovanja, ravnanja in izjav, danih v vlogi za azil, razvidno, da je za azil zaprosil z namenom, da bi preprečil oziroma odložil odstranitev iz države. Zato po prepričanju tožene stranke obstaja več zadostnih podlag v smislu 36. člena ZAzil in gre najmanj za sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka ter je zato izpodbijana sodba nezakonita in pravno nepravilna zaradi napačne razlage in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga Vrhovnemu sodišču RS ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožba zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 1. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil (ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil) ter na 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka) v povezavi s 1., 2. 3. in 5. alineo 36. člena Zazil. Iz citiranih določb 1. odstavka 27. člena ZAzil izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov po določilih 1., 2., 3. ali 4. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe se preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja, in sicer po določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je v navedenem delu, ki se nanaša na zgoraj citirani razlog v zadostni meri obrazložila vse dejanske, pravnorelevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Pojasnila je, da je v konkretnem primeru izkazan sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Določba 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil se sklicuje na uporabo 36. člena ZAzil, ki določa, kaj vse se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka. Med drugim se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil). Glede na to, da je pri odločanju o omejitvi gibanja prosilca za azil dokazni standard presoje razlogov milejši kot pri odločanju o prošnji za azil, je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka glede na tožnikove izjave v prošnji za azil, imela podlago za sum, da tožnik zavaja azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da depeša PM V., v kateri je navedba, da tolmač ugotavlja, da tožnik stalno spreminja izjave, ni pomembna. Tožena stranka je pri presoji utemeljenosti suma zavajanja upravičeno uporabila podatke v tej listini in je v njej, skupaj z ostalimi podatki, imela podlago za ugotovitev tega suma. Neprepričljivo je tudi tožnikovo pojasnilo odvzetju potnega lista in okoliščine potovanja z letalom brez letalske karte.

Glede na to, da je za odločitev o omejitvi gibanja prosilcu dovolj že en izmed razlogov suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil, v tem primeru 2. alinee 36. člena ZAzil, je pritožbeno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 6.11.2007 do 16.2.2008, in ostalih podlag, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev, ni presojalo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.