Jedro

Če sodišče ne oceni relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Ptuj, je storilcu L. C. izdal plačilni nalog št. 102223122 z dne 13. 11. 2011 zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 751,12 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo ZSV 56/2012 z dne 20. 4. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in 29. člen Ustave. Navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami storilca, da je preučilo njihovo dopustnost in pravno relevantnost in se do njih opredelilo, s čimer je kršilo storilčeve pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Prav tako opozarja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo predlagal, da sodišče zasliši njega in štiri priče, ki so bile prisotne na kraju prekrška, vendar sodišče ni izvedlo niti enega izmed predlaganih dokazov, niti ni za to navedlo nobenega razloga, s čimer je kršilo storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave). Vrhovna državna tožilka je zato predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem prekrškovnem postopku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v tem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.(1) Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

5. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče RS in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja dokazov zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.(2)

6. Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ priložil zahtevi za sodno varstvo, je storilec stopil med policista in osebo v postopku in se vmešal v policijski postopek. Policistovega ukaza, naj se umakne iz območja postopka, ni upošteval, temveč mu je z žaljivim glasom rekel „pička“ in na ta način storil očitana prekrška. Svoje videnje dogodkov je storilec predstavil v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je pojasnil, da je policist brez kakršnegakoli predhodnega opozorila od zadaj zgrabil S. K. in ga odvlekel stran. Storilec je vljudno pristopil do policista in se pozanimal, zakaj takšno ravnanje policistov. Policist pa mu je odgovoril z besedami: „spizdi“, „da te ne vidim“ in „spravi se vstran“. Takšnega izražanja storilec ni mogel šteti za zakonit ukrep v smislu 22. člena ZJRM-1. Meni, da očitanih prekrškov ni storil, saj se ni prepiral, ni vpil in se ni nedostojno vedel do uradne osebe. V potrditev svojih navedb je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje štirih prič, ki so bile prisotne na kraju storitve prekrška.

7. Vrhovna državna tožilka pravilno ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je sodišče pretehtalo relevantnost navedb iz zahteve za sodno varstvo in se do njih opredelilo. Sodišče je zahtevo zavrnilo le s sklicevanjem na ugotovitve prekrškovnega organa, ki so bile razvidne v opisu prekrška na plačilnem nalogu in opisu dejanskega stanja, ki je bil priložen zahtevi za sodno varstvo, in jih zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da so v obravnavani zadevi vsa odločilna dejstva na podlagi osebne zaznave policistov zanesljivo in celovito ugotovljena. Vrhovno sodišče je glede obsega presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 obrazložilo, da je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče vložničine navedbe, da sodišče ni odgovorilo na storilčeve navedbe iz zahteve za sodno varstvo, štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. 8. Ker sodišče ni odgovorilo na navedbe storilca iz zahteve za sodno varstvo, niti ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo izvedbo le-teh, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Up-399/2005 z dne 15. 5. 2008, Up-1266/2005 z dne 7. 6. 2007.