Jedro

Ker je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotoviti odločilna dejstva v širšem obsegu (tako glede pravočasnosti odpovedi kot tudi glede utemeljenosti odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da izvedbe dokazov oziroma ugotavljanja dejanskega stanja v takšnem obsegu ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati nagrado za poslovno leto 2005 v znesku 52.044,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka), kar je zahteval tožnik iz tega naslova več, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (od skupno deset očitanih kršitev je ugotovilo utemeljenost odpovedi glede petih kršitev), delovnega razmerja med strankama pa ni bilo mogoče nadaljevati. V posledici takšne ugotovitve je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 3. 2006 do 13. 7. 2006 vpisati delovno razmerje v delovno knjižico, ga prijaviti pri ZPIZ in mu plačati mesečne plače v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo regresa za leto 2006, saj je bil tožniku sorazmerni del že izplačan, ter zahtevek za plačilo božičnice, ker delavci, ki so imeli sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, niso bili upravičeni do poračuna plače za leto 2005 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške postopka (4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in s sklicevanjem na določilo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) izpodbijano sodbo glede odločitve v 3. točki izreka in stroških postopka razveljavilo ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih sodbe ni mogoče preizkusiti. V napotilu je sodišču prve stopnje naložilo, da mora „v ponovljenem postopku primarno ugotoviti, ali je tožena stranka spoštovala objektivni rok za podajo odpovedi, in sicer različno za kršitve iz prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in pri tem tudi izrecno ugotoviti, ali so posamezne kršitve, za katere je tožena stranka navedla, da imajo znake kaznivega dejanja, to tudi konkretizirala“. Razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo božičnice in regresa, je obrazložilo s tem, da je odločitev o teh tožbenih zahtevkih odvisna od odločitve o trajanju delovnega razmerja. Pritožbo tožene stranke zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe je zavrglo, zoper 1. točko izreka pa zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo (pravilno: sklep) sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Sklep pritožbenega sodišča o tem, da sodišče prve stopnje ni preverjalo objektivnega roka, je v nasprotju z dejanskim stanjem. Iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 15. 11. 2007 namreč izhaja, da je ta rok preverjalo. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, v čem so izvedeni dokazi pomanjkljivi, tako da jih v pritožbeni obravnavi ne more preveriti. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek in je po stanju v spisu mogoče ugotoviti, ali je bil kršen objektivni rok. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da ni dolžno samo izvajati dokazov v pritožbeni obravnavi, ker ni bil namen zakonodajalca, da bi prelagal sojenje na drugo stopnjo. S takšno obrazložitvijo ni izkazalo razlogov za sklep o vrnitvi zadeve v ponovno sojenje in ga je tudi iz tega razloga potrebno preizkusiti.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar je v nadaljevanju iz vsebine pritožbe in njenega predloga razvidno, da izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje. Pritožbo je zato šteti kot pritožbo zoper sklep in ne zoper sodbo (ki seveda tudi ne bi bila dovoljena) (1).

5. Na podlagi 366. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Pritožba ni utemeljena.

7. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 30. člena ZDSS-1). V skladu z določilom drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, dovoljena pritožba.

8. Iz prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 ne izhaja, da ta določba uvaja možnost splošne pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Zoper takšen sklep je pritožba dovoljena samo iz razloga, ki je izrecno določen v prvem odstavku 30. člena ZDSS-1, kar pomeni, da lahko stranka izpodbija le razloge, iz katerih je sodišče druge stopnje vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, namesto da bi (po dopolnjeni ali ponovljeni izvedbi dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi) samo odločilo v zadevi. Ker s pritožbo ni mogoče izpodbijati vsebinskih razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje sodbo sicer razveljavilo, v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o tem, da je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo, da sodišče prve stopnje objektivnega roka za odpoved ni preverjalo, in pritožbenih navedb o tem, da je dodatno preverjanje roka nepotrebno, ker se tožena stranka v postopku ni sklicevala na roke.

9. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zato, ker je zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni moglo preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajata dva sklopa dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, po oceni sodišča druge stopnje pa sta pomembna za sprejem pravilne materialnopravne odločitve. Prvi se nanaša na to, da sodišče prve stopnje glede kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je štelo za dokazane, ni ugotavljalo pravočasnosti podane izredne odpovedi tudi z vidika objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje opozorilo, da pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila izredno odpovedana le po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, temveč tudi po prvi alineji (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, razlogov o utemeljenosti odpovedi po prvi alineji tega člena pa prvostopenjska sodba ne vsebuje, in to kljub temu, da je glede kršitev, ki so v odpovedi označene s tč. 2, 5, 6 in 10, ter katerih obstoj je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožena stranka v odpovedi navedla, da vsebujejo znake kaznivega dejanja.

10. Za odločitev pomembna dejstva, ki so navedena v 9. točki te odločbe, ne bi bilo mogoče ugotoviti zgolj na podlagi dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje v smislu prvega odstavka 30. člena ZDSS-1. Ker je za presojo zakonitosti obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotoviti odločilna dejstva v širšem obsegu (tako glede pravočasnosti odpovedi kot tudi glede utemeljenosti odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da izvedbe dokazov oziroma ugotavljanja dejanskega stanja v takšnem obsegu ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje.

11. Ker glede na obrazloženo pritožba zmotno uveljavlja, da sodišče druge stopnje ni utemeljilo razlogov za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu Dsp 39/2008 z dne 17. 6. 2008.