Jedro

Tožena stranka je bila upravičena odstraniti tožnikov nevaren avtobus s parkirišča, ni pa ga bila upravičena uničiti. Zato je odškodninsko odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki in razsodilo, da mora plačati tožniku 166.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.2.1995 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Ugotovilo je, da je tožnik dalj časa pustil svoj avtobus Setra S-9 na parkirišču P. v K. Po nalogu prve tožene stranke je druga tožena stranka avtobus odstranila s parkirišča, nato pa ga je na podlagi nadaljnjega naloga prve tožene stranke razrezala. Tožena stranka je bila upravičena odrediti odstranitev avtobusa s parkirišča, ne pa tudi, da naroči uničenje. Dele avtobusa, ki so še imeli vrednost, je ocenil izvedenec z zneskom 166.700,00 SIT. V tem obsegu je sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku zoper prvo toženo stranko.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega in procesnega prava. Meni, da obstoj škode ni dokazan, ker tožnik ni dokazal, da bi dele avtobusa lahko vnovčil. Navaja, da je napačno stališče sodbe, da bi morala tožena stranka tožnika opozoriti, da bo naročila razkosanje avtobusa. Tožnik se zanj ni menil. Če bi imel namen rešiti dele, bi to lahko storil. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obseg premoženjske škode je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje rešilo s pomočjo izvedenca. O tem, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno, revizijsko sodišče ne odloča (3. odst. 385.čl. ZPP). Pravno napačno pa tožena stranka enači premoženjsko škodo s prodajno vrednostjo uničene stvari. Ni namreč pomembno, ali bi tožnik dele avtobusa prodal ali pa bi jih uporabil sam.

Ugotovljeno je, da tožena stranka ni opozorila tožnika, da namerava avtobus uničiti. Tožnik je bil opozorjen le, da bo avtobus na njegove stroške odstranjen s parkirišča. Za ta ukrep je imela tožena stranka podlago v 29. členu Odloka o ureditvi cestnega prometa na območju občine K. in v 16. členu Odloka o javnem redu in miru v občini K.. Za nadaljnji ukrep uničenja avtobusa pa tožena stranka ni imela pravne podlage. Vedela je, da je tožnik lastnik avtobusa. Brez njegovega soglasja avtobusa ni smela uničiti. Z naročilom drugi toženi stranki, naj to stori, je ravnala protipravno. Ker je s tem tožniku povzročila škodo, mu jo mora povrniti (154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija očita izpodbijani sodbi, tožena stranka ni navedla. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP). Te kršitve ni, o morebitnih drugih kršitvah pa bi revizijsko sodišče lahko odločalo le, če bi bile v reviziji določno opredeljene.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).