Jedro

Pri odločanju o kazenski sankciji sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo teže kaznivega dejanja, ko ni šlo le za enkraten napad na mladoletno oškodovanko, temveč za kontinuiran način izvršitve kaznivega dejanja v relativno daljšem časovnem obdobju, pa tudi škodljivih posledic obdolženčevega ravnanja v obliki čustvenih motenj pri oškodovanki. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da izrek milejše kazenske sankcije od kazni zapora ne bi bil ustrezen kazenskopravni odziv za doseganje prevencijskih ciljev kazenskopravnega obravnavanja in da zato predlogu obdolženčeve zagovornice za izrek pogojne obsodbe ne gre slediti, pravilno pa je tudi zaključilo, da je kazen eno leto zapora sorazmerna z naravo in težo storjenega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega J.P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 210,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 29924/2017 z dne 6. 3. 2020 obdolženega J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu in v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena istega zakona izreklo kazen eno leto zapora. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je odredilo, da izrečeno kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek R., po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 483,00 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko A.K. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo in mu v njej določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, temu podrejeno pa, da izrečeno zaporno kazen zniža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbe izrek pogojne obsodbe ali nižje zaporne kazni od izrečene utemeljujejo številne olajševalne okoliščine. Obdolženec je storitev kaznivega dejanja ne le priznal, temveč se je zanj tudi odkrito in iskreno pokesal in ga obžaluje, zaradi občutka odgovornosti in krivde, saj je že med postopkom spoznal vso težo in posledice svojega ravnanja, pa ima hude zdravstvene posledice. Trpi zaradi bolečin v želodcu in hrbtenici, moral bo na operacijo prostate, njegovo psihično zdravje pa je tako prizadeto, da je moral poiskati zdravniško pomoč, saj se sam ne zna in ne more spopadati z izrednim občutkom krivde, sramu, strahu, žalosti in obžalovanja. Zaradi kazenskega postopka je z njim vsa ožja in širša družina prekinila vse stike, zelo trpi in potrebuje psihiatrično pomoč, obiskuje terapije in jemlje zdravila. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo njegove starosti in časovne oddaljenosti obravnavanega dejanja, prav tako pa ni upoštevalo, da je bila oškodovankina starost na meji, ki to dejanje še dela kaznivo, da se je oškodovanki, s katero se je pred tem zelo dobro razumel, za svoje ravnanje opravičil že pred postopkom in da je bil takrat v posebnem, zelo slabem psihičnem stanju, saj mu je umirala žena, s katero sta bila skupaj več kot 40 let, bil je nesrečen, obupan in sam ter je zato prekomerno užival alkohol. Sedaj si poskuša urediti življenje, prebroditi svojo osebnostno krizo in s prijateljico, primerno njegovim letom, zaživeti kolikor toliko normalno in dostojno življenje, kaznivega dejanja pa zagotovo ne bo nikoli več ponovil, zato bi bil namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen že z izrekom pogojne obsodbe. Poudarja še, da je iz študije Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani razvidno, da so sodišča v primeru kaznivih dejanj s področja spolnih napadov kar v 2/3 primerov izrekla pogojne obsodbe, celo v primeru posilstva kar v 1/3 primerov, v obravnavani zadevi pa gre nedvomno za takšen primer, ko bi bil namen kaznovanja dosežen že z izrekom sankcije opozorilne narave.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba navaja okoliščine, ki opisujejo, kako je obravnavano obdolženčevo ravnanje vplivalo nanj in kako je nanj vplival kazenski postopek, kakšne so zaradi tega pri njemu posledice in poudarja njegovo zdravstveno stanje ter psihično stanje zaradi umiranja žene v času, ko je storil kaznivo dejanje. Povzete pritožbene navedbe pa ne dajejo podlage za izrek še nižje kazni ali milejše kazenske sankcije kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Pri odločanju o kazenski sankciji sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo teže kaznivega dejanja, ko ni šlo le za enkraten napad na mladoletno oškodovanko, temveč za kontinuiran način izvršitve kaznivega dejanja v relativno daljšem časovnem obdobju, pa tudi škodljivih posledic obdolženčevega ravnanja v obliki čustvenih motenj pri oškodovanki. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da izrek milejše kazenske sankcije od kazni zapora ne bi bil ustrezen kazenskopravni odziv za doseganje prevencijskih ciljev kazenskopravnega obravnavanja in da zato predlogu obdolženčeve zagovornice za izrek pogojne obsodbe ne gre slediti, pravilno pa je tudi zaključilo, da je kazen eno leto zapora sorazmerna z naravo in težo storjenega kaznivega dejanja. V zadostni meri je, ob obdolženčevem priznanju krivde, kot olajševalni okoliščini upoštevalo, da še ni bil kaznovan in da je večkrat povedal, da storitev kaznivega dejanja obžaluje, nato pa odločilo, da zaporno kazen prestaja na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Sodišče prve stopnje je torej izbralo ustrezno kazensko sankcijo, jo pravilno odmerilo in določilo ustrezen način prestajanja kazni, zato sodbe v tem delu ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 7. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na obdolženčevo premoženjsko stanje in trajanje ter zapletenost pritožbenega postopka, pri tem pa je uporabilo tarifne številke 71112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).